PO NEDELJI SE DAN POZNA

Včerajšnja nedelja se je začela na identičen način, kot vse moje dosedanje grške. Z ne tako poznim zbujanjem, vendar z veliko dozo poležavanja in sanjarjenja. Obkoljena s svojim svetom sem se odpravila na kosilo v oddaljeno menzo, brez da bi se ozirala na težke kaplje dežja. Izklopljeno logično in predvsem realistično razmišljanje sta mi prinesla mokre čevlje. Seveda v kombinaciji z neočiščenimi odtoki, katerih rezultat je stoječa voda na ulicah. Uspelo se mi je zmočiti v podhodu, kjer zaradi čistine vode njene globine nisem uspešno ocenila. Šele, ko sem vstopila vanjo sem vodo začutila do gležnja. Kar pa v platneni obutvi ni niti tako zapleteno. Preden bi se odpravila na srečanje z znancem, sem se zaradi verjetnih zdravstvenih razlogov obrnila in še enkrat prepotovala pot do sobe, kjer sem zamenjala premočeno obutev. Srečanje je prineslo dolg pogovor in izpijanje neokusnega freddo frappeja. Z vsakim novim znancem me preseneti grški način razmišljanja in njihova predstava o majhnosti domovine. Grčijo omenjajo kot majhno in nepomembno državo, ki ji grozi razsul. V sosednjih državah vidijo grozečo silo in imajo zelo bogate stereotipe o (ob)mejnih narodih. Makedonci pa so izvor vseh hudobij in imajo manjvrednosti kompleks s pomanjkanje zgodovinskih dejstev, s katerimi bi se poistovetili in po ulicah paradirali z dvignjeno glavo in nacionalnim ponosom. Poslušam, da Grke moti identično poimenovanje (republike) Makedonije in Makedonije, kot Grki imenujejo svoj teritorij na skrajnem severu države. Zanje to pomeni grožnja nacionalni varnosti. Vse to začini Aleksander Veliki. Zdi se, da Grki še vedno počivajo na lovorikah preteklosti in zgodovina pridobiva na materialni obliki. Grčijo pojmujejo kot otok na Balkanu, državo, ki nima nikakršnih vezi s preostalimi balkanskimi državami. Takšno razmišljanje se mi zdi malo strašljivo, vse to pa je še dodatno začinjeno s stereotipi in od prijatelja prijatelj mi je povedal, slišanimi zgodbami. Dan se je prelevil v večer in moje crkavanje v postelji s filmom je bilo preklicano s klicem. Ista pot, tokrat s skoraj suhimi cestami me je vodila do najljubše slaščičarne z najlepšim grškim imenom, ki mi ponuja najslajše asociacije – Konstantinidis. Sladoledu na hladni grški zimi, beri +12°, sledi nekvalitetno precenjen kapučino, ki mu pomagal edino kokosov keks s karamelo. Seveda s podpisom, katerega ime se začne na K., v veliko rdečo škatlo in rumeno svileno pentljo. Enega Grka sta zamenjala dva, pogovor se nadaljuje nekje tam, kjer se je prenehal. Nacionalna identiteta, sosedi, miniaturnost države in grozeči sosedi. Grk je opazil, da mi tematika ne diši in predlagal obisk zaključka razstave, kjer tudi sam gostuje. Prostori so oddaljeni le 3 postaje z metrojem, ampak kaj, če so te tri postaje zaprte zaradi izgredov in nemirov. Kakšni nemiri, si mislim, v petek in soboto so bile napovedane velike demonstracije, na ulicah pa se jih ni zbralo nič več kot nekaj sto, ki so kljub dežju vztrajno plapolali s komunističnimi zastavami in obenem zahtevali anarhijo. Kdo bi jih razumel. Izvanredno stanje se je pokazalo že po treh prehojenih ulicah, ko so dihala zaznala nekaj dušljivega v zraku. Oči so se mi zasolzile in smrad gorečega koša za smeti v kombinaciji s solzivcem se mi je zažrl v ličnice. Solze so drsele po licu, smrad mi je razžiral nosnice, pospešila sem korak. Ulice so blokirali z vsem, kar jim je prišlo pod roko. Ogenj je plapolal z asfalta, gorele so smeti, kosi lesa, rože, oblačila, stoli iz bližnjih kavarn. Izogibala sva se predelom, kjer je bila prisotna vojska. Bel prah je polnil ulice in ubijal sposobnost dihanja. Pri sebi nisem imela ničesar drugega, kot robček, s katerim sem si zakrila nos in usta. Neefektivna rešitev. V daljavi sva zagledala dimne oblake in razžarjeno nebo. Gori. Stavba zavita v bel marmor je gorela v prvem nadstropju. Skozi okno so se vijali ognjeni zublji. Najprej samo skozi eni, pa čez drugo, tretje, četrto. Glasne eksplozije so se slišale pri poku okenskega stekla in koščki so leteli po ulici.

Zgradbo je obkolila policija in vztrajno odstranjevala mimoidoče neme opazovalce. »Ogenj uniči kemikalije.« izjavi Grk in predlaga, da še malo ostaneva, dokler se zrak vsaj malo ne očisti. Pritiskam na sprožilec s strahom v kosteh. Gasilci dvigajo cevi v smeri ognja in poskušajo rešiti, kar se rešiti da. »Strešna konstrukcija je lesena! Stran! Stran!« slišim iz ust nekega starejšega moškega, nakar policija porine ljudstvo stran od ognja. Na ulici ležijo koščki belega marmorja, kamni različnih velikosti in oblik, razbiti mobilni telefoni, lončnice in predvsem velike količine belega prahu. Razbiti prometni znaki in signalizacija, semaforji visijo obrnjeni navzdol, ljudje zažigajo avtobusno postajo in koše za smeti. Kličejo za mano naj jih ne fotografiram. Grk naju reši s tem, ko se izdaja za turista, meni pa bližajoči črnosrajčniki povzročijo blago aritmijo srca. Uničujejo bankomate in s kosi marmorja poskušajo razbiti izložbe. Policija jim sledi, medtem ko zmrznjena v času čakam, da naju obidejo. S smradom v nosu in oblačilih se zavlečeva v razstave prostore in s petega nadstropja enega najbolj elitnih atenskih hotelov opazujeva mestne nerede ter dim, ki se širi nad mestom.
When cotemporary art meets street art?

Ne morem več. Utrujena sem od grškega zraka, od grške mentaliteta, Grkov. Njihove mile zime, njihovega jezika, povoščenih obrazov. Dovolj mi je njihove vsiljivosti, predrage kave, odnosa. Smetenja, zamujanja, umazanih ulic, čakanja na avtobus, dotikajočih se potnikov. Neokusne hrane, nekvalitetnih vin, preslane fete in premastnih kebabov. Žvižgajočih moških, umetno svetlolasih žensk, na javnih prevozih sedečih otrok. V nedogled trajajoče birokracije in čakanja. Odhajam. Načrte za bližnjo prihodnost sem preklicala in dvosmerno karto je zamenjala enosmerna.

MOVE, GREEK, MOVE!

V nekem trenutku sem se zavedla, da mi več nič ni po godu. Nič, kar ima okus po Grčiji in njenem narodu. Če bi se še enkrat odločila za dolgotrajno pot do Aten, bi vsekakor izbrala pomladne in poletne mesece, s prvim težkim in hladim dežjem pa bi spakirala stvari in odpotovala nekam na toplo, ali vsaj v kraje, kjer lahko pričakujem. Pričakujem, da ljudje vedo uporabljati javne prevoze, da brez obvestila ne zaprejo zgradbe, ker so se spomnili, da bi bilo treba komemoracijo obaviti z zaklenjenimi vratu. Seveda brez kakršnega koli obvestila. Zgodnje vstajanje in hladna grška jutra v kombinaciji z javnimi prevozi so povzročili pizdenje in niti mimoidočim ter naključnim sopotnikom nisem prizanesla. Uporaba javnih prevozov očitno zahteva določeno znanje bontona ali vsaj zdravo logika. Atenčani očitno ne razpolagajo z nobenim. Nikoli nisem postavila pod vprašaj zaporedje potnikov pri metrojih, avtobusih, vlakih, tramvajih ali kakšnih drugih prevoznih sredstev, ki vključujejo številke potnike. Najprej potniki sestopijo, potniki, ki čakajo na vstop se od vrat umaknejo in pustijo prosto pot sestopajočim. In šele ko so sestopajoči zapustili vozilo, vstopijo vanj novi potniki. Tadam! Kako enostavno. Za Grke je to čisti sajöns fikšön! Nagneteni čakajo pred odpirajočimi vrati in rinejo v vozilo še preden bi osebe, ki ga želijo zapustiti, to storile. To je povzročilo verižno reakcijo in predvidevam da zaradi tega razloga ljudje potujejo v bližini vrat, kajti strah, da boš vožnjo nadaljeval vsaj do naslednje postaje je pri takem obnašanju upravičen. Ljudje dobesedno potujejo eden na drugem in čakajo na priložnost sestopa. Poleg tega je večina Grkov fizično prav lepo razvita in se ne zavedajo, da s tem ko povlečejo noter trebuh ne pridobijo niti enega dodatnega centimetra prostora. Reštev se zdi enostavna - za trenutek bi lahko sestopili in pustili ljudi na prosto. Vendar v tem primeru nanje preži nevarnost. Zaradi te geste bodo verjetno morali počakati na naslednji avtobus/vlak/tramvaj, kajti od nekod se bo prikradel osebek, ki se bo pod ramenom izmuznil in zasedel prvotno njihovo mesto na prevoznem sredstvu. Tega pa si ni mogoče dovoliti. V teh zimskih hladnih mesecih niso naklonjeni odpiranju oken in obrazi, ki že tako delujejo kislo razvijejo nekakšen dodaten z*jeban izraz, ko posežem po okenski kljuki. Niti glasnega komentiranja v grščini se ne izogibajo, če bognedaj zadnji trenutek skočim v metro. Meni gre samo še smeh, seveda, če se zbudim dobre volje. Slika je nekoliko drugačna, kadar vstanem nenaspana, utrujena od noči in z nekakšno čudno željo po ubijanju in ne v metaforičnem smislu. Takrat se me je najbolje izogniti na daljavo in me ne gledati v oči. Oziroma me sploh ne gledati. Izjemoma se mi kdaj pa kdaj zadnje čase pojavi tudi takšen dan, me pa bolj kot negativa preveva navdušenje nad skorajšnjim odhodom. Kmalu bom sopotnikom cmoknila eno v slovo in se ne vrnila do avgusta.

