(ne)smisel

MOVE, GREEK, MOVE!

2012-02-01T09:18:00.001+01:00

V nekem trenutku sem se zavedla, da mi več nič ni po godu. Nič, kar ima okus po Grčiji in njenem narodu. Če bi se še enkrat odločila za dolgotrajno pot do Aten, bi vsekakor izbrala pomladne in poletne mesece, s prvim težkim in hladim dežjem pa bi spakirala stvari in odpotovala nekam na toplo, ali vsaj v kraje, kjer lahko pričakujem. Pričakujem, da ljudje vedo uporabljati javne prevoze, da brez obvestila ne zaprejo zgradbe, ker so se spomnili, da bi bilo treba komemoracijo obaviti z zaklenjenimi vratu. Seveda brez kakršnega koli obvestila. Zgodnje vstajanje in hladna grška jutra v kombinaciji z javnimi prevozi so povzročili pizdenje in niti mimoidočim ter naključnim sopotnikom nisem prizanesla. Uporaba javnih prevozov očitno zahteva določeno znanje bontona ali vsaj zdravo logika. Atenčani očitno ne razpolagajo z nobenim. Nikoli nisem postavila pod vprašaj zaporedje potnikov pri metrojih, avtobusih, vlakih, tramvajih ali kakšnih drugih prevoznih sredstev, ki vključujejo številke potnike. Najprej potniki sestopijo, potniki, ki čakajo na vstop se od vrat umaknejo in pustijo prosto pot sestopajočim. In šele ko so sestopajoči zapustili vozilo, vstopijo vanj novi potniki. Tadam! Kako enostavno. Za Grke je to čisti sajöns fikšön! Nagneteni čakajo pred odpirajočimi vrati in rinejo v vozilo še preden bi osebe, ki ga želijo zapustiti, to storile. To je povzročilo verižno reakcijo in predvidevam da zaradi tega razloga ljudje potujejo v bližini vrat, kajti strah, da boš vožnjo nadaljeval vsaj do naslednje postaje je pri takem obnašanju upravičen. Ljudje dobesedno potujejo eden na drugem in čakajo na priložnost sestopa. Poleg tega je večina Grkov fizično prav lepo razvita in se ne zavedajo, da s tem ko povlečejo noter trebuh ne pridobijo niti enega dodatnega centimetra prostora. Reštev se zdi enostavna - za trenutek bi lahko sestopili in pustili ljudi na prosto. Vendar v tem primeru nanje preži nevarnost. Zaradi te geste bodo verjetno morali počakati na naslednji avtobus/vlak/tramvaj, kajti od nekod se bo prikradel osebek, ki se bo pod ramenom izmuznil in zasedel prvotno njihovo mesto na prevoznem sredstvu. Tega pa si ni mogoče dovoliti. V teh zimskih hladnih mesecih niso naklonjeni odpiranju oken in obrazi, ki že tako delujejo kislo razvijejo nekakšen dodaten z*jeban izraz, ko posežem po okenski kljuki. Niti glasnega komentiranja v grščini se ne izogibajo, če bognedaj zadnji trenutek skočim v metro. Meni gre samo še smeh, seveda, če se zbudim dobre volje. Slika je nekoliko drugačna, kadar vstanem nenaspana, utrujena od noči in z nekakšno čudno željo po ubijanju in ne v metaforičnem smislu. Takrat se me je najbolje izogniti na daljavo in me ne gledati v oči. Oziroma me sploh ne gledati. Izjemoma se mi kdaj pa kdaj zadnje čase pojavi tudi takšen dan, me pa bolj kot negativa preveva navdušenje nad skorajšnjim odhodom. Kmalu bom sopotnikom cmoknila eno v slovo in se ne vrnila do avgusta.

POTOMCI GRŠKIH BOGOV

2012-01-30T09:04:00.002+01:00

Ne morem se upreti misli opisovanju potomcev grškega božanstva, o številnih Apolonih, Hermesih, Pozejdonih in nenazadnje Zevsih. Menim, da se preživela dovolj časa v različni moški družbi in lahko prosto po prešernu razglabljam o atenskih moških, ki sem jih srečala med mojim prepotovanjem, čeprav se ne počutim upravičena do posploševanja. Stereotipiziranje preziram, čeprav se ga včasih poslužim z guštom. Nisem imela nikakršni predstav o moških, ki šetajo atenske ulice. Prvi dan sem bila preveč utrujena, da bi se ukvarjala z žvižgi na poti do hotelske sobe. Je pa zato drugi dan bil veliko bolj produktiven. Vse, kar sem si želela je spoznati okolico, sama. Zgubljala sem se med ulicami, dokler mi ni pri prečkanju ceste za rokav povlekel starejši moški, me prijel za roko in me povprašal po imenu. Ne vem zakaj kraja kaznivega dejanja nisem zapustila brez premisleka in po skoraj dvajsetih minutah sem pristala na povabilo jutrišnjega ispijanja kave. Lastna naivnost me je znova presenetila. Zmenka se seveda iz zelo osebnih razlogov nisem udeležila, k temu pa so pripomogle tudi množične demonstracije po celem mestu. Z rahlim občutkom krivde sem se spraševala ali potrebujem še enega očeta, vendar v tem primeru verjetno brez očetovske ljubezni in z ispijanjem mojega izvira mladosti. Občutke lahko opiše le ena beseda: gnus. Naslednji dan sem spoznala visokega mladeniča, razgledanega, dobrega sogovornika. Ampak ker ima vsaka navidezna popolnost svoje pomanjkljivosti, ni bil naklonjen mojemu smislu za humor in se skoraj ob vsakem srečanju užalil zaradi mojega komentarja, ki po mojem mnenju ni bil ne žaljiv, ne bezobrazen, ampak le smešen in čisto nedolžen. Ko mi je po tretjem srečanju priznal, da je še vedno zaljubljen v svojo bivšo, ki jo je odvrgel pred nekaj leti in sedaj to dejanje obžaluje z globino, sem ga v mislih poslala k vragu in ga friendzoneirala po hitrem postopku. Pa je prišel naslednji. Ne preveč visok Grk, visoke izobrazbe, vendar ne tako privlačnih osobin. Želel je samo eno – horizontalno preizkušnjo svoje moškosti. Ta primer sem zavrgla, še preden bi se razvilo v kaj resnega. Ko sem že obupala, se je iz globoko potlačenega spomina privlekel prizor povprečnega moškega s simpatičnim nasmehom, ki mi je iz privlačnostnih razlogov sledil v globine metro postaje in mi v roke porinil listič s svojo telefonsko številko in imenom. Izbral je verjetno najslabši dan mojega grškega obstoja. Nenaspana, prehlajena, utrujena, zamišljena z enim samim ciljem pred očmi – vroč tuš in spanje. Potem pa me pri hitenju domov ustavi nek neznanec in se gre privlačnostne teorije. Lepo prosim! Po treh mesecih, ko sem brskala po založenih papirjih se je prikazala tudi njegova kartica. Verjetno bi me radovednost ubila, kot je to storila z mačko. Tepla bi se po glavi, če ga ne bi kontaktirala in kot se dobro poznam, verjetno pretrpela celo življenje zaradi zamujenega sanjskega moškega. Občutek varnosti me je obšel, kajti povratna letalska karta je že založena v mojem žepu in do prvega odhoda domov me loči samo še slab mesec. Prvo srečanje je dehtelo po popolnosti, srce se je zagnalo znova po (pre)dolgem premoru, ni me zanimalo ali je to samo projekcija ali pa nekaj veliko bolj de profundis. Zardevala sem, kot po tekočem traku, njegovi dotiki so bili mehki kot jutranja rosa, njegovi poljubi sočni kot sveže utrgana breskev, še topla od sončnih žarkov. Obveznosti so ga odtrgale od mene in s kepo v želodcu sem pričakovala naslednje snidenje. Na razpolago sem imela točno 72 ur, da sem analizirala njegove besede, znova in znova prebirala njegova sporočila in čakala na trenutek, ko ga bom spet zagledala pred očmi. Pojavljala so se mi številna vprašanja, na katera zanesljivega odgovora nisem vedela in tako ostane le ena možnost – zaupati njegovim pripovedovanjem in izrečenim besedam. In ker je dvom v takih situacijah najboljše zdravilo, sem se ga tudi sama poslužila. Srce je naivno želelo iskrenosti, razum pa se je vztrajno upiral. Ko je prišel večer in sem ga zagledala pred očmi, sem vedela, da bo to čudovit večer v dvoje. Taxi naju je odpeljal na drugi konec mesta, v bližino njegovega doma in posedel me je v kavarni, ki je bila prepolna ljudi in presvetla za vse dotike, ki so jih izvajali njegovi prsti. Zašepetal mi je, da je danes zvečer prost in ima načrte z mano. Po dveh zmenkih se mi je potek dogodkov zdel prehiter. Romantično vzdušje je zamenjalo njegovo vsiljevanje in osredotočanje na njegov veliki plan. Misel nanj se mi je uprla in na smeh mi je šlo zaradi njegovega patetičnega načina dvorjenja. Rekla sem mu, da odhajam brez njega in mu želim lep preostanek večera. On pa me je samo gledal in me v eni sami obtožil devičarstva, feminizima in vseh ostalih negativnih lastnosti, ki jih lahko, verjetno po njegovem prepričanju, poseduje ženska. Verjamem, da nekje obstaja Grška izjema. Ampak hvala, zame je toliko zadostovalo.

