TAKO BAROČNA

Pred dobrimi desetimi leti sem se začela čuditi suhicam na ogromnih reklamnih panojih, v časopisnih oglasih, na televiziji, pravzaprav povsod okoli sebe. Največji problem je bil, da jim niti najmanj nisem bila podobna. Imela sem okrogel obraz, kratko pristrižene lase, okrogel trebuh, mehka bedra in nadlahti. Mozolje. Kdaj mastno, kdaj suho kožo. Nikoli ni bilo prav. One pa so me gledale naravnost v oči. Tako brezhibne, čudovite, sijoče. In nedosegljive. Nenadmašljive. Ko sem rasla, sem se rešila mozoljev, nižine, nikakor pa ne odvečnih otroških oblog. Edina pomanjkljivost je bila ta, da v pubertetniških letih to več ni niti malo prisrčno. Prej moteče. Sovražila sem svoje odvečne kilograme, poglede v ogledalo in pomerjanje oblek. Nehvaležne kroji, premajhna oblačila. Nisem suha, industrijskim merilo nikoli ne bom ustrezala, me pa rešuje višina in dolge noge. Baročne obline so vezane uz telo in počasi sem se sprijaznila s svojo figuro in močnimi kostmi. Pri tem mi pomaga barok z življenjskimi ženskimi akti, glasbo in književnostjo. Všeč so mi polne oblike. In obline.

SPREMEMBE

Mijenjam, mijenjam se,
skinuo sam bradu i brkove,
pokušat ću naći novi lik. Suvremen.
I radim sada sve što nikad nisam volio prije,
I ako pritom netko drag mi strada. Nisam kriv.

Pevaju Haustor. No, niti brade, pa niti brke si nisem obrila, sem pa se lanskega avgusta z obrito glavo na nek bizaren način znebila dela svoje preteklosti. Tavala sem po ulicah Splita in glavo tiščala v izložbo vsakega trgovine, da sem se lahko v soju luči občudovala. Svojo glavo, pogum in željo za spremembami. Enkraten občutek. Potem pa sem se ob kozarcu piva lotila razmišljanja o preteklih dogodkih in svojem vlastitem življenju. Spustila sem ideje in želje, zdelo se je, da začenjam vse znova. Brez nepotrebnih uteži. In res. Pustila sem odprte možnosti za spremembe. Nekaj se je že spremenilo, ogromno sprememb pa še pričakujem. Morda nepričakovano. Všeč mi je tudi, da na nekatere lahko vplivam. Lase si bom pustila. In čim prej zapustila Slovenijo. Na druge spet nimam tako izrazitega vpliva. Pa vseeno. Komaj čakam svoje življenje. Kako medeno se sliši!

V PARU

Ko sem pred leti živela pod isto streho z Japonko, sem se naučila nekaj življenjsko uporabnih stvari. Življenjsko ugodnejših, bi lahko rekla. No, ribjo glavo še vedno ne pojem, čeprav je zatrjevala, da vsebuje največ hranljivih snovi in vitaminov. Pa tudi hlače si operem bolj pogosto kot na tri mesece. In tudi puloverje. Sem pa se pred kratkim poglobila v njene besede »Kadar mi je kaj resnično všeč, kupim dva identična izdelka.« To sem začela prakticirati. Žal mi je edino, da s tem nisem začela že prej, še preden bi L'occitane ukinili izdelek iz karitejevega masla z esenco lavandule. Pa preden so v Sloveniji popolnoma ukinili prodajo zelo simpatičnih oblačil pod znamko Springfield. In preden je Nivea zamenjala enostavno estetske embalaže v te grozne, ki pomalo lićijo na belugo. Če pomislim, je lahko njen nasvet zelo uporaben, seveda pa ne v vseh primerih. Dva para enakih Camper cipelic si ne morem privoščiti tako hitro. Pa niti novega para Levisic. Pa ne sončnih očal in ne zapestnih ur, ne parfuma. Lahko pa to prakticiram na kratkih majicah, spodnjem perilu, nogavicah, malih všečnih stvareh, lesenih okvirjev, pa še kaj bi se našlo. Dvojni nakup se je izkazal za uporabnega. Vendar menim, da pri čokoladi ne bi funkcioniral v pravilni smeri.