POTOMCI GRŠKIH BOGOV

Ne morem se upreti misli opisovanju potomcev grškega božanstva, o številnih Apolonih, Hermesih, Pozejdonih in nenazadnje Zevsih. Menim, da se preživela dovolj časa v različni moški družbi in lahko prosto po prešernu razglabljam o atenskih moških, ki sem jih srečala med mojim prepotovanjem, čeprav se ne počutim upravičena do posploševanja. Stereotipiziranje preziram, čeprav se ga včasih poslužim z guštom. Nisem imela nikakršni predstav o moških, ki šetajo atenske ulice. Prvi dan sem bila preveč utrujena, da bi se ukvarjala z žvižgi na poti do hotelske sobe. Je pa zato drugi dan bil veliko bolj produktiven. Vse, kar sem si želela je spoznati okolico, sama. Zgubljala sem se med ulicami, dokler mi ni pri prečkanju ceste za rokav povlekel starejši moški, me prijel za roko in me povprašal po imenu. Ne vem zakaj kraja kaznivega dejanja nisem zapustila brez premisleka in po skoraj dvajsetih minutah sem pristala na povabilo jutrišnjega ispijanja kave. Lastna naivnost me je znova presenetila. Zmenka se seveda iz zelo osebnih razlogov nisem udeležila, k temu pa so pripomogle tudi množične demonstracije po celem mestu. Z rahlim občutkom krivde sem se spraševala ali potrebujem še enega očeta, vendar v tem primeru verjetno brez očetovske ljubezni in z ispijanjem mojega izvira mladosti. Občutke lahko opiše le ena beseda: gnus. Naslednji dan sem spoznala visokega mladeniča, razgledanega, dobrega sogovornika. Ampak ker ima vsaka navidezna popolnost svoje pomanjkljivosti, ni bil naklonjen mojemu smislu za humor in se skoraj ob vsakem srečanju užalil zaradi mojega komentarja, ki po mojem mnenju ni bil ne žaljiv, ne bezobrazen, ampak le smešen in čisto nedolžen. Ko mi je po tretjem srečanju priznal, da je še vedno zaljubljen v svojo bivšo, ki jo je odvrgel pred nekaj leti in sedaj to dejanje obžaluje z globino, sem ga v mislih poslala k vragu in ga friendzoneirala po hitrem postopku. Pa je prišel naslednji. Ne preveč visok Grk, visoke izobrazbe, vendar ne tako privlačnih osobin. Želel je samo eno – horizontalno preizkušnjo svoje moškosti. Ta primer sem zavrgla, še preden bi se razvilo v kaj resnega. Ko sem že obupala, se je iz globoko potlačenega spomina privlekel prizor povprečnega moškega s simpatičnim nasmehom, ki mi je iz privlačnostnih razlogov sledil v globine metro postaje in mi v roke porinil listič s svojo telefonsko številko in imenom. Izbral je verjetno najslabši dan mojega grškega obstoja. Nenaspana, prehlajena, utrujena, zamišljena z enim samim ciljem pred očmi – vroč tuš in spanje. Potem pa me pri hitenju domov ustavi nek neznanec in se gre privlačnostne teorije. Lepo prosim! Po treh mesecih, ko sem brskala po založenih papirjih se je prikazala tudi njegova kartica. Verjetno bi me radovednost ubila, kot je to storila z mačko. Tepla bi se po glavi, če ga ne bi kontaktirala in kot se dobro poznam, verjetno pretrpela celo življenje zaradi zamujenega sanjskega moškega. Občutek varnosti me je obšel, kajti povratna letalska karta je že založena v mojem žepu in do prvega odhoda domov me loči samo še slab mesec. Prvo srečanje je dehtelo po popolnosti, srce se je zagnalo znova po (pre)dolgem premoru, ni me zanimalo ali je to samo projekcija ali pa nekaj veliko bolj de profundis. Zardevala sem, kot po tekočem traku, njegovi dotiki so bili mehki kot jutranja rosa, njegovi poljubi sočni kot sveže utrgana breskev, še topla od sončnih žarkov. Obveznosti so ga odtrgale od mene in s kepo v želodcu sem pričakovala naslednje snidenje. Na razpolago sem imela točno 72 ur, da sem analizirala njegove besede, znova in znova prebirala njegova sporočila in čakala na trenutek, ko ga bom spet zagledala pred očmi. Pojavljala so se mi številna vprašanja, na katera zanesljivega odgovora nisem vedela in tako ostane le ena možnost – zaupati njegovim pripovedovanjem in izrečenim besedam. In ker je dvom v takih situacijah najboljše zdravilo, sem se ga tudi sama poslužila. Srce je naivno želelo iskrenosti, razum pa se je vztrajno upiral. Ko je prišel večer in sem ga zagledala pred očmi, sem vedela, da bo to čudovit večer v dvoje. Taxi naju je odpeljal na drugi konec mesta, v bližino njegovega doma in posedel me je v kavarni, ki je bila prepolna ljudi in presvetla za vse dotike, ki so jih izvajali njegovi prsti. Zašepetal mi je, da je danes zvečer prost in ima načrte z mano. Po dveh zmenkih se mi je potek dogodkov zdel prehiter. Romantično vzdušje je zamenjalo njegovo vsiljevanje in osredotočanje na njegov veliki plan. Misel nanj se mi je uprla in na smeh mi je šlo zaradi njegovega patetičnega načina dvorjenja. Rekla sem mu, da odhajam brez njega in mu želim lep preostanek večera. On pa me je samo gledal in me v eni sami obtožil devičarstva, feminizima in vseh ostalih negativnih lastnosti, ki jih lahko, verjetno po njegovem prepričanju, poseduje ženska. Verjamem, da nekje obstaja Grška izjema. Ampak hvala, zame je toliko zadostovalo.

Νίκος

It was unusually warm for this period of the year, even for Athens – so I was told. Eighteen degrees in the middle of January is something that invites you out of your cozy room to walk the streets of the Greek capital - with a predicted and outlined path or simply without it. I have decided to discover the city relaying on my so-called female intuition and turned left after leaving the building. While walking, I was passing by all those colored skinned non-Greek men, who were whispering “cigara, cigara” in my ear as they were avoiding eye contact. The whispering voices were combined with a strong smell of urine and human sweat not washed away from the body for days. As the street name changed, the smell got replaced with an odor involving cat food and their droppings. A scene of Omonia square opened up in front of my eyes, where a whole bunch of people, mostly immigrants, were sitting on an undefined monument and teasing a dog walking by probably in search for food. The smell of urine hit my nose again and all I wanted was to get out of here and run to a familiar area, where I knew the smell of lavender would fill up every pore of my nose and I would carry around that smell for the rest of the day. I took a turn right and walked the familiar street of the area, this time without a map, but with a lot of self-confidence. After passing the same street for the second time that day and the I-do-not-know-which-time while my stay here, I wanted to change my path and see something else, something different.
I knew there was the central market somewhere near by, but it did not even cross my mind that one part of it is hiding right behind that tall and dense flower, which is there just to prevent the undesirable eye to get a glance of the inside. The first young man, who was standing in front of the folia which covered his small stand, was checking me out with curiosity. I was not sure if this was because I did not enter the market from the right direction or just because I differ so much compared to the short, black-haired Greek girls. His face faded away as the scene of skinned animals caught my eyes. Rabbits, lamb, chicken and chopped meat of unidentified animal in almost identical sizes. After a few steps and a slight turn to the left the view was even more fascinating – a whole street of butcher men. This almost unbelievable picture was accompanied with sticky tile beneath my white shoes and only numerous light bulbs that kept light on the long hall of butcher man. Some of them tall, some of them short, some with curly hair, with shaved heads, old and young. All man were different, but had a thing in common – a once white working clothing, now covered with bloody stains, big, massive working hands and a pallet of different types of meat on their small places. Skinned lambs were hanging up side down accompanied with a price tag which said 4, 99 €. Some of them with heads, some of them without – sometimes the chopped off heads would be places forming a little pyramid with an empty look in their dark eyes. At the next stand chopped off pigs feet carefully cleaned were set in straight line with the once useful skin, which now serves the gastronomical satisfaction of the human. An uncountable number of the butchers were engaged with customers, those who were not, took the chance and passed a warm smile with a loud greeting to the tourists passing by, who would not buy anything, but just try to capture the moment with all the pictures the eye can take and all the smells the nose could handle. The view did not spare the ears with all those shouting, greeting, chopping and sticky walking. As I was entering deeper and deeper into the kingdom of butchers, the smell became stronger and stronger and the feeling of eyes following your every move was present. I was enjoying their reactions although I was not able to decode if I was the first light tanned and light haired women they have seen in their life or they treat every female without a male accompanier the same way – as a piece of meat. They were whistling, screaming at me and offering pieces of meat, which they picked up from their butcher desk and pointed it right in front of my passing by face. I took out my camera from the bag, but was too entertained with the sight. I was not bothered by the smell of the meat or blood, and I forgot about the sticky floor which had diluted blood stains and some small pieces of an animal once alive. I could see the daylight while getting closer to the end of this meat tunnel, when for some reason I just stood there as buried and my eyes could only stare at a wooden hive, which had blood on, three seemingly sharp knifes, a butchers axe and a bloody, once white, piece of cloth. I heard some voices behind me and turned around while holding the camera in my hands, trying to take a snapshot of this magnificent, almost barbarian scene. “He’s name is Nikos and he is a nice guy looking for a girlfriend” said the voice in English with Greek accent, pointing at a tall guy with strong dark brown hair and not typical Greek facial features. I just stared at him without blinking because I could never imagine why a young guy like him would like to live his life as a meat chopper. His long fingers were resting on a massive, typical butcher palm, but there was something strange about his nails – they were chewed down and his cuticle was covered with blood. He was holding a knife in his right hand and made a simple meat cutting look like art. You could easily tell his strict and precise movements were with a dash of passion. For a moment I wished he could stab me with that sharp knife of his and chop me off to small pieces - I would probably enjoy every cut of it. I could not stop staring at his moves. Doing something with such a perfection and moreover passion ended up with him putting down the knife and wipe his hands in his white working cloth leaving stains behind the moves. I took a photo of him, smiled and escaped to the sunny part of the street, took a second glance and simply walked away with long steps.