Νίκος

2012-01-25T10:28:00.000+01:00

It was unusually warm for this period of the year, even for Athens – so I was told. Eighteen degrees in the middle of January is something that invites you out of your cozy room to walk the streets of the Greek capital - with a predicted and outlined path or simply without it. I have decided to discover the city relaying on my so-called female intuition and turned left after leaving the building. While walking, I was passing by all those colored skinned non-Greek men, who were whispering “cigara, cigara” in my ear as they were avoiding eye contact. The whispering voices were combined with a strong smell of urine and human sweat not washed away from the body for days. As the street name changed, the smell got replaced with an odor involving cat food and their droppings. A scene of Omonia square opened up in front of my eyes, where a whole bunch of people, mostly immigrants, were sitting on an undefined monument and teasing a dog walking by probably in search for food. The smell of urine hit my nose again and all I wanted was to get out of here and run to a familiar area, where I knew the smell of lavender would fill up every pore of my nose and I would carry around that smell for the rest of the day. I took a turn right and walked the familiar street of the area, this time without a map, but with a lot of self-confidence. After passing the same street for the second time that day and the I-do-not-know-which-time while my stay here, I wanted to change my path and see something else, something different.
I knew there was the central market somewhere near by, but it did not even cross my mind that one part of it is hiding right behind that tall and dense flower, which is there just to prevent the undesirable eye to get a glance of the inside. The first young man, who was standing in front of the folia which covered his small stand, was checking me out with curiosity. I was not sure if this was because I did not enter the market from the right direction or just because I differ so much compared to the short, black-haired Greek girls. His face faded away as the scene of skinned animals caught my eyes. Rabbits, lamb, chicken and chopped meat of unidentified animal in almost identical sizes. After a few steps and a slight turn to the left the view was even more fascinating – a whole street of butcher men. This almost unbelievable picture was accompanied with sticky tile beneath my white shoes and only numerous light bulbs that kept light on the long hall of butcher man. Some of them tall, some of them short, some with curly hair, with shaved heads, old and young. All man were different, but had a thing in common – a once white working clothing, now covered with bloody stains, big, massive working hands and a pallet of different types of meat on their small places. Skinned lambs were hanging up side down accompanied with a price tag which said 4, 99 €. Some of them with heads, some of them without – sometimes the chopped off heads would be places forming a little pyramid with an empty look in their dark eyes. At the next stand chopped off pigs feet carefully cleaned were set in straight line with the once useful skin, which now serves the gastronomical satisfaction of the human. An uncountable number of the butchers were engaged with customers, those who were not, took the chance and passed a warm smile with a loud greeting to the tourists passing by, who would not buy anything, but just try to capture the moment with all the pictures the eye can take and all the smells the nose could handle. The view did not spare the ears with all those shouting, greeting, chopping and sticky walking. As I was entering deeper and deeper into the kingdom of butchers, the smell became stronger and stronger and the feeling of eyes following your every move was present. I was enjoying their reactions although I was not able to decode if I was the first light tanned and light haired women they have seen in their life or they treat every female without a male accompanier the same way – as a piece of meat. They were whistling, screaming at me and offering pieces of meat, which they picked up from their butcher desk and pointed it right in front of my passing by face. I took out my camera from the bag, but was too entertained with the sight. I was not bothered by the smell of the meat or blood, and I forgot about the sticky floor which had diluted blood stains and some small pieces of an animal once alive. I could see the daylight while getting closer to the end of this meat tunnel, when for some reason I just stood there as buried and my eyes could only stare at a wooden hive, which had blood on, three seemingly sharp knifes, a butchers axe and a bloody, once white, piece of cloth. I heard some voices behind me and turned around while holding the camera in my hands, trying to take a snapshot of this magnificent, almost barbarian scene. “He’s name is Nikos and he is a nice guy looking for a girlfriend” said the voice in English with Greek accent, pointing at a tall guy with strong dark brown hair and not typical Greek facial features. I just stared at him without blinking because I could never imagine why a young guy like him would like to live his life as a meat chopper. His long fingers were resting on a massive, typical butcher palm, but there was something strange about his nails – they were chewed down and his cuticle was covered with blood. He was holding a knife in his right hand and made a simple meat cutting look like art. You could easily tell his strict and precise movements were with a dash of passion. For a moment I wished he could stab me with that sharp knife of his and chop me off to small pieces - I would probably enjoy every cut of it. I could not stop staring at his moves. Doing something with such a perfection and moreover passion ended up with him putting down the knife and wipe his hands in his white working cloth leaving stains behind the moves. I took a photo of him, smiled and escaped to the sunny part of the street, took a second glance and simply walked away with long steps.

ATHÍNA

2012-01-22T17:06:00.003+01:00

Šele sedaj, štiri mesece kasneje opažam, da je moje prilagajanje grškemu načinu življenja več kot (ne)uspešno. Lenoba me prežema, ničesar ne počenjam tako, kot nekoč. S prečkanjem ceste si vsakodnevno ogrožam življenje, baročna oblika se mi je vrnila pred nekaj tedni, tekla nisem že od natanko 13. novembra, zamujanje je postalo nekaj sprejemljivega in običajnega, delo opravljam zadnji trenutek in ne takrat, ko voda teče v grlo – dokler teče, je še čas. Še vedno veliko pizdim nad nečistočo ljudi, ki me obkrožajo in še vedno ne razumem kako ljudje v 21. stoletju, kjer je topla tekoča voda dostopna brez večjih težav, smrdijo po večdnevnem znoju, se ne tuširajo na dnevni ravni, da o plapolajočih čistih laseh sploh ne govorim. Moje skromno mnenje je, da niso vsi ljudje upravičeni do dolgih las, ampak le tisti, ki za njihovo čistočo in svežino skrbijo redovno, ostali izvolijo poseči po britvici ali vsaj škarjah. Živ primer nečistoče je prijateljičina sostanovalka, ki se tušira le enkrat na teden, svoja oblačila pa ni oprala niti enkrat v štirih mesecih. Beat that! Včeraj sem spoznala zelo prijetno punco, ki pa namesto belega nasmeha razkazuje večdnevne obloge na zobeh ter uspešno zaudarja po nečistoči in kislem. Želodec mi se je obrnil, prizor me je spomnil na moj poizkus tuširanja z ledeno hladno vodo, kajti grelnik vode je bil dan in pol neuporaben. Predčasno sem se pobrala domov in upala na toplo vodo. Upanje ni bilo zaman. Razkužila sem kopalnico in sebe. Zanimalo pa bi me tudi kako funkcionira logika ločenega tuširanja in pranja las. Tuširamo se zvečer, lase pa si vsak drugi dan operemo zjutraj. Prosim za razumno razlago, bogvasnimarad! Razen nečistih osebkov pa spoznavam tudi lepote lomografsko zelo privlačnega mesta v zimskih mesecih s še vedno zelenim drevjem. Masa turistov se je pobrala še preden so se temperature spustile pod desetko, tako da ostajajo Grki s kakšnim v bližini znamenitosti lutajočim turistom. Svetla polt in svetli lasje so izjema, ki privlači poglede. Pogotovo moške poglede na mestni tržnici. Mesarji morajo biti prav posebna človeška vrsta. Ubita svetloba iz žarnic in dolg hodnik poln moških mesarjev je nekaj, kar z lahkoto poimenujem nujno doživetje. Dretje, glasno pozdravljanje, obglavljena drobnica in zajci, plapolanje mesnih kosov pred očmi in anglešno neznajoč Grk, fizično zelo privlačnih osobin. Vse to in še več se skriva na glavni tržnici. Raziskovanje imigrantskega dela prestolnice je prežeto s stereotipnim razmišljanjem in čudnim zasledovalcem neznanega porekla. Obnovljen park, ki daje občutek bližnjega vzhoda in nikakor ne Aten. Izogibanje ~~ubijanje~~ golobov bi lahko postal nacionalni šport. Nekultura pri izstopu in vstopu iz metroja/avtobusa/tramvaja je na najvišji možni ravni. Neupoštevanje sočloveka in starejših ljudi je nekaj, kar zaznam vsak dan, prav tako nehumano obnašanje policistov pri aretacijah (ki jih mimogrede vidim kar nekajkrat na teden). Počasnost pri vseh opravilih me počasi, ampak zanesljivo ubija. Ne vem koliko še lahko zmorem. Navdušenje je minilo, prilagoditev pa ni popolna in mogoča.

BREZ NOVOLETNIH OBLJUB, PROSIM

2012-01-08T00:19:00.002+01:00

Letos sem si prišparala čas pri sestavljanju novoletnih zaobljub. Po neposrečeno komaj preživetem svetem Silvestru sem si zadala le en cilj. Vadba. Na zadnji dan starega leta nisem načrtovala ničesar. Kakšen dober film, pijuckanje, nazdravljanje s pogledom na Akropolis. Odslovila sem Grka in njegovo idejo o težkem alkoholiziranju na neki privat novoletni žurki, se udobno namestila v posteljo in ne vem iz katerega razloga iz seznama filmov znova izbrala Delicatessen. Film z ne ravno sproščujočo vsebino, vendar pa z enkratnim humorjem. Z novonastalo prijateljico sva odprli pristno poljsko vodko. Namesto vseh tistih konzervansov v tetrapakastih pijačah sva se odločile za sveže iztisnjen pomarančni sok s koščki mandarin. Ne ravno okusna kombinacija, z iskrenim zagotovilom – nikoli več. Trkanje na vrata me je napeljalo na namestitev instant make-upa in hitenje po stopnicah v družbo meni ne preveč dragih ljudi. Ampak ker potreba po družbi na zadnji dan lomi pričkovanja, sem se v prilično alkholiziranem izdanju zabavljala ob šanku, kjer sem vase vlivala minimalne količine nekega neimenovanega koktejla. Po dveh urah sem začutila pijanost visokih frekfenc in kot se spodobi, ponavljala meni trenutno najljubšo besedo – Bože! Ne vem točno kdaj, vem pa, da je bilo pred polnočjo sem na svoj besedni monolog dobila odgovor v srbskem jeziku od nekega neznanca, za katerega se je naknadno izkazalo, da je iz rodne podalpske dežele. In ker že tri mesece trpim za pomanjkanjem domačih jezikov, sem svoje navdušenje pokazala na nek čuden, ne preveč opisljiv način. On pa mi je samo odgovoril: »Pijana princeska.« in izginil neznano kam v noč. Ni mi preostalo nič drugega, kot da izgubim čevelj in počakam nanj. Namesto tega mi je uspelo izgubiti nogavico, prevrniti pol prazno polno steklenico vode, zmočiti čevlje, se prehladiti in se ne upirati telesu, ko se je malo po polnoči odločilo za refleksno retrogradno izpraznitev želodčne vsebine skozi usta. Pred mano sta bila dva počasi umirajoča dneva z narisanim nasmehom ob vsakokratnem privlečenem spominu na neznanca.