VIJOLIČNO POLETJE

S Sabrino Davić sva se vpisale na nov tečaj. Tokat jezika. V različnih življenjskih situacijah nadaljujeva že znane osnove. Razlog je le eden, no, u biti kar dva. Odločile sva spakirati poletno in manj poletno opremo in pobegniti v Francijo za nekaj časa. To je glavni plan. Postranski pa še vsebuje mladega, visokega, šarmantnega Francoza, s smislom za humor, simpatičnega, privlačnega bachelorja, ki naju bo vzel k sebi in srečno živel z mano in z mojo disociativno motnjo identitete v obliki Sabrine Davić vse do konca dni. Vendar je ta plan samo drugotnega pomena. In da, on mora biti s Provanse. Leta in leta naslajanja nad lavandulo, rožmarinom, rdečo zemljo, več deset metrov visokimi cipresami, hišami iz kamna, so bila zame leta neizpolnjene želje. Sedaj sem se odločila, da jih bom začela izpolnjevati in tokrat ne računam na nobeno podporo in družbo. Pravzaprav si želim iti sama. Čas je, da si malo osrečim to morbidno, asocialno in predvsem neperspektivno življenje. Čakala sem, da se me kdo usmili in me vpraša kaj si želim početi to poletje in da se bo ta kdo žrtvoval za moje ideje in mi sledil v kraljestvo lavandule. Pa mi je dopizdilo to čakanje. Grem kar sama, ker si bo večina kolegov/znancev riti namakala na bližnjem Pagu. Upam, da srečajo same znance in da se bodo v Zrčah počutili kot na sosedovi vrtni zabavi. Naj se zacmarijo na soncu, potem pa družbi razlagajo katere vse znane obraze so srečali v bazenu, ker je tam žural tudi najbolj oddaljen znanec, le kakšen teden prej. Seljarska banda!

NESORAZMERNO Z BELINO

Ko sem bila pred dobrimi štiridesetimi dnevi zažicana odspodaj in odzgoraj sem najprej tri dni umirala od muk. Potem so bolečine prenehale in lahko bi rekla, da sem se navadila. Tako dolgo, dokler nisem dobila gumic. Snežno belih. Z gumicami sem se smeškala le prvi dan. Nasmeh je izgubil svoj blišč po kakšnih dveh belih kavah, po skodelici borovnic in še čem. Pa bom vseeno preživela. Ker je za lepoto potrebno (po)trpeti. Za nenavadne vzorce tolažbe se lahko zahvalim zobozdravniku, ki je poosebitev multitaskinga. Za velike denarje mi je menjal žičko, jo pošteno zategnil, napel gumico in med tem telefoniral. Nekaj je še zamomljal, da je zelo zadovoljen z najinim napredkom in naj pridem enkrat julija. Kadarkoli čem. Medtem ko ima svoje roke globoko v mojih ustih s težavo izustim kakšno besedo, pa četudi ima le en zlog. Vse se sliši kot eno veliko momljanje. Morda obožuje monologe, ker je imel veliko vprašanj o vremenu, o šolanju, o hrvaško slovenskih odnosih in marsičem drugem. Kakor koli, na to gledam kot na dodatno izkušnjo več, ki mi bo zagotovila trajajoč/neskrivajoč nasmešek (pa ne mislim na njegov monolog), pa čeprav se ob vsem tem kombiniranju zategovanja, menjavanja in nameščanja zdi vrtanje zoba malenkostno opravilo. Da o brušenju zobnega kamna niti ne izgubljam besed. In sem spet na malokosovni hrani. Pa vseeno neverjetno kako hitro mi še vedno uspe tablo čokolade zmazat, čeprav jo lomim na prafaktorje.

PREŽIVELA

Obnovitvene rehabilitacije je konec. Nekje na sredini sem že skoraj odnehala in spakirala stvari. Pustila vse kvragu in kar šla. Daleč stran. Pa nisem! Preživela sem vseh sedem dni. Nisem imela časa za sončenje, pa sem vseeno porjavela. Nisem imela časa za plavanje, pa sem se vseeno razgibala. Jahala sem z njimi, plavala, se sprehajala, veslala, se smejala, jih tolažila, z njimi pisala razglednice, zajtrkovala, kosila, večerjala, spala, se umivala. Čeprav sem si obljubila, da tega ne bom več počela, se avgusta najverjetneje vračam. In komaj čakam, da jih znova vidim.

HLAČE

Preden bi se sploh odpravila na jug, sem si zaželela nekaj garderobnih novosti. Z vedno mučnim začetkom. Hlače. Moda letošnjega leta je izgubljena med vzorci, kroji in šivi. Nema veze, če kdo nosi trapez, hlače na korenček ali kakšen koli drugi model, ker je vse v koraku z modo. U stvari baš mene briga moda. Rabim nekaj, kar bo dobro stalo na moji riti. Moram se pohvaliti, da je izgubila sjaj tempirane bombe in zimsko dodatne centimetre mi je uspelo zreducirati. Zdaj me še zanima kaj bodo na to povedale/pokazale nove hlače. Kako se bodo oprijele beder, kako visoke bodo v pasu in ali bodo dovolj dolge. Dolžina je tista, ki me ponavadi izneveri. Pa tudi pas in šivi na notranji strani beder in blago in ... U biti, vse mora ustrezati moji predstavi. Vendar je to skoraj nemogoče brez še vedno nekaj odvečnih centimetrov. Zato menim, da bi se bilo najbolje malo posončiti, malo poplavati, lebdeti na vodi, dvigati noge v jutranji zarji in malo segreti svoje telo, se namazati z maslinovim uljem in malo hirati. Vsaj teh nekaj dni, da se bom (morda) spravila v hlače, ki si jih res želim. In da bodo seveda dobro izgledale. Pravzaprav odlično. Na meni.