ATHÍNA

Šele sedaj, štiri mesece kasneje opažam, da je moje prilagajanje grškemu načinu življenja več kot (ne)uspešno. Lenoba me prežema, ničesar ne počenjam tako, kot nekoč. S prečkanjem ceste si vsakodnevno ogrožam življenje, baročna oblika se mi je vrnila pred nekaj tedni, tekla nisem že od natanko 13. novembra, zamujanje je postalo nekaj sprejemljivega in običajnega, delo opravljam zadnji trenutek in ne takrat, ko voda teče v grlo – dokler teče, je še čas. Še vedno veliko pizdim nad nečistočo ljudi, ki me obkrožajo in še vedno ne razumem kako ljudje v 21. stoletju, kjer je topla tekoča voda dostopna brez večjih težav, smrdijo po večdnevnem znoju, se ne tuširajo na dnevni ravni, da o plapolajočih čistih laseh sploh ne govorim. Moje skromno mnenje je, da niso vsi ljudje upravičeni do dolgih las, ampak le tisti, ki za njihovo čistočo in svežino skrbijo redovno, ostali izvolijo poseči po britvici ali vsaj škarjah. Živ primer nečistoče je prijateljičina sostanovalka, ki se tušira le enkrat na teden, svoja oblačila pa ni oprala niti enkrat v štirih mesecih. Beat that! Včeraj sem spoznala zelo prijetno punco, ki pa namesto belega nasmeha razkazuje večdnevne obloge na zobeh ter uspešno zaudarja po nečistoči in kislem. Želodec mi se je obrnil, prizor me je spomnil na moj poizkus tuširanja z ledeno hladno vodo, kajti grelnik vode je bil dan in pol neuporaben. Predčasno sem se pobrala domov in upala na toplo vodo. Upanje ni bilo zaman. Razkužila sem kopalnico in sebe. Zanimalo pa bi me tudi kako funkcionira logika ločenega tuširanja in pranja las. Tuširamo se zvečer, lase pa si vsak drugi dan operemo zjutraj. Prosim za razumno razlago, bogvasnimarad! Razen nečistih osebkov pa spoznavam tudi lepote lomografsko zelo privlačnega mesta v zimskih mesecih s še vedno zelenim drevjem. Masa turistov se je pobrala še preden so se temperature spustile pod desetko, tako da ostajajo Grki s kakšnim v bližini znamenitosti lutajočim turistom. Svetla polt in svetli lasje so izjema, ki privlači poglede. Pogotovo moške poglede na mestni tržnici. Mesarji morajo biti prav posebna človeška vrsta. Ubita svetloba iz žarnic in dolg hodnik poln moških mesarjev je nekaj, kar z lahkoto poimenujem nujno doživetje. Dretje, glasno pozdravljanje, obglavljena drobnica in zajci, plapolanje mesnih kosov pred očmi in anglešno neznajoč Grk, fizično zelo privlačnih osobin. Vse to in še več se skriva na glavni tržnici. Raziskovanje imigrantskega dela prestolnice je prežeto s stereotipnim razmišljanjem in čudnim zasledovalcem neznanega porekla. Obnovljen park, ki daje občutek bližnjega vzhoda in nikakor ne Aten. Izogibanje ubijanje golobov bi lahko postal nacionalni šport. Nekultura pri izstopu in vstopu iz metroja/avtobusa/tramvaja je na najvišji možni ravni. Neupoštevanje sočloveka in starejših ljudi je nekaj, kar zaznam vsak dan, prav tako nehumano obnašanje policistov pri aretacijah (ki jih mimogrede vidim kar nekajkrat na teden). Počasnost pri vseh opravilih me počasi, ampak zanesljivo ubija. Ne vem koliko še lahko zmorem. Navdušenje je minilo, prilagoditev pa ni popolna in mogoča.

BREZ NOVOLETNIH OBLJUB, PROSIM

Letos sem si prišparala čas pri sestavljanju novoletnih zaobljub. Po neposrečeno komaj preživetem svetem Silvestru sem si zadala le en cilj. Vadba. Na zadnji dan starega leta nisem načrtovala ničesar. Kakšen dober film, pijuckanje, nazdravljanje s pogledom na Akropolis. Odslovila sem Grka in njegovo idejo o težkem alkoholiziranju na neki privat novoletni žurki, se udobno namestila v posteljo in ne vem iz katerega razloga iz seznama filmov znova izbrala Delicatessen. Film z ne ravno sproščujočo vsebino, vendar pa z enkratnim humorjem. Z novonastalo prijateljico sva odprli pristno poljsko vodko. Namesto vseh tistih konzervansov v tetrapakastih pijačah sva se odločile za sveže iztisnjen pomarančni sok s koščki mandarin. Ne ravno okusna kombinacija, z iskrenim zagotovilom – nikoli več. Trkanje na vrata me je napeljalo na namestitev instant make-upa in hitenje po stopnicah v družbo meni ne preveč dragih ljudi. Ampak ker potreba po družbi na zadnji dan lomi pričkovanja, sem se v prilično alkholiziranem izdanju zabavljala ob šanku, kjer sem vase vlivala minimalne količine nekega neimenovanega koktejla. Po dveh urah sem začutila pijanost visokih frekfenc in kot se spodobi, ponavljala meni trenutno najljubšo besedo – Bože! Ne vem točno kdaj, vem pa, da je bilo pred polnočjo sem na svoj besedni monolog dobila odgovor v srbskem jeziku od nekega neznanca, za katerega se je naknadno izkazalo, da je iz rodne podalpske dežele. In ker že tri mesece trpim za pomanjkanjem domačih jezikov, sem svoje navdušenje pokazala na nek čuden, ne preveč opisljiv način. On pa mi je samo odgovoril: »Pijana princeska.« in izginil neznano kam v noč. Ni mi preostalo nič drugega, kot da izgubim čevelj in počakam nanj. Namesto tega mi je uspelo izgubiti nogavico, prevrniti pol prazno polno steklenico vode, zmočiti čevlje, se prehladiti in se ne upirati telesu, ko se je malo po polnoči odločilo za refleksno retrogradno izpraznitev želodčne vsebine skozi usta. Pred mano sta bila dva počasi umirajoča dneva z narisanim nasmehom ob vsakokratnem privlečenem spominu na neznanca.

Alkoholiziran pogled na Akropolis s strehe.

DECEMBRSKO PRITOŽEVANJE

Decembrska utrujenost me daje že cel mesec. Morda pa je to samo lenoba, taka prava, z grškim poreklom. Malo po malo popizdevam, ker je moj paket z božičnimi dobrotami še vedno nekje na poti. Zakaj bi paket iz rodne podalpske dežele potreboval manj kot dva cela tedna. Navdušenje nad pričakovanostjo me mineva s hitrostjo dostave. Tudi na božične čevlje iz Združenega Kraljestva še čakam. Sedaj že dobre tri tedne. In ne, niti knjige, ki sem si jih namenila kot božično darilo, še niso prispele. J*beš takšne božične praznike. Brez domačih maminih kolačev in daril. Me pa okoliški ljudje ne presenečajo tako zelo. Ugotavljam, da se majhne stvari, ki so zame sila pomembne, čisto nepomembne za večino ljudi, s katerimi trenutno preživljam dneve. Skrbno izbiranje špagetov primerne debeline za določeno vrsto omake je povzročilo obračanje oči. Nepomembna se jim zdi tudi kvaliteta in posledično tudi vrsta črnega čaja. Nekateri izmed njih še nikoli niso poizkusili črnega čaja z mlekom in ne, njihova domovina ni kakšna od civilizacije oddaljena afriška država. Pri izbiri medu je zanje prevladujoč dejavnik cena – kar pa v največ primerih privede do obratnega sorazmerja. Trenutki preživeti v redkih knjigarnah, kjer imajo na zalogi knjige v tujih jezikih, se zdi potrata časa in njihovo čakanje pri vhodnih vratih me nervira. Prebiranje knjig se zdi totalni sajens fikšön, obisk kakšne predstave, razstave, opere ali baleta pa neizvedljivo dejanje – ploskanje na neprimernih mestih in glasno vzdihovanje, kot ob kakšnem Leondarodo(je)vem začetniškem filmu. Klasična glasba je tabu, nepoznavanje filmov ne-holivudskega porekla pa vsakdanje postavljanje vprašanj in pozitivnih presenečenj. Cmokanje ob uživanju obrokov se zdi sprejemljivo, prav tako kot že omenjeno oddajanje paritvenih glasov pri uživanju banane. O higienskih navadah oziramo nenavadah posameznikov niti ne bom izgubljala besed. Jezi in hkrati žalosti me odnos do tematike; bože nedaj, da poveš komu brez olepševanja naj že enkrat zleze pod tisti j*beni tuš in spere smrad s telesa in naj nase pod nobenim pogojem, niti evklitskega prostora, ne obleče nič že nošenega. Pralni stroj pa je sposoben razrešiti misterij smrdljivih oblačil.
Res od soljudi zahtevam pričakujem tako veliko? Ne, le malo samoiniciative, odločnosti in želje po kvaliteti.

The Shining (1980)

ROBINHOODOVSKI DECEMBER

Velikokrat sanjarim o stvareh in prizorih, ki se kar nimajo namena zgoditi. Pri tem mi niso v nikakršno pomoč filmi z romantičnim nabojem in rdečo nitjo, ki bi si jo z veseljem prisvojila in nadaljevala ali razpletla na svojstven način. Ko sem si na začetku meseca že devetič (?) ogledala Le Fabuleux Destin d'Amélie Poulain sem si želela biti na njenem mestu in preživeti nekaj tako uzbudljivega, kot je najdba škatle. To bi verjetno pripeljalo malo romantične iskrice v moje v tem trenutku ne preveč zanimivo življenje. Štiri milijonsko mesto mi je postalo pretesno v trenutku, ko sem se zavedla, da bi lahko brez problema igrala turističnega vodiča brez načrta mesta v žepu. Res, da mi orientacija ni najbolj jaka strana, je pa zadrega vedno rešljiva s projekcijo navidezne samozavesti. Spoznavanje mesta so mi dodatno omogočili božični prazniki, ki ne bi bili prazniki brez plezanja na Akropolis. Njegova lokacija mi je ponudila razgled na vse zgradbe in stanovalce, ki so se v tistem momentu verjetno polnili svoje želodce s prazničnimi dobrotami in verjetno še en prehlad v zadnjem mesecu tega leta. Sprehajanje na najbolj obljudenem delu mesta pa mi je poleg para čevljev in dveh knjig prineslo še eno božično darilo. Ko sem že mislila, da je obdarovanja konec sem na glavnem trgu zahvaljujoč očalom zagledala nepohojeno spominsko kartico s celimi osmimi gigabajti spomina. Na začetku se je zdela pridobitev krasna, potem pa me je prešinilo – kako bi se počutila, če bi mi uspelo izgubiti mojo kartico s prizori lastne intime. Najverjetneje sranjsko in tako razmišljanje me jenapeljalo na novo akcijo. Reševanje spominske kartice in njene morebitna vrnitev. S fotografij sem uspešno pridobila dovolj podatkov, da sem s pomočjo brskalnika in Grka locirala nekaj obrazov. Sedaj moram samo še v gledališče, počakati na konec predstave in enega od igralcev povprašati o morebitnem lastništvu. Sliši se tako robinhoodovsko in skrajno romantično. Ena od številnih fotografij.