Alkoholiziran pogled na Akropolis s strehe.

DECEMBRSKO PRITOŽEVANJE

2011-12-30T21:55:00.004+01:00

Decembrska utrujenost me daje že cel mesec. Morda pa je to samo lenoba, taka prava, z grškim poreklom. Malo po malo popizdevam, ker je moj paket z božičnimi dobrotami še vedno nekje na poti. Zakaj bi paket iz rodne podalpske dežele potreboval manj kot dva cela tedna. Navdušenje nad pričakovanostjo me mineva s hitrostjo dostave. Tudi na božične čevlje iz Združenega Kraljestva še čakam. Sedaj že dobre tri tedne. In ne, niti knjige, ki sem si jih namenila kot božično darilo, še niso prispele. J*beš takšne božične praznike. Brez domačih maminih kolačev in daril. Me pa okoliški ljudje ne presenečajo tako zelo. Ugotavljam, da se majhne stvari, ki so zame sila pomembne, čisto nepomembne za večino ljudi, s katerimi trenutno preživljam dneve. Skrbno izbiranje špagetov primerne debeline za določeno vrsto omake je povzročilo obračanje oči. Nepomembna se jim zdi tudi kvaliteta in posledično tudi vrsta črnega čaja. Nekateri izmed njih še nikoli niso poizkusili črnega čaja z mlekom in ne, njihova domovina ni kakšna od civilizacije oddaljena afriška država. Pri izbiri medu je zanje prevladujoč dejavnik cena – kar pa v največ primerih privede do obratnega sorazmerja. Trenutki preživeti v redkih knjigarnah, kjer imajo na zalogi knjige v tujih jezikih, se zdi potrata časa in njihovo čakanje pri vhodnih vratih me nervira. Prebiranje knjig se zdi totalni sajens fikšön, obisk kakšne predstave, razstave, opere ali baleta pa neizvedljivo dejanje – ploskanje na neprimernih mestih in glasno vzdihovanje, kot ob kakšnem Leondarodo(je)vem začetniškem filmu. Klasična glasba je tabu, nepoznavanje filmov ne-holivudskega porekla pa vsakdanje postavljanje vprašanj in pozitivnih presenečenj. Cmokanje ob uživanju obrokov se zdi sprejemljivo, prav tako kot že omenjeno oddajanje paritvenih glasov pri uživanju banane. O higienskih navadah oziramo nenavadah posameznikov niti ne bom izgubljala besed. Jezi in hkrati žalosti me odnos do tematike; bože nedaj, da poveš komu brez olepševanja naj že enkrat zleze pod tisti j*beni tuš in spere smrad s telesa in naj nase pod nobenim pogojem, niti evklitskega prostora, ne obleče nič že nošenega. Pralni stroj pa je sposoben razrešiti misterij smrdljivih oblačil.
Res od soljudi ~~zahtevam~~ pričakujem tako veliko? Ne, le malo samoiniciative, odločnosti in želje po kvaliteti.

The Shining (1980)

ROBINHOODOVSKI DECEMBER

2011-12-28T20:00:00.001+01:00

Velikokrat sanjarim o stvareh in prizorih, ki se kar nimajo namena zgoditi. Pri tem mi niso v nikakršno pomoč filmi z romantičnim nabojem in rdečo nitjo, ki bi si jo z veseljem prisvojila in nadaljevala ali razpletla na svojstven način. Ko sem si na začetku meseca že devetič (?) ogledala Le Fabuleux Destin d'Amélie Poulain sem si želela biti na njenem mestu in preživeti nekaj tako uzbudljivega, kot je najdba škatle. To bi verjetno pripeljalo malo romantične iskrice v moje v tem trenutku ne preveč zanimivo življenje. Štiri milijonsko mesto mi je postalo pretesno v trenutku, ko sem se zavedla, da bi lahko brez problema igrala turističnega vodiča brez načrta mesta v žepu. Res, da mi orientacija ni najbolj jaka strana, je pa zadrega vedno rešljiva s projekcijo navidezne samozavesti. Spoznavanje mesta so mi dodatno omogočili božični prazniki, ki ne bi bili prazniki brez plezanja na Akropolis. Njegova lokacija mi je ponudila razgled na vse zgradbe in stanovalce, ki so se v tistem momentu verjetno polnili svoje želodce s prazničnimi dobrotami in verjetno še en prehlad v zadnjem mesecu tega leta. Sprehajanje na najbolj obljudenem delu mesta pa mi je poleg para čevljev in dveh knjig prineslo še eno božično darilo. Ko sem že mislila, da je obdarovanja konec sem na glavnem trgu zahvaljujoč očalom zagledala nepohojeno spominsko kartico s celimi osmimi gigabajti spomina. Na začetku se je zdela pridobitev krasna, potem pa me je prešinilo – kako bi se počutila, če bi mi uspelo izgubiti mojo kartico s prizori lastne intime. Najverjetneje sranjsko in tako razmišljanje me jenapeljalo na novo akcijo. Reševanje spominske kartice in njene morebitna vrnitev. S fotografij sem uspešno pridobila dovolj podatkov, da sem s pomočjo brskalnika in Grka locirala nekaj obrazov. Sedaj moram samo še v gledališče, počakati na konec predstave in enega od igralcev povprašati o morebitnem lastništvu. Sliši se tako robinhoodovsko in skrajno romantično. Ena od številnih fotografij.

KAKŠEN BOŽIČ!

2011-12-26T10:15:00.000+01:00

Kljub poganskim koreninam domače familije, se vsako leto lepo izkoristijo krščanski prazniki, pogotovo kar se tiče hrane. Hrane v preobilju. Leto je bilo drugače. Širša družina se je prežderavala in se morda občasno spomnila svoje oddaljene članice v grški prestolnici kako sanjari o bakinem bakalaru in rétesih. V krušni peči pripravljeni jagnjetini in vonju svežih perecov, domači mesnati juhi, kuhanemu mesu in vedno presladki paradižnikovi omaki. Vse to vi verjetno zaokrožila s kozarcem Vranaca ali Dingača. Morda rakije. Čez čas bi mi oči postale lačne in krog bi se lahko začel znova. Ampak ne letos. Za božični zajtrk sem poslušala sostanovalko kako žvače banano. Je res potrebno oddajati težko-pornografske zvoke med jedjo tega sadja? Cmokanje, verjetno slinjenje in še kakšen zvok je spremljal najin jutranji obrok. Ker pa praznik na grških tleh ne bi bil praznik brez obiska Akropolisa, ja nadaljevanje dneva bilo predvidljivo. Sprehod iz smeri Syntagme do Monastirakija so spremljale miniaturne mizice na obeh straneh najbolj potrošniško usmerjene atenske ulice. Le da so trgovine bile na božični dan zaprte, kar pa ni bila ovira za nakup ponaredkov in novoletnega kiča. Ovinek levo je odprl prekrasen pogled na mimoidočega mladeniča, ki se je sprehodil mimo naju. Ah, turisti – nekaj privlačnega je na njih. In ker je na božični dan dovoljeno prav vse, sem si po dveh tednih premora privoščila sedenje ob kavi in ne kar nekakšen take-away in to sedenje preplačala s skoraj petimi evri. Prazni želodec me je napotil do domačega zamrzovalnika, kjer so poljski pirogi s skuto čakali na raztelešenje. Premalo pisano kosilo mi je pustilo luknjo na želodcu in po treh urah Labodjega jezera sem si zaželela laboda na lešo. Zadovoljila sem se s kombinacijo črnega čaja in halve z okusom vanilije. Ah,Чайко́вский - Danse des petits cygnes.

BOŽIĆNI KAPITALIZAM

2011-12-24T13:51:00.000+01:00

Brezveze se mi zdi razpredati o potrošnji materialistične družbe predbožičkarjev, kajti tudi tisti, ki se jim zdi božič le prekopičeni kapitalistični praznik, mu bodo podlegli na tak ali drugačen način. S tem ni nič narobe. Moj predbožični dan se je začel kot vsak dan, nadaljeval pa kot vsaka sobota, s sesalcem v roki in s svežo posteljnino. Vendar pa je nekaj v zraku, tudi tukaj, v deželi, ki zaradi pomanjkanja snega ni primerna za božično okrašene praznike. Božič me nervira. Ne premorem niti ene božične pesmi več, niti enega kvazi božička na atenskih ulicah in ne imigrante, ki izigravajo svete tri kralje na ulicah najbolj ~~zabačenega~~ nevarnega dela mesta. Moj božič bo letos drugačen. Daleč stran od familije, številne jedače in kolačev bo to bolj skromen praznik. Čeprav sem izpolnila družinsko naročilnico in zahtevala dobrote z božične mize bo minilo še nekaj dni, preden bi prispele. Tako zame še nekaj časa ne bo božiča. Bom pa danes vohljala cimet, ispijala ingverjev čaj in sanjala o novem paru čevljev, ki sem si jih privoščila za božič. Ampak kaj če niti po dveh tednih niso prispeli.