DIŽEM SIDRO

Še vedno iščem rdeče lakirane balerinke. Kot poletno alternativo sem si omislila kakšne vsepovsod pašejo japonke. Ker pa me je letos presenetila hitra sezona kopalk v kombinaciji s slanim (in trenutno cvetočim) morjem nimam časa za cipelice. Zaradi želje po drugačnosti doživetja bom letos na morju zaposlena. Imela bom polne roke ljudi. Oživela bom svojo humano plat in verjetno ne bom imela veliko priložnosti loviti sončne žarke v kopalkah, pa vendar so kopalke obvezna sestavina moje potovalke. Potrebujem le še brisače, kratke majice, kakšen pulover and off we go.

MATERIAL ZA VARANJE

Sama sebi sem obljubila, da ne bom varala. Fantaziranje in realnost sta dva ločena pojma. Tudi obravnavam ju ločeno. Se pa mi je v zadnjem letu že dvakrat zgodilo, da se je simpatizer izkazal za tistega, ki bi bil pripravljen varati. Vse se je začelo s pogovorom v številčni družbi. V obeh primerih sem začela komunikacijo s tipom, ki se mi vizualno ni zdel nič posebnega, sem pa hitro ugotovila, da minevajo minute v njegovi družbi zelo hitro. Slučajno srečanje po nekem času privede do še enega razgovora, ki mu sledijo načrtovana srečanja v obliki pogovora. Nekatera od teh srečanj se zavlečejo do jutra. S smehom in dotiki. Ob šestih zjutraj oba hlinita neutrujenost, pa čeprav sta zehanje in utrujen oči več kot očitne, ker si želiš še več njegove družbe. Potem na neki točki izveš, da ima punco že več let, vendar sta se v preteklem letu že nekajkrat razšla, ker on ni prepričan, da je prava zanj. Razglabljava o njuni vezi, pa čeprav me je informacija o njegovi vezanosti nekoliko presenetila. Pomirim se z mislijo in mu še vedno namenim ogromno pozornosti, tokrat s poudarkom na kolega. Vendar zelo simpatičen kolega. Pogovori postajajo osebne narave, vedno bolj posegata v intimnost drug drugega in ko sem že čisto opustila variiranje v drugo smer on izstreli nekaj v smislu: »Veš, zelo si mi všeč, privlačiš me, vendar imam punco.« Ko že mislim, da tega vzajemnega simpatiziranja ne more bolj zasrati hitro doda še »Ampak vedi, da svoje punce ne bom pustil, četudi se kaj zgodi med nama.« Ha? WTF? Jaz pa sem tista, ki je pred dvema dnevoma splezala z drva. Budalo, misliš, da bom skočila v tvoj objem in se prepustila tvojemu osvajalskemu pohodu, ko pa imaš ti varen pristan v obliki svoje punce in veš, da te bo ona vedno čakala in verjetno nikoli ne bi izvedela. Kulturno mu objasnim, da je pizda in da se med nama ne bo nič zgodilo. V naslednjih dneh se oddaljim, uvedem varno razdaljo in se poskušam ne ukvarjati z njim. Sama sebi se zdim glupaća. Me pa res zanima ali imam vgrajen en poseben senzor za tipe, ki so še vedno na pubertetniški ravni, neodgovorni, prav otročji. Da naletim na enega takega (v letu), OK. Ampak, da stopim na tako neplodna tla dvakrat v relativno kratkem času. Ima da popidziš!