KAKŠEN BOŽIČ!

Kljub poganskim koreninam domače familije, se vsako leto lepo izkoristijo krščanski prazniki, pogotovo kar se tiče hrane. Hrane v preobilju. Leto je bilo drugače. Širša družina se je prežderavala in se morda občasno spomnila svoje oddaljene članice v grški prestolnici kako sanjari o bakinem bakalaru in rétesih. V krušni peči pripravljeni jagnjetini in vonju svežih perecov, domači mesnati juhi, kuhanemu mesu in vedno presladki paradižnikovi omaki. Vse to vi verjetno zaokrožila s kozarcem Vranaca ali Dingača. Morda rakije. Čez čas bi mi oči postale lačne in krog bi se lahko začel znova. Ampak ne letos. Za božični zajtrk sem poslušala sostanovalko kako žvače banano. Je res potrebno oddajati težko-pornografske zvoke med jedjo tega sadja? Cmokanje, verjetno slinjenje in še kakšen zvok je spremljal najin jutranji obrok. Ker pa praznik na grških tleh ne bi bil praznik brez obiska Akropolisa, ja nadaljevanje dneva bilo predvidljivo. Sprehod iz smeri Syntagme do Monastirakija so spremljale miniaturne mizice na obeh straneh najbolj potrošniško usmerjene atenske ulice. Le da so trgovine bile na božični dan zaprte, kar pa ni bila ovira za nakup ponaredkov in novoletnega kiča. Ovinek levo je odprl prekrasen pogled na mimoidočega mladeniča, ki se je sprehodil mimo naju. Ah, turisti – nekaj privlačnega je na njih. In ker je na božični dan dovoljeno prav vse, sem si po dveh tednih premora privoščila sedenje ob kavi in ne kar nekakšen take-away in to sedenje preplačala s skoraj petimi evri. Prazni želodec me je napotil do domačega zamrzovalnika, kjer so poljski pirogi s skuto čakali na raztelešenje. Premalo pisano kosilo mi je pustilo luknjo na želodcu in po treh urah Labodjega jezera sem si zaželela laboda na lešo. Zadovoljila sem se s kombinacijo črnega čaja in halve z okusom vanilije. Ah,Чайко́вский  - Danse des petits cygnes.

BOŽIĆNI KAPITALIZAM

Brezveze se mi zdi razpredati o potrošnji materialistične družbe predbožičkarjev, kajti tudi tisti, ki se jim zdi božič le prekopičeni kapitalistični praznik, mu bodo podlegli na tak ali drugačen način. S tem ni nič narobe.  Moj predbožični dan se je začel kot vsak dan, nadaljeval pa kot vsaka sobota, s sesalcem v roki in s svežo posteljnino. Vendar pa je nekaj v zraku, tudi tukaj, v deželi, ki zaradi pomanjkanja snega ni primerna za božično okrašene praznike. Božič me nervira. Ne premorem niti ene božične pesmi več, niti enega kvazi božička na atenskih ulicah in ne imigrante, ki izigravajo svete tri kralje na ulicah najbolj zabačenega nevarnega dela mesta. Moj božič bo letos drugačen. Daleč stran od familije, številne jedače in kolačev bo to bolj skromen praznik. Čeprav sem izpolnila družinsko naročilnico in zahtevala dobrote z božične mize bo minilo še nekaj dni, preden bi prispele. Tako zame še nekaj časa ne bo božiča. Bom pa danes vohljala cimet, ispijala ingverjev čaj in sanjala o novem paru čevljev, ki sem si jih privoščila za božič. Ampak kaj če niti po dveh tednih niso prispeli.

SMRDIŠ KOT ČLOVEK

Ne, komparacije Smrdiš kot svinja! ali Smrdiš kot konj! so v 21. stoletju več kot neprimerne. Zadnje čase se mi najbolj primerna primerjava za smrad zdi prav človek. Tisto bitje na dveh nogah, ki ima dostop do tekoče vode, šamponov, gelov, dezodorantov in parfumov. Na žalost se jih veliko poslužuje le zadnjega na seznamu, brez, da bi uporabili preostale atribute. Danes sem se na podzemni železnici davila ob sosedi, ki je smrdela po postlanem cigaretnem dimu, nizko-cenovnemu parfumu in tistem specifičnem smradu, ki zajema večdnevno ne-pranje las. Sračjemu gnezdu na glavi ženske je družbo delalo praskanje s popokanim vijoličnim nohti. Ko je neznosnost doživela svoje razodetje sem se iztegnila in odprla okno metroja, čeprav je na oknu jasen napis, ki prepoveduje to dejanje. Ko je na moje veliko veselje sestopila po štirih postajah se je na sosednji sedež prisedel visok moški, ki je zaudarjal po večdnevnem znoju. Stisnila sem zobe in zdržala še tri postaje. Na ulici me je prehitel moški, ki mi je pustil neprijeten odtis v nosu, nekaj podobnega, kot njegov smrdeči metrojevski kolega, le da je on smrad pokombiniral z nekim iks ipsilon žnj parfumom. Smrad pa sem na lastno začudenje zaznala med mlado populacijo. Neverjetno kakšen smrad je mogoče oddajati kljub popolni šminki in privlačnim oblačilnim kombinacijam. Ne vem, ali ljudje ne zaznajo svojega nenavdušljivega vonja, ali pa jim enostavno ni mar. Čistoča je pol zdravlja, druga polovica je smeh, zato svoja higienska opravila opravljam z nasmeškom na ustnicah in z veseljem. Pomanjkanje optično privlačne kopalne kadi me zadnja dva meseca omejuje na tuširanje. In to vsakodnevno. Obožujem vonje čiste kože brez kakšnih močnih parfumskih dodatkov in mokrih, a čistih las. Ah, čistoča! Σ' αγαπώ.

UNIVERZUM BO VSE UREDIL

Se je glasil komentar neke prodajalke v eni od številnih trgovinic na atenskih ulicah, potem ko sem ji omenila, da v grški prestolnici niti po dveh mesecih aktivnega iskanja para cipelic nisem našla ničesar, kar bi lićilo na žensko obutev z osemindvajsetimi centimetri nožne dolžine. Občasno sem s kratkotrajnim razpizditisom zapustila že n-to trgovino isti dan, kjer sem takoj po vstopu povprašala po enormni velikosti in ves čas dobivala identičen odgovor. Čevljarska zadeva se je razrešila naslednji dan ob obisku nekega megalomanskega nakupovalnega centra z vstopom v eno od trgovinskih lancev. Čez nekoliko tednov pa še preko medmrežja, sedaj, ko so trgovci naklonjeni kodam za popuste in cenejšim poštninam tudi v tujino. Me pa veliko bolj kot čevlji v tem trenutku privlači Poljska. No, ne ravno v tem trenutku, ker Poljaki zmrzujejo pri minus dveh stopinjah Celzija. Menim, da mi bo v bližnji prihodnosti univerzum naklonil kakšno Poljsko destinacijo. Grk pravi, da je ideja o reševanju univerzuma samo trenutno navdušenje njegovih sodržavljanom nad Paulo Coelhom. Mene pa obkrožajo vsi znaki, ki nakazujejo na bližnjo verjetno selitev na sever. In prav nič me ne zanima ali je to zakrivil univerzum ali želja po nečem novem. Saj ne, da trenutno ne uživam pri osemnajstih stopinjah čez dan in toplem vetru na koži ob srkanju Freddo cappuccina.

Ne spomnim se leta, ko sem nazadnje zbolela za boleznijo, ki traja sedem dni, če se zdravi in en teden, če se ne. Danes boleham peti dan, kar optimistično pomeni, da me čakata samo še dva dneva blagega mučenja. Prehlad je kot kontinentalna zima. Traja in traja in traja. Slišim, da je se Slovenija počasi ovija v belo odejo. Bele odeje na srečo v Atenah ni še na obzorju, ravno danes sem se prekuhavala pri osemnajstih stopinjah, plusa seveda. Puloverje sem po tednu dni hladnega pospravila v omare in naprej privlekla lahkotne materiale. Predvčerajšnjim sem imela veliko željo po japonkah, vendar je prevladala želja po zdravju. Zimska jakna ostaja zunaj omare, kajti veter lahko vsak trenutek prinese hlad, ko se sonce skrije v svoji rdečici. Še dva cela dneva se bom smilila sama sebi ob šalici črnega čaja in Bajadere, potem pa poiskala kaj novega. Navdihujočega. 