SMRDIŠ KOT ČLOVEK

2011-12-18T17:47:00.002+01:00

Ne, komparacije Smrdiš kot svinja! ali Smrdiš kot konj! so v 21. stoletju več kot neprimerne. Zadnje čase se mi najbolj primerna primerjava za smrad zdi prav človek. Tisto bitje na dveh nogah, ki ima dostop do tekoče vode, šamponov, gelov, dezodorantov in parfumov. Na žalost se jih veliko poslužuje le zadnjega na seznamu, brez, da bi uporabili preostale atribute. Danes sem se na podzemni železnici davila ob sosedi, ki je smrdela po postlanem cigaretnem dimu, nizko-cenovnemu parfumu in tistem specifičnem smradu, ki zajema večdnevno ne-pranje las. Sračjemu gnezdu na glavi ženske je družbo delalo praskanje s popokanim vijoličnim nohti. Ko je neznosnost doživela svoje razodetje sem se iztegnila in odprla okno metroja, čeprav je na oknu jasen napis, ki prepoveduje to dejanje. Ko je na moje veliko veselje sestopila po štirih postajah se je na sosednji sedež prisedel visok moški, ki je zaudarjal po večdnevnem znoju. Stisnila sem zobe in zdržala še tri postaje. Na ulici me je prehitel moški, ki mi je pustil neprijeten odtis v nosu, nekaj podobnega, kot njegov smrdeči metrojevski kolega, le da je on smrad pokombiniral z nekim iks ipsilon žnj parfumom. Smrad pa sem na lastno začudenje zaznala med mlado populacijo. Neverjetno kakšen smrad je mogoče oddajati kljub popolni šminki in privlačnim oblačilnim kombinacijam. Ne vem, ali ljudje ne zaznajo svojega nenavdušljivega vonja, ali pa jim enostavno ni mar. Čistoča je pol zdravlja, druga polovica je smeh, zato svoja higienska opravila opravljam z nasmeškom na ustnicah in z veseljem. Pomanjkanje optično privlačne kopalne kadi me zadnja dva meseca omejuje na tuširanje. In to vsakodnevno. Obožujem vonje čiste kože brez kakšnih močnih parfumskih dodatkov in mokrih, a čistih las. Ah, čistoča! Σ' αγαπώ.

UNIVERZUM BO VSE UREDIL

2011-12-17T16:25:00.001+01:00

Se je glasil komentar neke prodajalke v eni od številnih trgovinic na atenskih ulicah, potem ko sem ji omenila, da v grški prestolnici niti po dveh mesecih aktivnega iskanja para cipelic nisem našla ničesar, kar bi lićilo na žensko obutev z osemindvajsetimi centimetri nožne dolžine. Občasno sem s kratkotrajnim razpizditisom zapustila že n-to trgovino isti dan, kjer sem takoj po vstopu povprašala po enormni velikosti in ves čas dobivala identičen odgovor. Čevljarska zadeva se je razrešila naslednji dan ob obisku nekega megalomanskega nakupovalnega centra z vstopom v eno od trgovinskih lancev. Čez nekoliko tednov pa še preko medmrežja, sedaj, ko so trgovci naklonjeni kodam za popuste in cenejšim poštninam tudi v tujino. Me pa veliko bolj kot čevlji v tem trenutku privlači Poljska. No, ne ravno v tem trenutku, ker Poljaki zmrzujejo pri minus dveh stopinjah Celzija. Menim, da mi bo v bližnji prihodnosti univerzum naklonil kakšno Poljsko destinacijo. Grk pravi, da je ideja o reševanju univerzuma samo trenutno navdušenje njegovih sodržavljanom nad Paulo Coelhom. Mene pa obkrožajo vsi znaki, ki nakazujejo na bližnjo verjetno selitev na sever. In prav nič me ne zanima ali je to zakrivil univerzum ali želja po nečem novem. Saj ne, da trenutno ne uživam pri osemnajstih stopinjah čez dan in toplem vetru na koži ob srkanju Freddo cappuccina.

2011-12-03T15:50:00.003+01:00

Ne spomnim se leta, ko sem nazadnje zbolela za boleznijo, ki traja sedem dni, če se zdravi in en teden, če se ne. Danes boleham peti dan, kar optimistično pomeni, da me čakata samo še dva dneva blagega mučenja. Prehlad je kot kontinentalna zima. Traja in traja in traja. Slišim, da je se Slovenija počasi ovija v belo odejo. Bele odeje na srečo v Atenah ni še na obzorju, ravno danes sem se prekuhavala pri osemnajstih stopinjah, plusa seveda. Puloverje sem po tednu dni hladnega pospravila v omare in naprej privlekla lahkotne materiale. Predvčerajšnjim sem imela veliko željo po japonkah, vendar je prevladala želja po zdravju. Zimska jakna ostaja zunaj omare, kajti veter lahko vsak trenutek prinese hlad, ko se sonce skrije v svoji rdečici. Še dva cela dneva se bom smilila sama sebi ob šalici črnega čaja in Bajadere, potem pa poiskala kaj novega. Navdihujočega.

PRETEČENA

2011-11-26T22:12:00.001+01:00

Celoten proces sprememb se je začel z idejo preselitve v grško prestolnico. Bitka pri Maratonskem polju, vsakoletni Atenski maraton in zadanih deset kilometrov. Konec aprila se je začela moja bitka z vsesplošno lenostjo in se nadaljevala dobrih pet mesecev, vse do prihoda v Elado. Življenje v ljudsko obarvanem delu mesta in hkrati najbolj nevarnem mi je dalo odličen izgovor. Teden dni pred prihodom nisem tekla zaradi zvitega gležnja, dodatnih 6 tednov pa ne zaradi stanovalskih okoliščin. Teden za tednom sem si obljubljala naslednji teden, pa vedno našla kakšen, v večini primerov zelo beden, izgovor. Kako grško od mene! Trinajsti november se je bližal s svetlobno hitrostjo, jaz pa sem od pripravljenosti imela le tekaško opremo. Končno sem se dokopala do dovolj dolgih tekaških hlač in jih ponosno navlekla na usihajoča baročna bedra ob šestih zjutraj. Še nikoli nisem tekla pred peto uro popoldan, da ne izgubljam besed o jutranjih mukah prebujanja in nočnih morah. Dan prej sem poskusila z moralnim opiranjem na svoje kolege, pa mi je večina enostavno rekla – saj bo šlo. Ne, deset kilometrov ne gre samo tako! In ne ob devetih zjutraj! Nervoza me je ubijala in počutila sem se kot pred kakšnim večjim izpitom. Da mi res ne bi bilo lahko, so se na tekaški dan grške temperature skrile. Veter je spremljal dež in ker je bilo to moje prvo tekaško razdevičenje sem se držala čisto vseh napisanih navodil. Na štartno mesto sem se odpravila preveliko prezgodaj, posledično sem se zmrzovala v premajhnem šotoru z mnogimi drugimi tekači, ki so se odločili za isti postopek. Potrpljenja za uporabo preslačilnic nisem imela in tako sem se na kraj zločina odpravila le s startno številko in na vezalke pritrjenim čipom. Dan prej sem razmišljala o tem, ali potrebujem glasbo v ušesu ali ne. Prevladala je racionalna odločitev – ko se mi bo telo uprlo, se bom oprijela glasbe in poskusila rešiti svojo tekaško čast. Pravilno. Slušalke sem instalirala v ušesa pred prelomnim trenutkom in zagledala počasi premikajočo maso ljudi. Po petsto metrih se je masa razvlekla. Tudi jaz sem zaštartala svoje dolge noge in se prepričevala, da mi bo uspelo. Optimizem je zbledel po drugem kilometru, ko mi je v desnem kolenu klecnilo in pojavila se je bolečina. Ampak ker pri stvareh, ki si jih zelo želim doseči nikoli ne obupam, sem si lepo rekla, da sem si sama kriva in naslednjih osem kilometrov ima da jedem svoje govno ter da se 75 EUR štartnine ne meče skozi ~~koleno~~ okno. Optimizem je odšel kvragu, ko sem med drugim in tretjim kilometrov zagledala dva tekača, ki sta se vračala po pretečenih osmih kilometih. No, super. Demotivacija. Totalno. Pa sem prišla do zastave, kjer je bil označen tretji in četrti kilometer. Pa peti in šesti. Pretekla sem tudi sedmi, osmi in deveti kilometer. Ostal mi je še zadnji, deseti kilometer. Verjetno najdaljši kilometer mojega življenja. Zadnjih petsto metrov je zadevo otežilo več deset fotografov, kvazi navijačev in želja po koncu. Pri prestopu ciljne ravnine sem se podala v hod in skoraj klecnila. Desna noga je postala popolnoma neuporabna zaradi neznosne bolečine v kolenu, hladen sok in miniaturna banana pa nista pripomogla k boljšemu počutju. Preplezane stopnice in želja po vročem tušu sta mi pomagala do doma. Neverjetno pa se mi zdi, da sem ravno ta dan na metroju srečala madžarski par, ki je na glas komentiral mojo baročno postavo. Seveda sem jima postregla s šlagom. Nevzgojeno ljudstvo!

VSAK ZAČETEK JE TEŽAK

2011-10-21T16:51:00.000+02:00

Učenje jezikov vsekakor ne spada med lažja opravila človeštva. Verjetno je tudi odvisno od človeka do človeka in seveda okolja. Jezika se najlažje naučiš, če ga slišiš vsak dan in ne samo ob posebnih priložnostih, na primer pri prostituiranemu učitelji tujega jezika. Odločila sem se za Grčijo, pa ne zaradi njenega jezika, ki mi iskreno povedano ni niti všeč. Naučiti se ga želim, če sem že tukaj in imam možnost. Grški jezik potrebujem iz več razlogov. Nerodno je, ko se Grki po četrti pivi več ne trudijo politično debato obdžati v angleščini in verjetno zaradi rahle okajenosti posežejo po grščini. Takrat se samo čudim kako hitro govorijo in koliko. No, bolj me fascinira kvantiteta izgovorjenega. Politične debate so prava žurka, tudi za mlado generacijo. Neviđeno! Še preden sem si uspela zapomniti imena prijateljev Grka, so me spraševali kako funkcionirajo univerze pri nas. Ure in ure so debatirali o univerzah, njihovi avtonomnosti, študentih in sistemu nasploh. Malo po malo so se pozibavali na glasbo in veliko govorili. Jaz pa sem samo stala tam kot lipov bog in prisluškovala, kaj za vraga se gredo ob enih ponoči s tolikimi pivi v riti. Pa tudi želim si razumeti ta jezik, poln hieroglifov. Zaradi demonstracij in okupacij, se bo tečaj grškega jezika začel šele naslednji teden. Do takrat pa bom na ulicah poskušala dešifrirati reklamne napise.