SABRINA DAVIĆ

»Ti nikoli ne boš dama, ker boš vedno imela blato pod nohti.« To so besede mojega kolega M. Vzhičena ob izrečenih besedah, ki so kar spolzele z njegovih ustnic. Pa tudi užaljena. Potem pa preobrat. Morda ima prav. Ker nisem sama. Kdo sploh sem? Kaj je tisto, ob čem uživam, kaj me nervira in kakšna si sploh želim biti. Enotnega zaključka nisem (še) našla in tako ta in podobna vprašanja stojijo odprta na mestu že več let, se zdi. Nisem sama. S sabo imam vedno Sabrino Davić. Včasih tesno skrito za razvlečeno podobo sebe, včasih ukrade celoten šov. Moj drugi jaz. Ona nikoli ni vodja delovne brigade na tromeji. Hrvaško – Madžarsko – Slovenski. Včasih Slovenijo zamenja Srbija in potem tam za potrebe estetike tovorim gradbeni material in zlagam drva. Sabrina nikoli ne poprime za kosilnico in po tri ure kosi že previsoko travo. Ne pobira modrice po kolenih, ko riba pod. Nima trenirkastih dni in ne obleče raztegnjene trenirke, ki je na mestih razbarvana, ne nosi tevic in superg. Sabrina obožuje Diorjeve lake in parfume. Skrbno poudari poteze obraza z izbranimi ličili. Variira med oblekami in krili in ima posebnega prijatelja, modnega oblikovalca, ki občasno dela na projektih samo za Sabrino Davić. Sabrina obožuje lahkotne materiale in drugačne kroje. In ličila. Martini. Pozornost in občudovanje. Ko izgine, se v njenih oblačilih in koži počutim neprijetno. Najraje imam dneve, ko skupaj prebirava knjige in razmišljava o tem, koliko jezikov se še morava naučiti.

MAJSKA NEURJA

Ob večerih imam levo roko zatlačeno v gumo spodnjega dela pliš pižame, iz katere kar veje roza barva in se bohoti edina luknja na desnem kolenu. Kratka majica z neuresničenim nategom me spomni kako zelo vroče je, ko ustvari trenje med belim bombažem in opeklino na hrbtu. Zabava me veter, dež, strele in grmenje. Koliko preglasi muziko s iPod-a. Večino časa je Darko Rundek s svoj grupo Haustor veliko bolj glasen. Desna roka počiva na hladni steni. Razmišljam o tem, kam bo udarila svetloba, ki bo zdaj s tega, zdaj z onega kota osvetlila mojo sobo. Ob takšnih večerih težko zaspim, ker mi je vse nekako uzbudljivo. Raje imam temo in mir.

(PRE)STARA

Letos sem opustila idejo študentskih žurov, vključno z vsemi večjimi pomladno-poletnimi dogodki, ki zadevajo obštudijsko dejavnost. Veliko raje čas preživljam ob dobri knjigi, na terasi ob skodelici bele kave ali pa ob poslušanju dežja. Vse kar se dogaja po polnoči se mi zdi prenaporno, utrujajoče in nepotrebno. Niti občasno simpatiziranje škorca tega ne spremeni in me ne pripravi do izhoda po odbiti dvanajsti uri. Niso mi všeč pijani ljudje, smrad, nočno blato (čudno se sliši) in preglasna muzika. Smrad po starem olju in cigaretnem dimu, ki v valovih udarja v nosnice, se zarije v vse pore telesa ter oblačila in so posledično potrebna večkratnega spiranja, me ne mika. Poleg tega bobnič potrebuje kakšen dan ali dva, da se znova prilagodi normalnemu tonu. Rog torej odpade. Da o preseravanju takozvane alternativne scene na Metelkovi sploh ne izgubljam besed. Odpada že v startu. Veliki in preglasni klubi pravtako. Tudi mariborske Lampijončke sem preživela na balkonu nekega študenta in opazovala pijano bando, s kozarcem rdečega vina v roki. Ravno to rdeče vino (X3) mi je naslednji dan povzročilo slabost in odločila sem se, da si ponovitve ne želim. Tako, da mi kot alternativna izbira edino ostanejo koncerti, večerna druženja na travnati površini in gledanje filma.

ŠMENSI&FENSI

Kava ima veliko boljši vonj, kot okus. Posebej ob jutranjih urah. Pijem le belo kavo. Z ogromno mleka. Občasno z žličko rjavega sladkorja. Ali pa kokosov brazilsko črni čaj. Za dobro jutro. Preden se odpravim med betonska zgradbe brez ptic in dreves. Z upanjem, da bom ta dan našla nekaj. Nekaj zanimivega, novega, občudovanja vrednega, nenavadnega. Vedno s podočnjaki. In brez sončnih očal, ker še vedno nisem našla popoldne. Prejpopolne, ki so mi jih ukradli skupaj s torbo (in vso njeno vsebino), so prenehali izdelovati. Našla pa sem denarnico. Takšno zelo všečno, takšno kakršna mi je najbolj simpatična. S pikicami. In dovolj velika za kreditne kartice, osebno in vse ostale plastificirane zadevščine, ki imajo mesto v denarnici. Vsesplošno uporabna drobižnica.

Zagledala sem jo v trgovnici LOLA in se instant zaljubila. V kar dva izdelka FensiŠmensi. In pa v še več izdelkov, pogotovo ogromnih torb. Zaenkrat sem jih pustila tam, na mestu in se odločila pokukati znova, ko bo drobižnica polna papirnatega denarja. Do takrat pa bom prebirala prevod knjige Naomi Klein, No Logo, ker jo v glavno mestni MK več nimajo v izvirnem jeziku.