PRETEČENA

Celoten proces sprememb se je začel z idejo preselitve v grško prestolnico. Bitka pri Maratonskem polju, vsakoletni Atenski maraton in zadanih deset kilometrov. Konec aprila se je začela moja bitka z vsesplošno lenostjo in se nadaljevala dobrih pet mesecev, vse do prihoda v Elado. Življenje v ljudsko obarvanem delu mesta in hkrati najbolj nevarnem mi je dalo odličen izgovor. Teden dni pred prihodom nisem tekla zaradi zvitega gležnja, dodatnih 6 tednov pa ne zaradi stanovalskih okoliščin. Teden za tednom sem si obljubljala naslednji teden, pa vedno našla kakšen, v večini primerov zelo beden, izgovor. Kako grško od mene! Trinajsti november se je bližal s svetlobno hitrostjo, jaz pa sem od pripravljenosti imela le tekaško opremo. Končno sem se dokopala do dovolj dolgih tekaških hlač in jih ponosno navlekla na usihajoča baročna bedra ob šestih zjutraj. Še nikoli nisem tekla pred peto uro popoldan, da ne izgubljam besed o jutranjih mukah prebujanja in nočnih morah. Dan prej sem poskusila z moralnim opiranjem na svoje kolege, pa mi je večina enostavno rekla – saj bo šlo. Ne, deset kilometrov ne gre samo tako! In ne ob devetih zjutraj! Nervoza me je ubijala in počutila sem se kot pred kakšnim večjim izpitom. Da mi res ne bi bilo lahko, so se na tekaški dan grške temperature skrile. Veter je spremljal dež in ker je bilo to moje prvo tekaško razdevičenje sem se držala čisto vseh napisanih navodil. Na štartno mesto sem se odpravila preveliko prezgodaj, posledično sem se zmrzovala v premajhnem šotoru z mnogimi drugimi tekači, ki so se odločili za isti postopek. Potrpljenja za uporabo preslačilnic nisem imela in tako sem se na kraj zločina odpravila le s startno številko in na vezalke pritrjenim čipom. Dan prej sem razmišljala o tem, ali potrebujem glasbo v ušesu ali ne. Prevladala je racionalna odločitev – ko se mi bo telo uprlo, se bom oprijela glasbe in poskusila rešiti svojo tekaško čast. Pravilno. Slušalke sem instalirala v ušesa pred prelomnim trenutkom in zagledala počasi premikajočo maso ljudi. Po petsto metrih se je masa razvlekla. Tudi jaz sem zaštartala svoje dolge noge in se prepričevala, da mi bo uspelo. Optimizem je zbledel po drugem kilometru, ko mi je v desnem kolenu klecnilo in pojavila se je bolečina. Ampak ker pri stvareh, ki si jih zelo želim doseči nikoli ne obupam, sem si lepo rekla, da sem si sama kriva in naslednjih osem kilometrov ima da jedem svoje govno ter da se 75 EUR štartnine ne meče skozi koleno okno. Optimizem je odšel kvragu, ko sem med drugim in tretjim kilometrov zagledala dva tekača, ki sta se vračala po pretečenih osmih kilometih. No, super. Demotivacija. Totalno. Pa sem prišla do zastave, kjer je bil označen tretji in četrti kilometer. Pa peti in šesti. Pretekla sem tudi sedmi, osmi in deveti kilometer. Ostal mi je še zadnji, deseti kilometer. Verjetno najdaljši kilometer mojega življenja. Zadnjih petsto metrov je zadevo otežilo več deset fotografov, kvazi navijačev in želja po koncu. Pri prestopu ciljne ravnine sem se podala v hod in skoraj klecnila. Desna noga je postala popolnoma neuporabna zaradi neznosne bolečine v kolenu, hladen sok in miniaturna banana pa nista pripomogla k boljšemu počutju. Preplezane stopnice in želja po vročem tušu sta mi pomagala do doma. Neverjetno pa se mi zdi, da sem ravno ta dan na metroju srečala madžarski par, ki je na glas komentiral mojo baročno postavo. Seveda sem jima postregla s šlagom. Nevzgojeno ljudstvo!

VSAK ZAČETEK JE TEŽAK

Učenje jezikov vsekakor ne spada med lažja opravila človeštva. Verjetno je tudi odvisno od človeka do človeka in seveda okolja. Jezika se najlažje naučiš, če ga slišiš vsak dan in ne samo ob posebnih priložnostih, na primer pri prostituiranemu učitelji tujega jezika. Odločila sem se za Grčijo, pa ne zaradi njenega jezika, ki mi iskreno povedano ni niti všeč. Naučiti se ga želim, če sem že tukaj in imam možnost. Grški jezik potrebujem iz več razlogov. Nerodno je, ko se Grki po četrti pivi več ne trudijo politično debato obdžati v angleščini in verjetno zaradi rahle okajenosti posežejo po grščini. Takrat se samo čudim kako hitro govorijo in koliko. No, bolj me fascinira kvantiteta izgovorjenega. Politične debate so prava žurka, tudi za mlado generacijo. Neviđeno! Še preden sem si uspela zapomniti imena prijateljev Grka, so me spraševali kako funkcionirajo univerze pri nas. Ure in ure so debatirali o univerzah, njihovi avtonomnosti, študentih in sistemu nasploh. Malo po malo so se pozibavali na glasbo in veliko govorili. Jaz pa sem samo stala tam kot lipov bog in prisluškovala, kaj za vraga se gredo ob enih ponoči s tolikimi pivi v riti. Pa tudi želim si razumeti ta jezik, poln hieroglifov. Zaradi demonstracij in okupacij, se bo tečaj grškega jezika začel šele naslednji teden. Do takrat pa bom na ulicah poskušala dešifrirati reklamne napise.

OG(O)RČENA

V prvih dveh tednih se nisem in nisem mogla načuditi njihovi mentaliteti. Dve leti Budimpešte sta počasi ubijale mojo humano stran in tik preden bi odpotovala se mi je zdelo, da me Madžari hočejo zaj*bati na vsakem koraku. Sedaj se mi samo še smeji na to komponovano misel. Grčija je drugačen planet. Igrajo se kapitalizem, hočejo komunizem. Ampak že gospod Marx je vedel, da preobrazba ni mogoča takoj. Grškimi študentje, ki so člani pomladka komunistične stranke, pozivajo vse študente naj okupirajo fakultete in zahtevajo brezplačne obroke za študente, brezplačno namestitev in štipendije. A ko će to da plati? Naivna je bila moja misel, da je Slovenija ultramegakul država, ker študentom subvencionira prehranjevanje v obliki študentskih bonov. Grški študentje imajo brezplačne tri obroke na dan. In kakšen je cenzus za upravičenost do brezplačnih obrokov? Vprašala sem mnoge študente, nihče mi ni vedele povedati. Za študente imajo študentske domove in hotele. Seveda je nastanitev brezplačna. Nekateri pa dobijo poleg brezplačnih obrokov in nastanitve tudi štipendijo. Grčija je država, ker si želiš ostati študent do konca življenja. Kdo pa sploh dela? Ljudem se nikamor ne mudi, izjema je le prečkanje ceste. Ispijajo svoj freddo cappuccino ure in ure ter zvijajo tobak in govorijo. Govorijo, govorijo in govorijo. V svoji hitri grščini, jeziku tisočih hieroglifov. Po slabih treh tednih sem si ustvarila sliko o Atenah. Grki so narod bolnih, slepih in športnikov. Ne, ne srečujem bolnih ljudi, le lekarne so na vsakih 100 metrov. Če je ulica malo daljša se najdejo vsaj tri. Poleg lekarne pa je postavljena optika. Kar pa se športnikov tiče - stil je brezpredmeten, ko pa pogledam v čevlje zagledam tekaške copate. Če niso tekaški so superge. Ženskice so omejene na balerinke. Pri tako nizkih temperaturah pa raje posegajo po zimskih škornjih. Da, 20 stopinj čez dan pa res ni za odprte čevlje in lahka oblačila. Zimske jakne že napolnjujejo ulice. Pa sem še sama šla v lov na balerinke in zimski plašč. Zavedam se, da pravega kontinentalnega zimskega plašča res ne bom potrebovala pri zelo mili mediteranski zimi, čeprav sem v nedeljo srečala hladen veter pri devetih stopinjah celzija plusa in pustila jajčnike v šuškavi vrečki. Tata me je pred leti naučil, da se moja številka čevljev ne sprašuje za vsak par posebej, ampak takoj ob vstopu v trgovino. Tako ob vstopu v trgovino rečem Jasas in vprašam ali imajo morda ženske balerinske v številki 42. Do sedaj se je odgovor vedno glasil oxi [ohi], kar pa ne pomeni nič drugega kot ne. Ko sem po desetih dneh obupala nad čevlji, sem šla na lov za zimskim plaščem. Našla sem približek iskanega in zaradi prekratkih rokavov prosila za eno konfekcijo številko večjega. "Oh gospa, v Grčiji imamo ženske velikosti do vključno velikosti L." Gulliverjev Lilliput mi je spet napolnil misli in se se spomnila na povprečno grkinjo, ki šeta atenske ulice. Visoka metar i žilet, s sodastim trebuhom in zibajočimi boki. Me prav zanima kako se spravi v konfekcijsko številko z vključno L! Ni važno. Še vedno z veseljem opazujem mimoidoče. Ljudje imajo stil in so brez tistega značilnega sevdaha. Trenutno so malo jezni. No, zelo jezni, če se samo spomnim včerajšnjih prizorov z glavnega trga, Syntagme. Metanje molotovk, kamnov in steklenic v policaje in vojsko, ki samo opravljajo svoje delo ni korekten način upora. Naredila sem nekaj fotografij in se pobrala z glavnega mesta prizorišča, kajti eksplozije so mi povzročile artimijo srca, ki pa sem jo hitro pozdravila s šalico Freddo Cappuccina.

NEKTAR IN ABROZIJA

Niso se samo Grški bogovi prehranjevali z nektarjem in ambrozijo. To počnejo Grki tudi v 21. stoletju. Natančneje, so počeli. Naučili so se hedonističnega zajemanja življenja in moram priznati, da mi je ta stil življenja zelo blizu. Po dobrem tednu sanjam o tem, da bi preostanek svojega malega, v množici nepomembnega življenja preživela v tej Balkanski državi Evropske Unije. Ljudje so odprti, pripravljeni pomagati, družabni in znajo kako je treba živeti. Počasi, a zanesljivo. Čas ni njihov sovražnik, niti med polurnim odmorom med službo, ki se zelo rado razpotegne tudi do ene ure ali še dlje. Po kosilu je siesta obvezna, če ne v postelji, pa na ulici - ispijanje Fredo capuccina brez ali z dodatkom likernatih substanc je obvezen pripomoček mimoidočih. Vonj kave je bil prvi, ki sem ga zavohala, ko sem iz podzemne železnice priplezala na sončna stran betona. Takoj mu je sledil močan vonj ingverja. Le nekoliko ulic nižje pa vonje neke nespomnimseimena začimbe. Tudi smeti niso ostale ravnodušne. Smetarji stavkajo, danes osmi dan, kar pomeni prepolne smetnjake in smeti na ulici ter pešpoteh. Vendar to nikogar preveč ne gane, ker se cigarete ne ugašajo v pepelnikih, ampak se le odvržejo. Tudi najmanjši otroci odvržejo smeti na ulico, ko enkrat rešijo čokolado iz ovitka. Odvečno hrano pojedo številni dobro rejeni psi na atenskih ulicah. Niti mačke niso redka pojava. Tudi na zavarovanem območju Muzeja Akropoli se je našla ena. Motila ni nikogar. Predstavljala sem si, da bom tukaj pojedla najboljši kebab, najboljši gyros in najboljši suflaki. Motila sem se. Po tednu dni spoznavam, da izvedba grškega kebaba ni niti komparacija meni znanemu. Za ostale dve jedi velja isto. Meso, meso, meso. Zelenjave pa nikjer. Pogrešam zelje, paradižnik, zeleno solato, čebulo in okusen tzatziki. Vse je prirejeno visokim cenam in za moj okus zelo slabi ponudbi. Uzo ni na mojem jedilniku že več let, se pa mi prileže kakšen deci rakomela. Ledeni kapučini, bele kave z različnimi dodatki. Led, led, led. V takih temperaturah vsekakor. Današnji dan je bil deževen, nič kaj topel in privlačen. Jutri bo bolje, pravi vremenska napoved, Grki pa so že iz svojih omar potegnili dolge rokave, zimske plašče in škornje. Pri 24 stopinjah pravijo, da se zima bliža. No, iz zanesljivih informacij sem izvedela, da je lansko leto sneg padal le dan, pred dvema letom pa cele tri dni, kar je povzročilo zaprtje šol, javnih ustanov in popolnoma ohromilo promet. Promet je edinstvena pojava Grške prestolnice, semaforji so več kot neuporaben pripomoček križišč, kajti tudi če sveti zelena za pešce je pogled na levo in desno zelo priporočljiv. Taksiji pobarvani v newyorške barve te lahko poberejo na polovici semaforja, da o voznikih malo manjših in malo večjih motorjev sploh ne govorim. Cesta je pravi labirint za vse udeležence. Je pa javni prevoz enkraten, za 1,40 EUR je možna kombinacija kakšnega koli prevoza, le v okvirju 90ih minut mora biti. Za študentsko mesečno vozovnico sem odštela 23 EUR, kar pa ni tako pretirano. Ljudje so opremljeni z zelo kvalitetnim znanjem angleškega jezika, so pa podkovani za prevare. Starejša ženskica je izkoristila mojo nepazljivost in mi za čokolado in liter soka zaračunala 5,60 EUR, jaz sem ji dala 10 EUR, ona pa mi je vrnila le evro in štirideset. Seveda sem to ugotovila šele ob prihodu domov. Od takrat vedno zahtevam račun. Nekaj podobnega se dogaja pri urejanju birokratskih zadev. Le da se tam ne vrti okoli denarja, ampak okoli podpisov in žigov. Ničesar ni mogoče dobiti na enem mestu. Za štiri podpise in štiri žige sem morala k štirim različnim ljudem. Ja, vsak je specializiran le za eno stvar. Nekdo ima v rokah penkalo, spet drugi štampiljko. Vsi pa res ne morejo imeti vsega! Seštevek: I want some more!