OG(O)RČENA

2011-10-20T15:52:00.001+02:00

V prvih dveh tednih se nisem in nisem mogla načuditi njihovi mentaliteti. Dve leti Budimpešte sta počasi ubijale mojo humano stran in tik preden bi odpotovala se mi je zdelo, da me Madžari hočejo zaj*bati na vsakem koraku. Sedaj se mi samo še smeji na to komponovano misel. Grčija je drugačen planet. Igrajo se kapitalizem, hočejo komunizem. Ampak že gospod Marx je vedel, da preobrazba ni mogoča takoj. Grškimi študentje, ki so člani pomladka komunistične stranke, pozivajo vse študente naj okupirajo fakultete in zahtevajo brezplačne obroke za študente, brezplačno namestitev in štipendije. A ko će to da plati? Naivna je bila moja misel, da je Slovenija ultramegakul država, ker študentom subvencionira prehranjevanje v obliki študentskih bonov. Grški študentje imajo brezplačne tri obroke na dan. In kakšen je cenzus za upravičenost do brezplačnih obrokov? Vprašala sem mnoge študente, nihče mi ni vedele povedati. Za študente imajo študentske domove in hotele. Seveda je nastanitev brezplačna. Nekateri pa dobijo poleg brezplačnih obrokov in nastanitve tudi štipendijo. Grčija je država, ker si želiš ostati študent do konca življenja. Kdo pa sploh dela? Ljudem se nikamor ne mudi, izjema je le prečkanje ceste. Ispijajo svoj freddo cappuccino ure in ure ter zvijajo tobak in govorijo. Govorijo, govorijo in govorijo. V svoji hitri grščini, jeziku tisočih hieroglifov. Po slabih treh tednih sem si ustvarila sliko o Atenah. Grki so narod bolnih, slepih in športnikov. Ne, ne srečujem bolnih ljudi, le lekarne so na vsakih 100 metrov. Če je ulica malo daljša se najdejo vsaj tri. Poleg lekarne pa je postavljena optika. Kar pa se športnikov tiče - stil je brezpredmeten, ko pa pogledam v čevlje zagledam tekaške copate. Če niso tekaški so superge. Ženskice so omejene na balerinke. Pri tako nizkih temperaturah pa raje posegajo po zimskih škornjih. Da, 20 stopinj čez dan pa res ni za odprte čevlje in lahka oblačila. Zimske jakne že napolnjujejo ulice. Pa sem še sama šla v lov na balerinke in zimski plašč. Zavedam se, da pravega kontinentalnega zimskega plašča res ne bom potrebovala pri zelo mili mediteranski zimi, čeprav sem v nedeljo srečala hladen veter pri devetih stopinjah celzija plusa in pustila jajčnike v šuškavi vrečki. Tata me je pred leti naučil, da se moja številka čevljev ne sprašuje za vsak par posebej, ampak takoj ob vstopu v trgovino. Tako ob vstopu v trgovino rečem Jasas in vprašam ali imajo morda ženske balerinske v številki 42. Do sedaj se je odgovor vedno glasil oxi [ohi], kar pa ne pomeni nič drugega kot ne. Ko sem po desetih dneh obupala nad čevlji, sem šla na lov za zimskim plaščem. Našla sem približek iskanega in zaradi prekratkih rokavov prosila za eno konfekcijo številko večjega. "Oh gospa, v Grčiji imamo ženske velikosti do vključno velikosti L." Gulliverjev Lilliput mi je spet napolnil misli in se se spomnila na povprečno grkinjo, ki šeta atenske ulice. Visoka metar i žilet, s sodastim trebuhom in zibajočimi boki. Me prav zanima kako se spravi v konfekcijsko številko z vključno L! Ni važno. Še vedno z veseljem opazujem mimoidoče. Ljudje imajo stil in so brez tistega značilnega sevdaha. Trenutno so malo jezni. No, zelo jezni, če se samo spomnim včerajšnjih prizorov z glavnega trga, Syntagme. Metanje molotovk, kamnov in steklenic v policaje in vojsko, ki samo opravljajo svoje delo ni korekten način upora. Naredila sem nekaj fotografij in se pobrala z glavnega mesta prizorišča, kajti eksplozije so mi povzročile artimijo srca, ki pa sem jo hitro pozdravila s šalico Freddo Cappuccina.

NEKTAR IN ABROZIJA

2011-10-10T20:25:00.000+02:00

Niso se samo Grški bogovi prehranjevali z nektarjem in ambrozijo. To počnejo Grki tudi v 21. stoletju. Natančneje, so počeli. Naučili so se hedonističnega zajemanja življenja in moram priznati, da mi je ta stil življenja zelo blizu. Po dobrem tednu sanjam o tem, da bi preostanek svojega malega, v množici nepomembnega življenja preživela v tej Balkanski državi Evropske Unije. Ljudje so odprti, pripravljeni pomagati, družabni in znajo kako je treba živeti. Počasi, a zanesljivo. Čas ni njihov sovražnik, niti med polurnim odmorom med službo, ki se zelo rado razpotegne tudi do ene ure ali še dlje. Po kosilu je siesta obvezna, če ne v postelji, pa na ulici - ispijanje Fredo capuccina brez ali z dodatkom likernatih substanc je obvezen pripomoček mimoidočih. Vonj kave je bil prvi, ki sem ga zavohala, ko sem iz podzemne železnice priplezala na sončna stran betona. Takoj mu je sledil močan vonj ingverja. Le nekoliko ulic nižje pa vonje neke nespomnimseimena začimbe. Tudi smeti niso ostale ravnodušne. Smetarji stavkajo, danes osmi dan, kar pomeni prepolne smetnjake in smeti na ulici ter pešpoteh. Vendar to nikogar preveč ne gane, ker se cigarete ne ugašajo v pepelnikih, ampak se le odvržejo. Tudi najmanjši otroci odvržejo smeti na ulico, ko enkrat rešijo čokolado iz ovitka. Odvečno hrano pojedo številni dobro rejeni psi na atenskih ulicah. Niti mačke niso redka pojava. Tudi na zavarovanem območju Muzeja Akropoli se je našla ena. Motila ni nikogar. Predstavljala sem si, da bom tukaj pojedla najboljši kebab, najboljši gyros in najboljši suflaki. Motila sem se. Po tednu dni spoznavam, da izvedba grškega kebaba ni niti komparacija meni znanemu. Za ostale dve jedi velja isto. Meso, meso, meso. Zelenjave pa nikjer. Pogrešam zelje, paradižnik, zeleno solato, čebulo in okusen tzatziki. Vse je prirejeno visokim cenam in za moj okus zelo slabi ponudbi. Uzo ni na mojem jedilniku že več let, se pa mi prileže kakšen deci rakomela. Ledeni kapučini, bele kave z različnimi dodatki. Led, led, led. V takih temperaturah vsekakor. Današnji dan je bil deževen, nič kaj topel in privlačen. Jutri bo bolje, pravi vremenska napoved, Grki pa so že iz svojih omar potegnili dolge rokave, zimske plašče in škornje. Pri 24 stopinjah pravijo, da se zima bliža. No, iz zanesljivih informacij sem izvedela, da je lansko leto sneg padal le dan, pred dvema letom pa cele tri dni, kar je povzročilo zaprtje šol, javnih ustanov in popolnoma ohromilo promet. Promet je edinstvena pojava Grške prestolnice, semaforji so več kot neuporaben pripomoček križišč, kajti tudi če sveti zelena za pešce je pogled na levo in desno zelo priporočljiv. Taksiji pobarvani v newyorške barve te lahko poberejo na polovici semaforja, da o voznikih malo manjših in malo večjih motorjev sploh ne govorim. Cesta je pravi labirint za vse udeležence. Je pa javni prevoz enkraten, za 1,40 EUR je možna kombinacija kakšnega koli prevoza, le v okvirju 90ih minut mora biti. Za študentsko mesečno vozovnico sem odštela 23 EUR, kar pa ni tako pretirano. Ljudje so opremljeni z zelo kvalitetnim znanjem angleškega jezika, so pa podkovani za prevare. Starejša ženskica je izkoristila mojo nepazljivost in mi za čokolado in liter soka zaračunala 5,60 EUR, jaz sem ji dala 10 EUR, ona pa mi je vrnila le evro in štirideset. Seveda sem to ugotovila šele ob prihodu domov. Od takrat vedno zahtevam račun. Nekaj podobnega se dogaja pri urejanju birokratskih zadev. Le da se tam ne vrti okoli denarja, ampak okoli podpisov in žigov. Ničesar ni mogoče dobiti na enem mestu. Za štiri podpise in štiri žige sem morala k štirim različnim ljudem. Ja, vsak je specializiran le za eno stvar. Nekdo ima v rokah penkalo, spet drugi štampiljko. Vsi pa res ne morejo imeti vsega! Seštevek: I want some more!

XAXAXAXAXAXA!