NEDELJSKO POPOLDNE

Neko pozno nedeljsko popoldne, ko je še pajčevina objemala majske sončne žarke.

REDUKCIJA

Zadnje dneve jem malo. Ne hujšam. Ne mejim na anoreksijo in nimam nobenih znakov bolezni s končnico –ijo, le do hrane mi ni. Hrana mi je odveč. Zaradi bolečih zategnjenih zob se sama sebi zdim kot vreča, katero polnim s kulinaričnimi izkuhami. Nimam gušta. Šele sedaj, ko najmanjšemu grizljajo namenim tudi po nekaj minut, vidim sebe s te perspektive. Za (pre)emotivno prenažiranje nimam energije in tudi do čokolade mi več ni. Veliko raje se prepuščam vrsticam kake knjige ali razmišljanju – o življenjsko nepomembnih zadevah. Recimo o sezoni piknikov, ki se bo zdaj, zdaj začela, jaz pa bom ob obilici ponujene hrane prvo pomislila na okus zobne paste. Beeeee.

RAVNODUŠNOSTNO UPRAVIČENJE

Tudi takšni (ne)razpoloženjski dnevi se najdejo. Takrat me prav nič ne zanima. Ničesar ne želim vedeti in nikogar ne poslušati. Ko mi je vse odveč. In preveč. Ko me ne zanima kaj bo. Ob takšnih dnevih imam empatijo na off. Ne čutim sreče. Ne razočaranj. Ob takšnih dnevih imam telefon na tiho in neenakomeren srčni utrip. Prazen želodec in prazne misli. Sem ne-nostalgična. Samo obstajam. Brez smisla, nesmiselna. Včasih se takšen dan razvleče. V več dni. Ali teden. Ob takšnih dnevih ne čakam jutri.

BARVE MESECA MAJA

Tokrat ne v črnobeli verziji, pa čeprav je cvet roza barve. Ta roza odtenek je v redu. Fotografija je nastala nekega nedeljskega popoldneva.

ZAŽICANA

Recesije verjetno še ni konec, pa se je vseeno najde kakšen euro za prevajanje/tolmačenje. Pravzaprav prav toliko, da se moram odločiti med fotoaparatom in prenosnim računalnikom. Še vsaj nekajkrat moram prespati situacijo, urediti misli v glavi in pritisniti gumbek z oznako KUPI na spletni strani mimovrste. Ker pa mi genetika ni bila najbolj naklonjena (poleg višine), že nekaj časa razmišljam o fiksnem zobnem aparatu, ki bi popravil nastalo situacijo mojega razmetanega zobovja (niiiii tako hudo). Ker pa je lepota veliko pomembnejša od napredne tehnologije, bosta morala tako fotoaparat, kot tudi prenosni računalnik počakati na vrsto. Veliko bolj se veselim estetike v svoji ustni votlini. No, obiska pri zobozdravniku sem se veselila tako dolgo, dokler mi ni v usta spustil neko zelo kislo zadevo, ki mi je začasno opustila željo po solati in mi zategnil žičke. Še vedno pa ni tako nervirajoče kot vrtanje, popravljanje, plombiranje. U stvari katera koli storitev s strani moje nasilne zobozdravnice. V glavnem, v roku dveh let +/- šest mesecev, bom imela nasmeh filmske dive, do takrat pa ne bom žvečila žvečilnih gumijev, odpadejo tudi bronhi-ji, kiki-ji, raztegovalni bomboni in hlastna požrtija s sendviči. Ob tipkovnici stoji prazna steklenica fruteka, za kosilo pa se moram odločiti med gobovo juho iz vrečke ali čokolinom. Hm. Vse za lepoto.

ZAVARAVANJE

Maj, mesec ljubezni, najlepših rož in porok. Meseca maja zelo težko uideš vsaj eni slovesnosti sklenitve zakonske zveze. Da ne bi bilo dovolj posedanje med hladnimi zidovi cerkvene zgradbe, ko se na vsaki kvatre tolažim z dejstvom, da v prostoru vztrajam samo zaradi spoštovanja do ženina in neveste in poskušam ne pizditi ob vsakem stavku iz ust duhovnika (SKRATI!), sta ženin in nevesta imela zame nagledanega dve leti starejšega, visokega in sila simpatičnega škorca (njune besede). Ob prihodu nisem opazila nobenega predstavnika s temi karakteristikami in se odločila, da še malo počakam preden vprašam za smernice. Ko sem dobro uro ogledovala po prostoru in pregledovala vseh 80+ navzočih sem se predala in prosila za napotke. On pa je sedel poleg mene, medtem ko sem pri nevesti povprašala po njegovem imenu in kje za vraga se skriva ta simpatičen, lep, pameten in vljuden tip. Noooo, okusi so več kot očitno različni, ker pa prvi pogled ni prinesel ničesar, kar bi obetalo več od nasmeha in pozdrava, ni bilo nobenega upanja, da bi prvi pogled varal. Vljudno sem nadaljnjih 5 minut vztrajala na stolu in odgovarjala na službeno zastavljena vprašanja. Potem sem obupala nad tem kvazi simpatičnim predstavnikom moškega spola, ki v sosednji cerkvi preživi ogromno časa in s ponosom razkazuje preveliki družinski prstan na pretankih prstih. Nisem mogla niti mimo grdih čevljev in ogabne rozane kravate z bleščicami, ki bi jo v tistem trenutku najraje zategnila na njegovem vratu in mu ne pustila do daha. Tako! Še vedno vztrajam pri dvometrašu, z rukami ko lopate, da me dvigne in vrti med plesom ter potisne vsaj 80 kilogramov na tehtnici, da se poleg mene ne počuti kot ogrožena vrsta. Pa simpatičen mora biti, pa inteligenten, pa lep, s smislom za humor. Morda malo skromen. Ali samokritičen.