XAXAXAXAXAXA!

Šest ur čakanja na Fiumičinskem letališču v Rimu mi ni bilo tako smešno. Niti železni stoli, ki so oddajali hlad tudi po večurnem sedenju. Ne pregled na policiji, ker so me po piskajočem prehodu varnostnih vrat imeli na sumu, da imam nekaj za bregom. Pa nisem. Le veliko kovinsko sponko sem pozabila v laseh. Nasmejavala me ni niti štiriindvajset urna budnost in dve Grkinji, ki sta se odločili za sedeže poleg mojega, čeprav je bilo letalo bolj slabo polno. Naslednjič bom sedla na sredino in z glupim pogledom opazovala mimoidoče, ki bodo iskali prosti sedež. Ko pa bomo vzleteli, se bom brez občutka slabe vesti postavila v horizontalen položaj in zaspala pokrita z bombažnim šalom enormne velikosti. Nič nisem čakala bolj, kot da mine ¾ urna pot do hotela, ki bi moral po opisu imeti čudovit razgled na Akropolis. Ko pa sem odgrnila zavese sem zagledala tole.

No, ni ravno Akropolis, a kdo bi vedel. Do sobe mi je pomagala gospa čistilka, ki ne govori angleško, kot se je izkazalo. Češkoslovakia? me je vprašala, ko sem rekla, da sem iz Slovenije. Ne, ne, Slovenia. Pa sem s kazalcem po steni hitela obrisati sosednje države Slovenije. Italia, Italija. Austria, Österreich, Avstrija. Hungary, Ungarn, Mađarska, Ungaria. Slovenija is small. Petit. Klein. Mala. In s palcem in kazalcem kažem kako majhna je. Da, majhna je, si mislim in si želim le vročega tuša, samote in prostorne postelje. Vse to sem dobila, z glasnim sesalcem pred vrati. Seveda sem pozabila uro prestaviti in se po starem času zbudila ob pol osmih. Če pa k temu dodam še eno uro se cela slika lepo zaokroži in čas je za zajtrk. Umivanje, oblačenje, prebiranje pomembnih Facebook statusov prejšnjega dne, odgovor na sporočila in branje novic me je okupiralo do pol desetih. Na recepciji me informirajo, da je zajtrk le do pol desetih, ampak naj grem vseeno in poskusim srečo. In tadam tadam, gospa čistilka Marija me zagleda, se nasmehne in mi ukaže naj se usedem. Ona ne govori angleško, jaz ne grško, zato se ji samo smeškam. Sprašuje me različne stvari, a je ne razumem. Razlaga na glas sebi nekaj, česar spet ne razumem. Kaže na solnico. Verjetno me v grščini sprašuje če bom sol. Prikimam. Pa spet sprašuje, verjetno za kakšno stvar. Ne razumem niti trunke njanke mrve. In zaslišim čarobno besedo hleb in moloko. Sem prav slišala, хлеб, молоко? Ohohohohoho. Verjetno ni mislila na pevko Moloko, ampak na ruski izraz za mleko. Ona navdušena nad mojim razumevanjem njene ruščine in tako med zajtrkom izvem vse o njeni družini, vnukih, šolanju, njeni preteklosti, o tem kako naj samo prinesem pralni prašek in mi bo ona oprala perilo, kje in kako naj si priskrbim bone za brezplačni obrok v hotelu. Krasno je znanje tujih jezikov, pravim.

SARAJEVO – NEW YORK – ROMA

Edina od naštetih destinacij, ki mi je v tem trenutku dosegljiva od naštetih treh, je Roma. Ostali sta le del lirike Emirja in zmrznjenih kamel. Že junija sem se podala v iskanje enosmerne karte do Aten. Cene, ki sem jih našla, so mi zamrznile obrazne mišice, kajti letališke vsote iz okoliških glavnih mest so se gibale okoli 700 evrov. In to je bila cena nepovratne vozovnice, z enim prestopom, ker direktnih linij iz Ljubljane, Zagreba, Budimpešte in Dunaja ni (bilo). Če že moram prestopati, naj to naredim veliko ceneje, sem pametno pomislila in iskala. Našla sem povezavo med Budimpešto in Rimom ter Rimom in Atenami. Nikakor mi ne bi uspelo ujeti letalo ob 22.00, ker bi letalo iz sveže preimenovanega budimpeštanskega letališča v najboljšem primeru pristalo ob 21:15, kar pa pomeni še vsaj dodatnih 15 minut čakanja na prtljago. Zato imam trenutno v žepu karto do Rima ob šestih zjutra in do takrat bo še veliko vode preteklo po Tiberi. Ura je kvarat čez enajst, noč imam še pred sabo. Sumim, da jo bom preživela na letališču, ko se bom poskušala nameščati po ledeno hladnih stolih, ki niso ne udobni, ne estetski. Pred odhodom sem imela več pomislekov, v glavnem fizične. Eden od njih je zvit gleženj. Po tolikih letih mi je uspelo! Kolikokrat sem slišala »Joj, spet sem si zvila gleženj.« in zdelo se mi je, da so te zvitogležnjarske osebe najbolj nerodna bitja na svetu. Kako si lahko nekdo zvije gleženj in to večkrat?! Sedaj vidim, da za to ni potrebno dodatno znanje, le malo nespretnosti. Gleženj sem obkladila z mokro krpo, ga namazala z nekim čudotvornim mazilom in do jutra se je stanje normaliziralo. Pa sem si pred odhodom od toplega doma zaželela jajca na oko z domačim maslinovim oljem in si z njihovo peko skoraj uničila desno oko. Med tema dogodkoma sem nevidno in do jutra neboleče z desno-nožnim palcem brcnila v nekaj in sedaj čakam, da se obarva na barve mavrice. Tako lahko samo čakam. Na  izblikovanje modrice, na vzhod sonca, na let do Aten, na toplo grško sonce, na topel tuš in dolg spanec.

MOTHER OF ZEUS!

Vprašala sem Grka, če v svojih blagih kletvicah kdaj pa kdaj uporabljajo imena še iz svojih politeističnih časov. Nasmejal se je in mi zagotovil, da kletvic iz grške mitologije ne poznajo. Pa kako dobro se sliši, Mother of Zeus! Verjetno jo bom uporabljala zelo pogosto okoli 13. novembra. Imam natanko 45 dni, 21 ure in 34 minut, da se prisilim preteči tistih že v naprej zastavljenih in že plačanih 10 kilometrov. Niti po dvanajstih tednih mi ni uspelo približati tej razdalji, zaostajam za dober kilometer. 45 dni, to je mesec in pol. Verjetno dovolj, da še pred maratonom prevadim to razdaljo. Ampak tajming prejšnjih let! Kakšna sramota! Kakšna sramota! Zame seveda. Neka ženskica je lani deset kilometrov pretekla v 37 minutah in 24 sekundah! Tolažim se z zadnjimi šestdesetimi tekačicami, kar trdno verjamem, da za deset kilometrov že ne bom potrebovala več kot debelih šestdeset minut. Z optimizmom v nove zmage!