2011-10-04T09:41:00.002+02:00

Šest ur čakanja na Fiumičinskem letališču v Rimu mi ni bilo tako smešno. Niti železni stoli, ki so oddajali hlad tudi po večurnem sedenju. Ne pregled na policiji, ker so me po piskajočem prehodu varnostnih vrat imeli na sumu, da imam nekaj za bregom. Pa nisem. Le veliko kovinsko sponko sem pozabila v laseh. Nasmejavala me ni niti štiriindvajset urna budnost in dve Grkinji, ki sta se odločili za sedeže poleg mojega, čeprav je bilo letalo bolj slabo polno. Naslednjič bom sedla na sredino in z glupim pogledom opazovala mimoidoče, ki bodo iskali prosti sedež. Ko pa bomo vzleteli, se bom brez občutka slabe vesti postavila v horizontalen položaj in zaspala pokrita z bombažnim šalom enormne velikosti. Nič nisem čakala bolj, kot da mine ¾ urna pot do hotela, ki bi moral po opisu imeti čudovit razgled na Akropolis. Ko pa sem odgrnila zavese sem zagledala tole.

No, ni ravno Akropolis, a kdo bi vedel. Do sobe mi je pomagala gospa čistilka, ki ne govori angleško, kot se je izkazalo. Češkoslovakia? me je vprašala, ko sem rekla, da sem iz Slovenije. Ne, ne, Slovenia. Pa sem s kazalcem po steni hitela obrisati sosednje države Slovenije. Italia, Italija. Austria, Österreich, Avstrija. Hungary, Ungarn, Mađarska, Ungaria. Slovenija is small. Petit. Klein. Mala. In s palcem in kazalcem kažem kako majhna je. Da, majhna je, si mislim in si želim le vročega tuša, samote in prostorne postelje. Vse to sem dobila, z glasnim sesalcem pred vrati. Seveda sem pozabila uro prestaviti in se po starem času zbudila ob pol osmih. Če pa k temu dodam še eno uro se cela slika lepo zaokroži in čas je za zajtrk. Umivanje, oblačenje, prebiranje pomembnih Facebook statusov prejšnjega dne, odgovor na sporočila in branje novic me je okupiralo do pol desetih. Na recepciji me informirajo, da je zajtrk le do pol desetih, ampak naj grem vseeno in poskusim srečo. In tadam tadam, gospa čistilka Marija me zagleda, se nasmehne in mi ukaže naj se usedem. Ona ne govori angleško, jaz ne grško, zato se ji samo smeškam. Sprašuje me različne stvari, a je ne razumem. Razlaga na glas sebi nekaj, česar spet ne razumem. Kaže na solnico. Verjetno me v grščini sprašuje če bom sol. Prikimam. Pa spet sprašuje, verjetno za kakšno stvar. Ne razumem niti trunke njanke mrve. In zaslišim čarobno besedo hleb in moloko. Sem prav slišala, хлеб, молоко? Ohohohohoho. Verjetno ni mislila na pevko Moloko, ampak na ruski izraz za mleko. Ona navdušena nad mojim razumevanjem njene ruščine in tako med zajtrkom izvem vse o njeni družini, vnukih, šolanju, njeni preteklosti, o tem kako naj samo prinesem pralni prašek in mi bo ona oprala perilo, kje in kako naj si priskrbim bone za brezplačni obrok v hotelu. Krasno je znanje tujih jezikov, pravim.

SARAJEVO – NEW YORK – ROMA

2011-10-02T23:36:00.000+02:00

Edina od naštetih destinacij, ki mi je v tem trenutku dosegljiva od naštetih treh, je Roma. Ostali sta le del lirike Emirja in zmrznjenih kamel. Že junija sem se podala v iskanje enosmerne karte do Aten. Cene, ki sem jih našla, so mi zamrznile obrazne mišice, kajti letališke vsote iz okoliških glavnih mest so se gibale okoli 700 evrov. In to je bila cena nepovratne vozovnice, z enim prestopom, ker direktnih linij iz Ljubljane, Zagreba, Budimpešte in Dunaja ni (bilo). Če že moram prestopati, naj to naredim veliko ceneje, sem pametno pomislila in iskala. Našla sem povezavo med Budimpešto in Rimom ter Rimom in Atenami. Nikakor mi ne bi uspelo ujeti letalo ob 22.00, ker bi letalo iz sveže preimenovanega budimpeštanskega letališča v najboljšem primeru pristalo ob 21:15, kar pa pomeni še vsaj dodatnih 15 minut čakanja na prtljago. Zato imam trenutno v žepu karto do Rima ob šestih zjutra in do takrat bo še veliko vode preteklo po Tiberi. Ura je kvarat čez enajst, noč imam še pred sabo. Sumim, da jo bom preživela na letališču, ko se bom poskušala nameščati po ledeno hladnih stolih, ki niso ne udobni, ne estetski. Pred odhodom sem imela več pomislekov, v glavnem fizične. Eden od njih je zvit gleženj. Po tolikih letih mi je uspelo! Kolikokrat sem slišala »Joj, spet sem si zvila gleženj.« in zdelo se mi je, da so te zvitogležnjarske osebe najbolj nerodna bitja na svetu. Kako si lahko nekdo zvije gleženj in to večkrat?! Sedaj vidim, da za to ni potrebno dodatno znanje, le malo nespretnosti. Gleženj sem obkladila z mokro krpo, ga namazala z nekim čudotvornim mazilom in do jutra se je stanje normaliziralo. Pa sem si pred odhodom od toplega doma zaželela jajca na oko z domačim maslinovim oljem in si z njihovo peko skoraj uničila desno oko. Med tema dogodkoma sem nevidno in do jutra neboleče z desno-nožnim palcem brcnila v nekaj in sedaj čakam, da se obarva na barve mavrice. Tako lahko samo čakam. Na izblikovanje modrice, na vzhod sonca, na let do Aten, na toplo grško sonce, na topel tuš in dolg spanec.

MOTHER OF ZEUS!

2011-09-28T11:24:00.001+02:00

Vprašala sem Grka, če v svojih blagih kletvicah kdaj pa kdaj uporabljajo imena še iz svojih politeističnih časov. Nasmejal se je in mi zagotovil, da kletvic iz grške mitologije ne poznajo. Pa kako dobro se sliši, Mother of Zeus! Verjetno jo bom uporabljala zelo pogosto okoli 13. novembra. Imam natanko 45 dni, 21 ure in 34 minut, da se prisilim preteči tistih že v naprej zastavljenih in že plačanih 10 kilometrov. Niti po dvanajstih tednih mi ni uspelo približati tej razdalji, zaostajam za dober kilometer. 45 dni, to je mesec in pol. Verjetno dovolj, da še pred maratonom prevadim to razdaljo. Ampak tajming prejšnjih let! Kakšna sramota! Kakšna sramota! Zame seveda. Neka ženskica je lani deset kilometrov pretekla v 37 minutah in 24 sekundah! Tolažim se z zadnjimi šestdesetimi tekačicami, kar trdno verjamem, da za deset kilometrov že ne bom potrebovala več kot debelih šestdeset minut. Z optimizmom v nove zmage!

APLAUDIRAM PROPADAJOČIM

2011-09-26T22:07:00.005+02:00

Neverjetno kakšno začudenje vlada ob novici, da je spet propadlo kakšno podjetje, restavracija, gostilna, … No, mene zadnje čase noben nov propad ne začudi. Zaradi lastnih negativnih izkušenj. Pred tremi tedni sem zaradi tehnične napake klicarila ponudnika internetnih storitev. Oglasila se mi je tajnica moškega spola, ki mi je rekla, da so trenutno vsi operaterji zaradi nepričakovanih vremenskih razmer zasedeni in da naj poizkusim kasneje oziroma pošljem elektronsko pošto. Klicala sem naslednji dan, oglasila se mi je ženskica, ki zadeve ni vedela rešiti, pa mi je rekla, da me pokliče nazaj, ko ugotovi kje tiči miš. Niti po dveh tednih nisem prejela njenega klica. Pa sem napisala mail. Nič. Klicala. Pri prvem klicu so bili vsi operaterji zasedeni, po drugem klicu pa je zasedenosti operaterjev še enkrat kljubovalo vreme. Há? Kakšno vreme? Septembrske visoke temperature? Ali morda prehladni večeri? Napisala sem mail in omenila, da razmišljam o odpovedi pogodbe. Čez deset minut, ob deveti uri zvečer, sem prejela klic in zadeva se je razrešila. No, ker za vsako rešitev obstaja težava, mi je v tistem trenutku odpovedalo medmrežje. Ja, klicala sem spet. Rešila. Še isti večer pa je pri istem operaterju crknil še oddajnik za televizijo. Telefonska linija je bila spet zasedena. Da, da, vremenske razmere. Pa sem spet napisala elektronsko pismo z grožnjo. Naslednji dan je delovalo vse tako, kot je treba. Pa sem videla, da mi bo med mojim zadržanjem v Grčiji pretekla veljavnost kreditne kartice. Točno tiste, ki ne potrebuje pin številke, le podpisa. Pa saj še imam tri tedne do odhoda, pokličem banko, vprašam za rešitev in dobim naslednje navodilo: »Prijavite krajo kartice, plačali boste stroške preklica kartice in izdelavo nove in morda jo boste prejeli do vašega odhoda. Če pa ne, pa naj vam jo kdo pošlje po pošti za vami.« WTF? Kaj pa rek, da je kupec kralj? Ne, kartice ne bom zamenjala, bom pa naslednjič zamenjala banko, še prej se bom pozanimala kako oni ukrepajo v identični zadevi. Seveda ne morem na pot brez kufra. Takšnega lepega, svetlečega, na štiri kotače. Distribucijsko podjetje za najlepše kufre je v Sloveniji le eno. Bila sem prepričana, da je Slovenija ravno prav velika, da jo je mogoče prepotovati v enem samem dnevu. Ampak ne za Toko! Ker je potrebno za dostavo čakati vsaj šest dni. Šest delovnih dni. Najmanj. Pa se odpeljem 33 kilometre v eno smer, da preverim ponudbo v najbližji trgovini. Tiste iz moje wishliste nimajo. Vprašam v kateri poslovalnici imajo dotično potovalko. Le v eni. Prodajalka jih pokliče. Da, da. Imajo, imajo, naslednjo sredo ga lahko dostavijo. »Öm, ni mogoča dostava do petka?« »Ne, ne, do petka ne, v sredo bo tukaj.« »Ampak jaz ga potrebujem do petka, najkasneje do petka, ker takrat odpotujem.« »Ja, potem pa bi morali zadevo s potovalko urejati že veliko prej in ne zadnji trenutek.« »Gospa, logistika vam je za en drek.« izjavim in zapustim premajhno trgovino. Nisem mogla verjeti svojim ušesom, ko me je ženskice moje starosti poučila o pravočasnosti in med vrsticami o moji malomarnosti. Pa ne me jebat! Ona ima navodila in dela samo po navodilih. Brez kakšnih rešilnih akcij, bože nedaj, da bi zadevo rešila in bi sigurno to podjetje komu pripročila. Ne da jih ne bom pripročila, zelo toplo jih bom odročila! Od nervoze se odpravim domov in po 33 prevoženih kilometrov prevozim še dodatnih 21, da pojem najboljši kebab pri mojem kebabčiju. Vidim, da ima na palici samo še miniaturno varianto mesa in tudi pita je drugačne barve ter oblike. Čakam. Pet minut. Deset. Petnajst. Prinese döner kebab v neki čudni beli piti z enormnimi kosi mesa. »Öm, oprosti, kaj se je zgodilo s kebabom?« »Menjali smo dobavitelja pit, pa mesa je zmanjkalo in ga nisem mogel rezati z nožem.« »Se zavedate, da ste mi ravnokar servirali čisto povprečen kebab, ki ga lahko dobim kjerkoli?« »Jah, tako to gre, zamenjali smo dobavitelje« »Ja, jaz pa bom zamenjala ponudnika kebaba.« Končno pridem domov, pokličem v trgovino, kjer imajo potovalko na zalogi. Danes je ponedeljek. Po-ne-de-ljek. Prvi dan v tednu. Pošta v Sloveniji potuje en samcat dan. En dan! Ampak ne, Toko ni pripravljen poslati potovalke po pošti, ker nimajo poštnih storitev. Politika podjetja. E pa jebeš tako politiko podjetja, kjer jim ni mar za potrošnika in niti za tistih 150 evrov, ki bi jih pustila pri njih, da o moji pripravljenosti plačati poštnino niti ne govorim. Evo, točno takšna politika podjetih povzroča njihov propad. Nema zime za eskime. Monopola med ponudniki internetnih stroritev več ni. Banke se odpirajo na vsakem koraku. Potovalko bom nabavila nekje drugje, okusnega kebaba pa se bom naslednjič najedla v Grčiji. Živela selekcija!