(NE)OKUSNO

Imejte okus. Raznolikost okusa je očitna. Ljudje raznolikost enostavno opažajo. V krogu ljudi, ki jih obkrožajo, na ulici, med znanci ali neznanci. Nekateri so ob videnem presenečeni nad neskladnostjo in nasprotjem. Zanima me kdaj se razvije smisel/nesmisel za okus. Eleganca, bombastičnost, prikladnost, skladnost, preprostost. Je to enostaven vpliv običajev in obnašanja? Izstopajte. Ne izstopajte. Letos so modne barve rumena, rdeča in plava. In črno-bele zavese. Hlače z visokim pasom. Paž frizura. In še in še in še. Rumena barva mi ni všeč. Niti črno-bele zavese. Niti hlače z visokim pasom. In niti paž frizura. Letos ne bom moderna. Zanima pa me, kdaj sem prišla do zaključka kaj sploh mi je všeč. Zakaj mi je redko katera hiša všeč. Pa redko kateri avto. Zakaj svoje odvečne kilograme ne rinem v premajhne in oprijete kroje. Zakaj ne nosim tangic. Zakaj se mi to zdi neestetsko in kdaj sem prišla ter kako do tega spoznanja, čeprav si večina ljudi, ki me obkroža striže lase na paž in nosi tangice – mislim zgolj na predstavnice nežnejšega spola. Zakaj včasih zaznam lepoto tam, kjer nekdo drug zazna grdoto. Nekako sem ugotovila, da je iskanje realne lepote potratno in nerealno, ker lepota ne obstaja v samih stvareh. Ah, morda pa je le moja domišljija prefinjena.

Fotografija je nastala s pomočjo Blackberry Curve 8310 nekega hladnega marčevskega jutra. Je nespremenjena.

CIPELICE

Čevlji, čevlji, čevlji. Nikoli jih ni preveč, čeprav ne nosim vseh, ki sem jih (nekoč) imela na seznamu želja. Ene čuvam za posebne priložnosti, ki se še niso zgodile in niti ne vem opredeliti te posebne priložnosti. Nek par čuvam za tiste dneve, ko se res počutim lepo in privlačno in, in, in … Mislim, da jih nikoli ne bom obula. Pa ne zato, ker tak dan ne bi prišel, ampak se bom v katerih drugih počutila veliko bolje. Verjetno bodo balerinke. Z mašnico ali brez. Z ravnim podplatom. Prisrčne.

Takšne so tudi te, ki sem jih na neki spletni strani zasledila na nogah Beth Ditto. Želim si jih. V rdeče svetleči izvedbi. Takšne, kot jih ima ona. Ali pa zelo podobne. Za vsako informacijo se zahvaljujem. Z nizko peto, ali še bolje, brez pete. Ne preveč široke, po možnosti v izvedbi številka 42. Z vsem spoštovanjem do nog, se bom vsilila v njih čeprav bo na voljo le številka 41. Za lepoto. Ker se lepo podajo k črni bombažni in laneni oblekici in k živo rdeči oblekici. Pa tudi k črnim tajicam Zorana Aragovića (Bite My Style) z belimi pikami .