APLAUDIRAM PROPADAJOČIM

Neverjetno kakšno začudenje vlada ob novici, da je spet propadlo kakšno podjetje, restavracija, gostilna, … No, mene zadnje čase noben nov propad ne začudi. Zaradi lastnih negativnih izkušenj. Pred tremi tedni sem zaradi tehnične napake klicarila ponudnika internetnih storitev. Oglasila se mi je tajnica moškega spola, ki mi je rekla, da so trenutno vsi operaterji zaradi nepričakovanih vremenskih razmer zasedeni in da naj poizkusim kasneje oziroma pošljem elektronsko pošto. Klicala sem naslednji dan, oglasila se mi je ženskica, ki zadeve ni vedela rešiti, pa mi je rekla, da me pokliče nazaj, ko ugotovi kje tiči miš. Niti po dveh tednih nisem prejela njenega klica. Pa sem napisala mail. Nič. Klicala. Pri prvem klicu so bili vsi operaterji zasedeni, po drugem klicu pa je zasedenosti operaterjev še enkrat kljubovalo vreme. Há? Kakšno vreme? Septembrske visoke temperature? Ali morda prehladni večeri? Napisala sem mail in omenila, da razmišljam o odpovedi pogodbe. Čez deset minut, ob deveti uri zvečer, sem prejela klic in zadeva se je razrešila. No, ker za vsako rešitev obstaja težava, mi je v tistem trenutku odpovedalo medmrežje. Ja, klicala sem spet. Rešila. Še isti večer pa je pri istem operaterju crknil še oddajnik za televizijo. Telefonska linija je bila spet zasedena. Da, da, vremenske razmere. Pa sem spet napisala elektronsko pismo z grožnjo. Naslednji dan je delovalo vse tako, kot je treba. Pa sem videla, da mi bo med mojim zadržanjem v Grčiji pretekla veljavnost kreditne kartice. Točno tiste, ki ne potrebuje pin številke, le podpisa. Pa saj še imam tri tedne do odhoda, pokličem banko, vprašam za rešitev in dobim naslednje navodilo: »Prijavite krajo kartice, plačali boste stroške preklica kartice in izdelavo nove in morda jo boste prejeli do vašega odhoda. Če pa ne, pa naj vam jo kdo pošlje po pošti za vami.« WTF? Kaj pa rek, da je kupec kralj? Ne, kartice ne bom zamenjala, bom pa naslednjič zamenjala banko, še prej se bom pozanimala kako oni ukrepajo v identični zadevi. Seveda ne morem na pot brez kufra. Takšnega lepega, svetlečega, na štiri kotače. Distribucijsko podjetje za najlepše kufre je v Sloveniji le eno. Bila sem prepričana, da je Slovenija ravno prav velika, da jo je mogoče prepotovati v enem samem dnevu. Ampak ne za Toko! Ker je potrebno za dostavo čakati vsaj šest dni. Šest delovnih dni. Najmanj. Pa se odpeljem 33 kilometre v eno smer, da preverim ponudbo v najbližji trgovini. Tiste iz moje wishliste nimajo. Vprašam v kateri poslovalnici imajo dotično potovalko. Le v eni. Prodajalka jih pokliče. Da, da. Imajo, imajo, naslednjo sredo ga lahko dostavijo. »Öm, ni mogoča dostava do petka?« »Ne, ne, do petka ne, v sredo bo tukaj.« »Ampak jaz ga potrebujem do petka, najkasneje do petka, ker takrat odpotujem.« »Ja, potem pa bi morali zadevo s potovalko urejati že veliko prej in ne zadnji trenutek.« »Gospa, logistika vam je za en drek.« izjavim in zapustim premajhno trgovino. Nisem mogla verjeti svojim ušesom, ko me je ženskice moje starosti poučila o pravočasnosti in med vrsticami o moji malomarnosti. Pa ne me jebat! Ona ima navodila in dela samo po navodilih. Brez kakšnih rešilnih akcij, bože nedaj, da bi zadevo rešila in bi sigurno to podjetje komu pripročila. Ne da jih ne bom pripročila, zelo toplo jih bom odročila! Od nervoze se odpravim domov in po 33 prevoženih kilometrov prevozim še dodatnih 21, da pojem najboljši kebab pri mojem kebabčiju. Vidim, da ima na palici samo še miniaturno varianto mesa in tudi pita je drugačne barve ter oblike. Čakam. Pet minut. Deset. Petnajst. Prinese döner kebab v neki čudni beli piti z enormnimi kosi mesa. »Öm, oprosti, kaj se je zgodilo s kebabom?« »Menjali smo dobavitelja pit, pa mesa je zmanjkalo in ga nisem mogel rezati z nožem.« »Se zavedate, da ste mi ravnokar servirali čisto povprečen kebab, ki ga lahko dobim kjerkoli?« »Jah, tako to gre, zamenjali smo dobavitelje« »Ja, jaz pa bom zamenjala ponudnika kebaba.« Končno pridem domov, pokličem v trgovino, kjer imajo potovalko na zalogi. Danes je ponedeljek. Po-ne-de-ljek. Prvi dan v tednu. Pošta v Sloveniji potuje en samcat dan. En dan! Ampak ne, Toko ni pripravljen poslati potovalke po pošti, ker nimajo poštnih storitev. Politika podjetja. E pa jebeš tako politiko podjetja, kjer jim ni mar za potrošnika in niti za tistih 150 evrov, ki bi jih pustila pri njih, da o moji pripravljenosti plačati poštnino niti ne govorim. Evo, točno takšna politika podjetih povzroča njihov propad. Nema zime za eskime. Monopola med ponudniki internetnih stroritev več ni. Banke se odpirajo na vsakem koraku. Potovalko bom nabavila nekje drugje, okusnega kebaba pa se bom naslednjič najedla v Grčiji. Živela selekcija!

IZCIMLJENJE

Nekje na pol poti se je razgubil moj pesimizem. Stari slovenski pregovor, Konec dober, vse dobro. mi ni všeč, ker nimam potrpljenja in ne maram čakanja. Trdno verjamem, da se vse, kar se mi dogaja zadnje časa, dogaja z razlogom. Karma is a bitch in podobne razlage mi zapolnjujejo glavo. Čakam na razsvetljenje, ki pa se kar noče zgoditi. Prelena sem, da bi prebirala vrstice Louise L. Hay, pa niti za pizdenje vse počez nimam več energije. Nekaj časa sem malo pomalo grozila, pa podkupovala tiste na visokih položajih, sedaj pa se mi še tega ne da. Uradno boleham za birokratsko izčrpanostjo. Ja, ja, najnovejša bolezen 21. stoletja, ki še ni uradno diagnosticirana. Vedno so bili najbolj privlačni zadnje termini, takrat, ko voda teče v grlo in se cmoki nabirajo v želodcu. Ko so noči neprespane, ker so prepolne misli in takrat, ko ne veš ali ti bo sploh uspelo. Priznam, rada imam akcijo, vendar je september z njeno postrežbo več kot pretiraval. Večurna stoja v vrsti na septembrskem soncu, prepotovanih 600 kilometrov na teden, zaporedne številke in manjkajoča papirologija mi je zaznamovala mesec, ki mu Melodromci pravijo, da je za te stvari.

ODLOČEN NE! GLEDANJU

Že v predspominskih dnevih nisem marala, če me je kdo gledal. Iz vozička sem se drla »Ne me gedat!« in jezno gledala na mimoidoče. Več kot dvajset let kasneje se nič ni spremenilo, le da se tokrat ne derem iz vozička in ne istih besed. Genetika me je dodobra zaj*bala in mi prisodila 185 centimetrov, ki pa se zdi, še vedno niso dokončni, ker ob vsakokratnem snidenju z nekaj časa nevidenimi ljudi slišim tisto grozno prepričljivo vprašanje »Spet si zrasla?« Nekaj tako velikega pa je nemogoče spregledati na ulici. Če kdo ne more verjeti svojim očem me pogleda prvo v oči, pa v čevlje in spet v oči in v vidnem paru ponavadi zagledam tisto j*beno začudenje. Do konca srednje šole sem hodila sključena, pa sem se šele v Dalmaciji zavedla kako lepe so visoke ženske. Včasih kakšno srečam v visokih petah in potem sem jaz tista, ki je začudena. Ljudje prosto obožujejo opazovati nekaj, kar izstopa. Še pred dvema letoma sem po ulicah šetala z obrito glavo. No, kombinacija z izstopajočo višino je bila dobitna. Ljudje, ki so prihajalo nasproti meni verjetno zaradi moje silne lepote kar niso mogli spustiti pogleda z mene. Ko mi je dop*zdilo sem jim rekla "Bu!" in nekateri so z zardelim obrazom spustili pogled, drugi so me prestrašeno gledali, tretji pa so v tistem trenutku spremenili smer. Dragi ljudje, buljenje v sočloveka ni lepa gesta. Ne spada v kategorijo bontona, a kamoli laskanja.

NEŽLAHTNA KOVINA

O letošnjem poletju nimam besed. Ne lepih, ne slabih. Če bi že morala izbirati med danim, bi se verjetno nagibala k slabemu. Zaradi številnih razlogov. Med drugimi so mi zrasla magarečja ušesa, oseba na pomembnem položaju je potrdila stari slovanski rek Svi smo kurve, pitanje je u cjeni., spoznala sem samoplačniško slovensko zdravstvo in uspela dvakrat popušiti na celi črti pri isti stvari. Poleg tega sem prilično asocialna, nevztrajna in izgubljena med birokratskimi opravki. V planerju več nimam mesta za vpis novega dogodka in/ali opombe, nenaspanost mi povzroča napade lakote, pomanjkanje teka, in to dvonožnega, pa ponovno nabiranje mastnih obkladkov. Pa takšen napredek sem doživela v nekaj več kot desetih tednih! Iz ene minute teka in štirih minut hoje sem napredovala do trideset, štirideset in celo petdeset minut teka brez vmesnih šetanj. Le nekajkrat sem imela občutek, da bom pustila dušo, pa še to zaradi pretiravanja, ki sploh ne bi bilo potrebno. Zgodilo se je, da sem kakšen dan izpustila, morda dva ali tri, ampak mi nadaljevanje ni predstavljajo večjih težav. Zaradi številnih izgorov pa so v zadnjih desetih dneh tekaški copati počivali cel teden! Sedem dni! O-g-r-o-m-n-o! V tem času se lahko zgodi marsikaj! Šesti dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. Na primer. Pa tako lepo sem si obljubila, da bo moja volja železna. Ampak ni samo volja železna, tudi navada je. Železna srajca. In pri meni je, na mojo veliko žalost, za trenutek cel teden vajeti prevzela železna srajca, ki se ponaša s posebnimi dodatki. Na primer s prežderavanjem, prekomernim uživanjem hrane, katere prva črka se začenja na črko č, moj vmesnik za spanje je ob takšnih priložnostih omejen in ne spim več kot šest, sedem ur, kot dodatek pa se smilim sama sebi. To je bil šele začetek. Zaradi samoplačniško estetske operacije sem dobila navodila, da se trideset dni ne smem ukvarjti s športom. Trideset! Cel mesec. Eno dvanajstino leta. Čeprav sem boke že po tednu dni stagniranja spravljala v raztegljive hlače, me je bilo strah pomisliti na štiri tedne športnega brezdelja. Pa sem se danes ustavila v mestni trgovini in pred sabo videla olivno zelenega kita. A ne, na srečo je bila le moja do detalja osovražena profesorica matematika z dodatnimi tridesetimi kilogrami. Na blagajni pa je pred mano stala moja bivša srednjošolska ljubezen z nabranimi dvajsetimi kilogrami. Grozen prizor, ki ga je spremljal poročni prstan na njegovem prstancu. Po prevoženih 300 kilometrih sem prišla domov, se preoblekla v tekaško odpravo in se kar brez ogrevanja podala na bližnje kolesarke steze. Po tridesetih minutah sem mislila, da umrem od lakote, ker sem nazadnje nekaj pošteneg dala v usta ob poldne. Pa nič zato. Brez solz obupa in slabe vesti sem se do doma prošetala in lakoto nagradila s siri ter slekla železno srajco.