IZCIMLJENJE

2011-09-25T19:12:00.000+02:00

Nekje na pol poti se je razgubil moj pesimizem. Stari slovenski pregovor, Konec dober, vse dobro. mi ni všeč, ker nimam potrpljenja in ne maram čakanja. Trdno verjamem, da se vse, kar se mi dogaja zadnje časa, dogaja z razlogom. Karma is a bitch in podobne razlage mi zapolnjujejo glavo. Čakam na razsvetljenje, ki pa se kar noče zgoditi. Prelena sem, da bi prebirala vrstice Louise L. Hay, pa niti za pizdenje vse počez nimam več energije. Nekaj časa sem malo pomalo grozila, pa podkupovala tiste na visokih položajih, sedaj pa se mi še tega ne da. Uradno boleham za birokratsko izčrpanostjo. Ja, ja, najnovejša bolezen 21. stoletja, ki še ni uradno diagnosticirana. Vedno so bili najbolj privlačni zadnje termini, takrat, ko voda teče v grlo in se cmoki nabirajo v želodcu. Ko so noči neprespane, ker so prepolne misli in takrat, ko ne veš ali ti bo sploh uspelo. Priznam, rada imam akcijo, vendar je september z njeno postrežbo več kot pretiraval. Večurna stoja v vrsti na septembrskem soncu, prepotovanih 600 kilometrov na teden, zaporedne številke in manjkajoča papirologija mi je zaznamovala mesec, ki mu Melodromci pravijo, da je za te stvari.

ODLOČEN NE! GLEDANJU

2011-09-24T17:19:00.001+02:00

Že v predspominskih dnevih nisem marala, če me je kdo gledal. Iz vozička sem se drla »Ne me gedat!« in jezno gledala na mimoidoče. Več kot dvajset let kasneje se nič ni spremenilo, le da se tokrat ne derem iz vozička in ne istih besed. Genetika me je dodobra zaj*bala in mi prisodila 185 centimetrov, ki pa se zdi, še vedno niso dokončni, ker ob vsakokratnem snidenju z nekaj časa nevidenimi ljudi slišim tisto grozno prepričljivo vprašanje »Spet si zrasla?« Nekaj tako velikega pa je nemogoče spregledati na ulici. Če kdo ne more verjeti svojim očem me pogleda prvo v oči, pa v čevlje in spet v oči in v vidnem paru ponavadi zagledam tisto j*beno začudenje. Do konca srednje šole sem hodila sključena, pa sem se šele v Dalmaciji zavedla kako lepe so visoke ženske. Včasih kakšno srečam v visokih petah in potem sem jaz tista, ki je začudena. Ljudje prosto obožujejo opazovati nekaj, kar izstopa. Še pred dvema letoma sem po ulicah šetala z obrito glavo. No, kombinacija z izstopajočo višino je bila dobitna. Ljudje, ki so prihajalo nasproti meni verjetno zaradi moje silne lepote kar niso mogli spustiti pogleda z mene. Ko mi je dop*zdilo sem jim rekla "Bu!" in nekateri so z zardelim obrazom spustili pogled, drugi so me prestrašeno gledali, tretji pa so v tistem trenutku spremenili smer. Dragi ljudje, buljenje v sočloveka ni lepa gesta. Ne spada v kategorijo bontona, a kamoli laskanja.

NEŽLAHTNA KOVINA

2011-09-23T08:28:00.002+02:00

O letošnjem poletju nimam besed. Ne lepih, ne slabih. Če bi že morala izbirati med danim, bi se verjetno nagibala k slabemu. Zaradi številnih razlogov. Med drugimi so mi zrasla magarečja ušesa, oseba na pomembnem položaju je potrdila stari slovanski rek Svi smo kurve, pitanje je u cjeni., spoznala sem samoplačniško slovensko zdravstvo in uspela dvakrat popušiti na celi črti pri isti stvari. Poleg tega sem prilično asocialna, nevztrajna in izgubljena med birokratskimi opravki. V planerju več nimam mesta za vpis novega dogodka in/ali opombe, nenaspanost mi povzroča napade lakote, pomanjkanje teka, in to dvonožnega, pa ponovno nabiranje mastnih obkladkov. Pa takšen napredek sem doživela v nekaj več kot desetih tednih! Iz ene minute teka in štirih minut hoje sem napredovala do trideset, štirideset in celo petdeset minut teka brez vmesnih šetanj. Le nekajkrat sem imela občutek, da bom pustila dušo, pa še to zaradi pretiravanja, ki sploh ne bi bilo potrebno. Zgodilo se je, da sem kakšen dan izpustila, morda dva ali tri, ampak mi nadaljevanje ni predstavljajo večjih težav. Zaradi številnih izgorov pa so v zadnjih desetih dneh tekaški copati počivali cel teden! Sedem dni! O-g-r-o-m-n-o! V tem času se lahko zgodi marsikaj! Šesti dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. Na primer. Pa tako lepo sem si obljubila, da bo moja volja železna. Ampak ni samo volja železna, tudi navada je. Železna srajca. In pri meni je, na mojo veliko žalost, za trenutek cel teden vajeti prevzela železna srajca, ki se ponaša s posebnimi dodatki. Na primer s prežderavanjem, prekomernim uživanjem hrane, katere prva črka se začenja na črko č, moj vmesnik za spanje je ob takšnih priložnostih omejen in ne spim več kot šest, sedem ur, kot dodatek pa se smilim sama sebi. To je bil šele začetek. Zaradi samoplačniško estetske operacije sem dobila navodila, da se trideset dni ne smem ukvarjti s športom. Trideset! Cel mesec. Eno dvanajstino leta. Čeprav sem boke že po tednu dni stagniranja spravljala v raztegljive hlače, me je bilo strah pomisliti na štiri tedne športnega brezdelja. Pa sem se danes ustavila v mestni trgovini in pred sabo videla olivno zelenega kita. A ne, na srečo je bila le moja do detalja osovražena profesorica matematika z dodatnimi tridesetimi kilogrami. Na blagajni pa je pred mano stala moja bivša srednjošolska ljubezen z nabranimi dvajsetimi kilogrami. Grozen prizor, ki ga je spremljal poročni prstan na njegovem prstancu. Po prevoženih 300 kilometrih sem prišla domov, se preoblekla v tekaško odpravo in se kar brez ogrevanja podala na bližnje kolesarke steze. Po tridesetih minutah sem mislila, da umrem od lakote, ker sem nazadnje nekaj pošteneg dala v usta ob poldne. Pa nič zato. Brez solz obupa in slabe vesti sem se do doma prošetala in lakoto nagradila s siri ter slekla železno srajco.