CVETNA NEDELJA

EN VELIKI VELIKONOČNI BEZVEZE

Res da današnji dan ni nič prazničen, razen tega, da je na koledarju označen kot sobota, pa vendar je bila miza jutranje obložena. Več kot sobotno obložena. Z vsem, kar gre k kuhani šunki. Od hrena do jajc, domačega kruha, raznih sirov in sokov. In z občutkom krivde. Pomislila sem na ljudi, ki so pred kratkim izgubili službo, na vse tiste, ki živijo ob ali pod pragom revščine, na tiste, ki jim ni največja briga to, ali na mizo naj dajo prekmursko šunko ali kakšno drugo. Na vse tiste, ki spoštujejo hrano bolj kot katerokoli drugo dobrino. Na to, kam gre ta svet. In kako za vraga preživi ena družina z manj kot 500 euri na mesec. Koliko otrok ne bo našlo čokoladice v obliki zajčka v najbližjem grmu in jim bo ta dan popolnoma identičen kot včerajšnji ali predvčerajšnji. Jaz pa gledam na mizi kateri sir bi pograbila, medtem ko se mi v pečici peče makovo pecivo. Nimam druge skrbi kot si izbrati najbolj sočen del šunke in ga pomazati s hrenom. Aja, pa čokolado moram stopiti v dobrem razmerju, da se bo z lahkoto razmazala po slatki smetani. Jedem ti malter pa takšen svet!

VELIKONOČNA HRANLJIVOST

Družinska skupina nevernikov. Nebožji ljudje. Brez razodetja, brez krsta, brez prvega obhajila in brez birme. Brez porok in vseh preostalih načinov učestvovanja pred božjim obličjem. Poleg tega me ponekad vrag nosi kikebarile. Veselimo se dodatnih dela prostih dni in hrani. Hrani. Hrani. Hrani. Pogotovo hrani. Kuhana šunka s hrenom, kislo smetano, trdo kuhanimi jajci, domačim kruhom s semeni, paradižnikom, papriko. Ne manjka niti pretepena juha s kislo smetano s peteršiljem potresena. Polnjene paprike s štirimi različnimi siri in bučkami. Ogromna skleda zelene solate s česnom, domačim bučnim oljem in lanenimi semeni. Makova in orehova potica. Brez šunke na vrhu. Makove rezine s kandiranimi višnjami, sladko smetano in čokoladnim prelivom. Liter dingača na mizi in liter vranaca. Pereci, klipići in tople buhte kot prigrizek. Kakšen sok in 90 dnevna ločevalna dieta od torka dalje. Všečno. Pa ne dieta. Mogoče pobarvam kakšno jajce in skrijem kakšno čokolado za tiste, ki so 10 minus. Zaradi doživetja samega.

ROŽEREJA

J*beš recesijo, lepo se bom preusmerila v rožerejo in skrbela za cvetočo dišeče lepotice. Najraje le z belimi tulipani, a kaj ko cvetijo dobrih 5 dni, potem pa izgubijo cvetove in ostane le spomin nanje v obliki zelenega stebla z nečim čudnim na vrhu. Do pred kratkim so mi uspevali le kaktusi in poganjki trave v lončnicah. Čas je bil, da to spremenim in poskrbim za okoliške čebele ter ose. Slednje ne maram kaj preveč in veliko raje poskrbim zanje z zvitkom časopisnega papirja. Najraje sobotnega Jutarnjega lista. Druga vodila roža, gerbera, bo zacvetela v oranžni in rdeči različici. Trobentice že razpirajo cvete v prevladujoči oranžni barvi. Narcise v beli in nežno rumeni barvi. Komaj čakam, da mak razpre svoje krhke in nežne cvetove. Do takrat pa bom uživala na sobotnih tržnicah in skakucljala okoli branjevk s telefonom ter se pretvarjala, da pišem sms. Šele ko se bo zaslišal škljoc, bodo ugotovile, da fotografiram njihove prelestne cvetove v toplem sobotnem dopoldnevu.

Fotografija je nastala s pomočjo Blackberry Curve 8310 nekega sobotnega dopoldneva na Varaždinski tržnici. Počrnobelila sem jo, ker ne maram rož v roza barvi.

JE TO RECESIJA?

Recesija, gospodarska kriza, finančni zlom in še kakšen izraz bi se našel. Namesto v recesijo bom kmalu padla v depresijo. Vnaprej dogovorjene termine za prevajanje mi organizatorji različnih srečanj odpovedujejo eden za drugim. Ja več brojim pare, a oni mi javljajo, da me ne potrebujejo, ker bodo že kako. Me res zanima kako se bodo nekako znašli Slovenec in Madžar v centru Budimpešte brez tolmača. Pa Anglež na konferenci, ki poteka v maternem jeziku naše države. Tako sem (verjetno) zaradi recesije (zaenkrat) ostala brez zmogljivejšega fotoaparata in nadaljnjih estetskih popravkov vizualnosti. Pomanjkljivosti v meni niso mogli najti, ker je moje znanje popolno. Ja! Tako da za odpovedi terminov krivim gospodarsko j*beno krizo, ki mi odžira prispevke brez katerih mi živeti ni.

Priporočam se za konsektutivno/simultano/tipkano prevajanje. Angleščina. Madžarščina. Slovenščina. Hrvaščina. O moj bog, kam me je pripeljala ta recesija. Na lastnem blogu se prodajam. Take me! Take me! Take me!