CAMPER, CAMPER 'MAM V ŽEPU

Pa ne, nimam. Po enajstih urah avtobusnega prevažanja sem bila dovolj neprisebna, da sem iz Budimpešte skočila na ogled primorskega Kopra. Od zadnjega pomladnega obiska se ni veliko spremenilo, le betonska obdanost je razbeljena, pa tudi morska trava da neprivlačen pridih kopališču. Popovičev park s presušenimi pušpanom je imel sedalne površine preveč umazane, da bi se lahko hladila v senci nasajenih dreves, koprski Primorci pa še vedno niso razširili svojo ponudbo morskih jedi in se na jedilnikih večinoma pojavljajo grill zadeve, ki si jih lahko privoščim kjerkoli, ne le ob obalnem mestu. Odločila sem se, da iz principa bojkotiram ponudbo v mestni taverni in sem po mestu naredila giro. Na pročelju neke zgradbe sem zagledala napis Camper in se podala potešiti več mesecev trajajočo neizpolnjeno obsedenost. »Dober dan, imate morda ženske Camper čevlje…« in še preden dokončam vprašanje mi prodajalka z nasmeškom odgovori »Seveda imam, tukaj so.« ko pa dokončam poved »v številki 42.«, pa njen nasmeh usahne in reče že mnogokrat slišan stavek »Ne, to pa ne, imam pa veliko unisex modelov v številki 42.« »Ne, ženske, Camper, 42.« ponovim. »Ne, ne to pa ne. Zakaj pa jih ne naročite preko interneta?« V tistem trenutku se proti meni obrne neznana nakupovalka in pritrdi prodajalkinem nasvetu »Saj res, lahko jih naročite tudi preko interneta.« Pajada si mislim in kulturno odgovorim »Da, da vem. Sem jih že naročevala in tudi vračala, ker niso zadovoljile pričakovane stoje na nogah.« »Oh da, to pa se rado zgodi.« izjavi in si dalje ogleduje modele, med katerimi lahko prosto po prešernu izbira, kajti njena noga ne meri 27 centimetrov v dolžino. »Ampak veste kaj, na Čopovi v Ljubljani se je odprla čisto nova Camper trgovina.« mi skuša pomagati prodajalka. Zapustim trgovino in po telefonskem pogovoru naročim izvidnico na Čopovo. Izvem, da se v Ljubljani in odprla čisto nova Camper trgovina, ampak ena od tistih kvazi Camper trgovin, ki imajo tudi druge znamke in ki že iz mariborskih izkušenj ne držijo ženskih čevljev v številki 42. F*it!

Pridobitev še iz rimskih časov.

Iztegni k njim svojo zaščitniško roko,
ko se borijo s sovražniki!

Izpustila sem prvi dve vrstici madžarske himne, ker sta v tem trenutku nerelevantni. Postavlja mi pa se vprašanja, kdo so ti opevani sovražniki Madžarov? Prvo mesto skoraj sigurno zasedajo vsi, ki so 4. julija 1920 sedeli v Grand Trianonski palači Versaillesa. Drugo mesto pripada tistim, ki nimajo kože barve jogurta, pšenično rumenih las, sinje modrih oči, da dalje niti ne naštevam. Ne vem pa, kdo si zasluži bron, ker v morju sovražnikov ni tako enostavno določiti zmagovalca. Verjetno pa se Madžari ne zavedajo, da so sami sebi največji sovražniki. Ko že mislim, da slabše ne more biti, se zgodi. Seveda ne morem enostavno oditi brez besed in pustiti fakulteto v Budimpešti ter odriniti v deželo, ki je pravkar legalizirala vse vrste drog, čeprav ta podatek ne igra nikakršne vloge v mojem trenutnem življenjepisu. Preden bi vzletela, moram opraviti še veliko birokracije. Le to sem avgusta pustila pri miru in šele pred dobrim tednom začela pošiljati prošnje na urad dekana, rektorja in tajnika univerze. Dobila sem tri različne odgovore. Tajnik dekana je bil uslužen, pripravljen pomagati in komunikacija med nama je potekala brez težav. Zataknilo se je pri ostalih dveh čobanih. Tajnica rektorja mi je na prošnjo odgovorila z zelo odraslo in kratko besedno zvezo, no comment. Tajnik univerze pa mi je med vrsticami očital malomarnost, kajti oni so delali cel avgust in čakali na takšne kot sem jaz. Nekaj je še omenjal mojo nesposobnost med trumo študentov, dodal pa je tudi, da mi on ne more pomagati, čeprav se zaveda, da brez njegovega podpisa moja zadeva ne bo rešena. Teoretično imam polovico zahtevanih podpisov. Sem že rekla, da prosto obožujem birokracijo v kombinaciji z madžarsko mentaliteto? Skupek dogodivščin me je napeljal na odločitev, da začnem med madžarskimi univerzitetnimi birokati prakticirati Pavlov refleks. Tisti, ki so se oziroma se še bodo izkazali kot nesebični pomagači prejmejo buteljko Hadikove krvi, ostalim pa bom ob naslednjem snidenju pustila kri.

DOMIŠLJIJSKA ZASANJANOST

Še dobro, da se ne spomnim vseh nočnih aktivnosti svojih možganov, kajti moja kraljevska pot v nezavedno zna biti zelo naporna. V otroštvu sem sanjala računalniške tipke, tiste krem barve, kako posamično lebdijo v nekem črnem vesolju. Ko sem si hotela tipko ogledati od blizu, je izginila in videla sem le miniaturno piko nekje med lebdečimi črkami in znaki. V sanjah sem pokopala večino sorodnikov, gravitacijsko padala, stopila mimo stopnice, se imela prekrasno v hotelski sobi s kovano železno ograjo balkona, po kateri je priplezal Phil Collins (?), videla utelešenje samega đavola, z umazanimi nohti, zlepljenimi lasmi in raztrganimi kavbojkami. To noč pa sem sanjala nekaj čisto posebnega. Do sedaj nevidenega. Sedela sem v jami, nekje v gozdu. Tema se je spuščala in v rokah sem imela zvitek dnevnega časopisa. Roke so objemala skrčena kolena, ne vem kako dolgo sem sedela tam in ali sem koga čakala. Neopazno se je mimo mene sprehodil visok kratkolasec, naredil tri korake nazaj in se mi nasmejal. Ne vem v katerem jeziku me je vprašal ali se lahko prisede. Nasmehnila sem se, onpa se mi je predstavil: Darko Novak. Pogledal je v moje roke in z nasmeškom rekel: »V tej številki časopisa je objavljeno moje ime med imeni nagrajencev križanke.« In res, časopis sem odprla na strani, kjer je bila tokratna križanka in na dnu se je med nagrajenci bohotilo njegovo ime, pa ne na kateremkoli mestu, ampak na prvem. Takrat sem začutila, da je to začetek nečesa lepega in novega. Ah, Darko. Prepoznala bi te kjerkoli.

ZAMUJANJE S ČAKANJEM

Že pred leti sem ugotovila, da tista ura, ki jo ob nedeljah slišim točno ob poldne, ni moja biološka ura. S to ugotovitvijo se ne morejo poistovetiti nekatere predstavnice moje generacije in množično zanošajo, rojevajo in sklepajo zakonske zveze. Ženskice, ki so zanosile pred leti so bile posebnost in na tračarski tapeti sobotno dopoldanskih belih kav. Roditi pri dvaindvajsetih. Eh, prezgodaj. Sedaj, tri – štiri leta kasneje pa so na vrsti tiste, s katerimi sem takrat ispijala kavo in še pred manj kot letom dni prepevala stihe na koncertih. Od tega so tri že rodile, ena je v petem mesecu nosečnosti, ena pa se je potrudila zanositi, ker so vse ostale iz družbe že rodile oziroma noseče. Tako ostanem jaz in moja neodgovornost, brez plenic in miniaturnih oblačil v nakupovalnem vozičku, brez kredita za avtomobil in brez standardnega razmerja, zato pa z letalsko karto v žepu in z željo po novih doživetjih. Še toliko stvari moram narediti in preživeti, preden se bom, če se sploh bom kdaj, ustalila. Do takrat pa bom več ali manj iskala družbo ljudi, ki imajo čas za meni všečne podvige in si bom namesto mesečne zaloge plenic privoščila zapestno uro. Namesto mesečnega obroka za avto pa jesenski plašč. Seveda se s tem ne strinja baka, ki spet pizdi nad mojo nezainteresiranostjo nad moškimi predstavniki in nad negativnim pogledom na vsesplošno vezavo v kateri koli obliki. Na glas se sprašuje ali bom preostanek svojega življenja preživela sama, brez moža in brez otrok. Nekaj časa sem se njeni mentaliteti neuspešno upirala, sedaj pa je upiranje zamenjalo ponižujoče priznanje, da ima prav. Da, da, nekega dne bom pač morala skleniti zakonsko zvezo in roditi čopor dece. Ker je edino to normalno in sprejemljivo.

PLJAČKA

Spomnim se kakšne fotoaparate smo uporabljali koncem osemdesetih let in v začetku devetdesetih.  Fotografija me ni nikoli preveč zanimala, vse dokler nisem v roke dobila čisto navadnega digitalnega fotoaparata in na njem preučila načine fotografiranja. Instant sem se zaljubila v makro fotografijo in si privoščila malo zmogljivejši zrcalno refleksni. Seveda so zame vse stvari zanimive tako dolgo, dokler si jih ne prisvojim in tako mi je tudi moj fotoaparat dosadil, zaželela sem si nekaj nadgradljivega. Namesto Canona zaradi spremenjenih prioritet trenutno razmišljam o nadgradnji lomografije. Že več let obiskujem bolšje sejme na Madžarskih tleh in pri enem od prodajalcev sem v ogromni košari zagledala zaprašene fotoaparate z napisi v cirilici. Смена. Зени́т. Зоркий. Niti barantala nisem, kajti cene rabljenih, lepo ohranjenih, a umazanih fotoaparatov so se gibale od 500 do 1500 forintov (1,8 – 5,5 EUR). Kolega jih je vzel štiri, brat tri, jaz dva. Očistili smo jih z alkoholom in opremili s 36 mm filmi. Filmov nismo razvijali, le skenirali in se smejali ob občasno nerazpoznavnih fotografijah. Nisem niti vedela kako se je lomografija v zadnjih letih razpasla in z njo cene starih Sovjetskih fotoaparatov. Za Zenit sem na bolšjem sejmu plačala 1500 forintov, na spletni strani je cena brez poštnine 145 EUR. Za Smeno pa sem namesto 80 EUR plačala celih 500 forintov. Morda si bom v bližnji prihodnosti privoščila Fish Eye in to samo zaradi gušta. Stare modele sovjetskih fotoaparatov pa bom še naprej kupovala na bolšjih sejmih in jih razkuževala za alkoholom.Tako sem si danes privoščila še enega, spet Smeno in v njem našla še nerazvit, a do konca poslikan film. Ohohohoho, komaj čakam, da ga razvijem in če bo vse po sreči bom pokukala v intimno sfero prejšnjega lastnika.