NE POZNAJO IZRAZA ZA NEBESA

Danes praznujejo svoj dan. Romi. Cigani. Izraz je nepomemben, dokler se ne uporablja z negativnim prizvokom. Romi sami sebe imenujejo Cigani. Romale. Že stoletja. Noben nov izraz tega ne bo spremenil. Poznam jih kot glasbenike, filmske igralce, glavne igralce dnevnika zadnjih nekaj mesec na RTV Slovenija in osebno. Ljudi me ne zanimajo zaradi pripadnosti kakšni skupini, ampak zaradi tega kar so. Kar predstavlja individualna oseba in ne to, kar nam dobesedno vsiljujejo mediji, ko posplošujejo izraz Rom in o njih poročajo v negativni luči. Niso nič drugačni in tako jih je potrebno tudi obravnavati. Nepoznavanje škoduje. Zanimivo pa je, koliko glav se zbere na koncertih Esme Redžepove, koncertih Gorana Bregovića, Bobana Markovića, poslušajo Djanga Reinhardta. Koliko ljudi uživa ob filmih Emirja Kusturice in koliko ljudi še vedno obožuje kralja ciganske glasbe, Šabana Bajramovića. Koliko ljudi prvi teden avgusta odpotuje v Gućo, da glasuje za Zlatno Trubo. Kaj je tisto, kar ljudem poskuša vcepiti sovraštvo in kaj je tisto, kar jih sili v gnus do Ciganov in vse kar je ciganskega izvora? Od kod izvira to obtoževanje? Samo iz nepoznavanja, ki rodi strah.

GOSPODINJA 21. STOLETJA

Prava gospodinja 21. stoletja je ekološko osveščena. Ne uporablja čistil, ki bi grobo posegala v floro ali favno. Porabi najmanjšo možno količino elektrike in vode ter tako skrbi za red in čistočo. Odlično se odrežejo eterična olja. Eterično olje pomaranče ne uporabljam več za čiščenje zavesti, sedaj z njim pomivam okna. In to tako, da v kaka dva litra vode kapnem največ deset kapljic esence in mešanica bolja od katerega koli steleksa je pripravljena. Pa še diši ko sam vrag. Z domačim oljčnim oljem pobrišem pohištvo. Pomešam ga z nekaj kapljic eteričnega olja limone, da ljudi vonj stanovanja ne spominja na ribogojnico. Še vedno je ogromno pripadnikov človeškega naroda, ki mislijo, da konzerva tune smrdi/diši po tuni in ne po oljčnem olju. To pride do izraza poleti, ko se namažem z domačim oljčnim oljem po telesu in ljudje na meni vohajo ribe. Da uravnovesim vse te vonjave in da sperem prah potrebujem malo večjo količino vode. Približno 15 litrov vroče vode, v katero kapnem kakih deset kapljic eteričnega olja sivke in se dobrih trideset minut namakam v banji. Vse kar sledi nima nobene veze z eteričnimi olji. Ima pa z lavandulo.

NEKJE DRUGJE

Koliko idej in tako malega za napisati. Četrto sonce letos me navdihuje in moja razmišljanja so postala intenzivne narave. Ugotovila sem, da si trenutnega stanja ne želim več in mučenje zadnjih štirih let sem končala z enim samim telefonskim klicem. Ne želim si nadaljevati nečesa, kar me ne veseli. Ne ne veseli, ampak me živcira, razpizdi in nervira. Ponekad bolujem od otvorenog preloma duše. Dosta! Hočem malo sreče, malo veselja, ogromno tujine. Slovenijo zapuščam konec poletja. Odhajam tja, kjer je ogromno ovc, koz, kačjih pastirjev in ovčarjev. No, tja bom šla samo na oddih od vseh misli. Urediti ograjo iz žbic, pomesti suho listje, pobrisati kamin in se zbujati ob cingljanju zvončkov, ki so pritrjeni na domače živali, ki dajejo volno in smrdijo ko kuga ko zapade dež. In končno bom počela to, kar sem si želela. In tam, kjer se počutim dobro in izgubljeno med množico. Urejeno.

POTRATNOST

Potratna sem. Danes zjutraj sem se zavedla, ko sem pogledala na obešeno obleko, na kateri že dobra dva tedna visi cena. Hlače, ki so še vedno zaznamovane s ceno, pa majčka s kratkimi rokavi in majčka na naramnice. In črna dolga obleka, ki ji binglja cena in črni čevlji v omari, ki imajo podplate polepljene z varnostnimi nalepkami in ceno. Čeprav mi je vsaka od naštetih stvari všeč in vem, da jo bom vsaj enkrat oblekla oziroma obula. Nekega dne. Zdaj pa se grem kultivirati, da zbrišem občutek potratnosti.