CAMPER, CAMPER 'MAM V ŽEPU

2011-09-14T19:45:00.002+02:00

Pa ne, nimam. Po enajstih urah avtobusnega prevažanja sem bila dovolj neprisebna, da sem iz Budimpešte skočila na ogled primorskega Kopra. Od zadnjega pomladnega obiska se ni veliko spremenilo, le betonska obdanost je razbeljena, pa tudi morska trava da neprivlačen pridih kopališču. Popovičev park s presušenimi pušpanom je imel sedalne površine preveč umazane, da bi se lahko hladila v senci nasajenih dreves, koprski Primorci pa še vedno niso razširili svojo ponudbo morskih jedi in se na jedilnikih večinoma pojavljajo grill zadeve, ki si jih lahko privoščim kjerkoli, ne le ob obalnem mestu. Odločila sem se, da iz principa bojkotiram ponudbo v mestni taverni in sem po mestu naredila giro. Na pročelju neke zgradbe sem zagledala napis Camper in se podala potešiti več mesecev trajajočo neizpolnjeno obsedenost. »Dober dan, imate morda ženske Camper čevlje…« in še preden dokončam vprašanje mi prodajalka z nasmeškom odgovori »Seveda imam, tukaj so.« ko pa dokončam poved »v številki 42.«, pa njen nasmeh usahne in reče že mnogokrat slišan stavek »Ne, to pa ne, imam pa veliko unisex modelov v številki 42.« »Ne, ženske, Camper, 42.« ponovim. »Ne, ne to pa ne. Zakaj pa jih ne naročite preko interneta?« V tistem trenutku se proti meni obrne neznana nakupovalka in pritrdi prodajalkinem nasvetu »Saj res, lahko jih naročite tudi preko interneta.« Pajada si mislim in kulturno odgovorim »Da, da vem. Sem jih že naročevala in tudi vračala, ker niso zadovoljile pričakovane stoje na nogah.« »Oh da, to pa se rado zgodi.« izjavi in si dalje ogleduje modele, med katerimi lahko prosto po prešernu izbira, kajti njena noga ne meri 27 centimetrov v dolžino. »Ampak veste kaj, na Čopovi v Ljubljani se je odprla čisto nova Camper trgovina.« mi skuša pomagati prodajalka. Zapustim trgovino in po telefonskem pogovoru naročim izvidnico na Čopovo. Izvem, da se v Ljubljani in odprla čisto nova Camper trgovina, ampak ena od tistih kvazi Camper trgovin, ki imajo tudi druge znamke in ki že iz mariborskih izkušenj ne držijo ženskih čevljev v številki 42. F*it!

Pridobitev še iz rimskih časov.

2011-09-09T10:14:00.003+02:00

Iztegni k njim svojo zaščitniško roko,
ko se borijo s sovražniki!

Izpustila sem prvi dve vrstici madžarske himne, ker sta v tem trenutku nerelevantni. Postavlja mi pa se vprašanja, kdo so ti opevani sovražniki Madžarov? Prvo mesto skoraj sigurno zasedajo vsi, ki so 4. julija 1920 sedeli v Grand Trianonski palači Versaillesa. Drugo mesto pripada tistim, ki nimajo kože barve jogurta, pšenično rumenih las, sinje modrih oči, da dalje niti ne naštevam. Ne vem pa, kdo si zasluži bron, ker v morju sovražnikov ni tako enostavno določiti zmagovalca. Verjetno pa se Madžari ne zavedajo, da so sami sebi največji sovražniki. Ko že mislim, da slabše ne more biti, se zgodi. Seveda ne morem enostavno oditi brez besed in pustiti fakulteto v Budimpešti ter odriniti v deželo, ki je pravkar legalizirala vse vrste drog, čeprav ta podatek ne igra nikakršne vloge v mojem trenutnem življenjepisu. Preden bi vzletela, moram opraviti še veliko birokracije. Le to sem avgusta pustila pri miru in šele pred dobrim tednom začela pošiljati prošnje na urad dekana, rektorja in tajnika univerze. Dobila sem tri različne odgovore. Tajnik dekana je bil uslužen, pripravljen pomagati in komunikacija med nama je potekala brez težav. Zataknilo se je pri ostalih dveh čobanih. Tajnica rektorja mi je na prošnjo odgovorila z zelo odraslo in kratko besedno zvezo, no comment. Tajnik univerze pa mi je med vrsticami očital malomarnost, kajti oni so delali cel avgust in čakali na takšne kot sem jaz. Nekaj je še omenjal mojo nesposobnost med trumo študentov, dodal pa je tudi, da mi on ne more pomagati, čeprav se zaveda, da brez njegovega podpisa moja zadeva ne bo rešena. Teoretično imam polovico zahtevanih podpisov. Sem že rekla, da prosto obožujem birokracijo v kombinaciji z madžarsko mentaliteto? Skupek dogodivščin me je napeljal na odločitev, da začnem med madžarskimi univerzitetnimi birokati prakticirati Pavlov refleks. Tisti, ki so se oziroma se še bodo izkazali kot nesebični pomagači prejmejo buteljko Hadikove krvi, ostalim pa bom ob naslednjem snidenju pustila kri.

DOMIŠLJIJSKA ZASANJANOST

2011-09-08T15:34:00.006+02:00

Še dobro, da se ne spomnim vseh nočnih aktivnosti svojih možganov, kajti moja kraljevska pot v nezavedno zna biti zelo naporna. V otroštvu sem sanjala računalniške tipke, tiste krem barve, kako posamično lebdijo v nekem črnem vesolju. Ko sem si hotela tipko ogledati od blizu, je izginila in videla sem le miniaturno piko nekje med lebdečimi črkami in znaki. V sanjah sem pokopala večino sorodnikov, gravitacijsko padala, stopila mimo stopnice, se imela prekrasno v hotelski sobi s kovano železno ograjo balkona, po kateri je priplezal Phil Collins (?), videla utelešenje samega đavola, z umazanimi nohti, zlepljenimi lasmi in raztrganimi kavbojkami. To noč pa sem sanjala nekaj čisto posebnega. Do sedaj nevidenega. Sedela sem v jami, nekje v gozdu. Tema se je spuščala in v rokah sem imela zvitek dnevnega časopisa. Roke so objemala skrčena kolena, ne vem kako dolgo sem sedela tam in ali sem koga čakala. Neopazno se je mimo mene sprehodil visok kratkolasec, naredil tri korake nazaj in se mi nasmejal. Ne vem v katerem jeziku me je vprašal ali se lahko prisede. Nasmehnila sem se, onpa se mi je predstavil: Darko Novak. Pogledal je v moje roke in z nasmeškom rekel: »V tej številki časopisa je objavljeno moje ime med imeni nagrajencev križanke.« In res, časopis sem odprla na strani, kjer je bila tokratna križanka in na dnu se je med nagrajenci bohotilo njegovo ime, pa ne na kateremkoli mestu, ampak na prvem. Takrat sem začutila, da je to začetek nečesa lepega in novega. Ah, Darko. Prepoznala bi te kjerkoli.

ZAMUJANJE S ČAKANJEM

2011-09-05T09:05:00.003+02:00

Že pred leti sem ugotovila, da tista ura, ki jo ob nedeljah slišim točno ob poldne, ni moja biološka ura. S to ugotovitvijo se ne morejo poistovetiti nekatere predstavnice moje generacije in množično zanošajo, rojevajo in sklepajo zakonske zveze. Ženskice, ki so zanosile pred leti so bile posebnost in na tračarski tapeti sobotno dopoldanskih belih kav. Roditi pri dvaindvajsetih. Eh, prezgodaj. Sedaj, tri – štiri leta kasneje pa so na vrsti tiste, s katerimi sem takrat ispijala kavo in še pred manj kot letom dni prepevala stihe na koncertih. Od tega so tri že rodile, ena je v petem mesecu nosečnosti, ena pa se je potrudila zanositi, ker so vse ostale iz družbe že rodile oziroma noseče. Tako ostanem jaz in moja neodgovornost, brez plenic in miniaturnih oblačil v nakupovalnem vozičku, brez kredita za avtomobil in brez standardnega razmerja, zato pa z letalsko karto v žepu in z željo po novih doživetjih. Še toliko stvari moram narediti in preživeti, preden se bom, če se sploh bom kdaj, ustalila. Do takrat pa bom več ali manj iskala družbo ljudi, ki imajo čas za meni všečne podvige in si bom namesto mesečne zaloge plenic privoščila zapestno uro. Namesto mesečnega obroka za avto pa jesenski plašč. Seveda se s tem ne strinja baka, ki spet pizdi nad mojo nezainteresiranostjo nad moškimi predstavniki in nad negativnim pogledom na vsesplošno vezavo v kateri koli obliki. Na glas se sprašuje ali bom preostanek svojega življenja preživela sama, brez moža in brez otrok. Nekaj časa sem se njeni mentaliteti neuspešno upirala, sedaj pa je upiranje zamenjalo ponižujoče priznanje, da ima prav. Da, da, nekega dne bom pač morala skleniti zakonsko zvezo in roditi čopor dece. Ker je edino to normalno in sprejemljivo.

PLJAČKA

2011-09-04T17:19:00.003+02:00

Spomnim se kakšne fotoaparate smo uporabljali koncem osemdesetih let in v začetku devetdesetih. Fotografija me ni nikoli preveč zanimala, vse dokler nisem v roke dobila čisto navadnega digitalnega fotoaparata in na njem preučila načine fotografiranja. Instant sem se zaljubila v makro fotografijo in si privoščila malo zmogljivejši zrcalno refleksni. Seveda so zame vse stvari zanimive tako dolgo, dokler si jih ne prisvojim in tako mi je tudi moj fotoaparat dosadil, zaželela sem si nekaj nadgradljivega. Namesto Canona zaradi spremenjenih prioritet trenutno razmišljam o nadgradnji lomografije. Že več let obiskujem bolšje sejme na Madžarskih tleh in pri enem od prodajalcev sem v ogromni košari zagledala zaprašene fotoaparate z napisi v cirilici. Смена. Зени́т. Зоркий. Niti barantala nisem, kajti cene rabljenih, lepo ohranjenih, a umazanih fotoaparatov so se gibale od 500 do 1500 forintov (1,8 – 5,5 EUR). Kolega jih je vzel štiri, brat tri, jaz dva. Očistili smo jih z alkoholom in opremili s 36 mm filmi. Filmov nismo razvijali, le skenirali in se smejali ob občasno nerazpoznavnih fotografijah. Nisem niti vedela kako se je lomografija v zadnjih letih razpasla in z njo cene starih Sovjetskih fotoaparatov. Za Zenit sem na bolšjem sejmu plačala 1500 forintov, na spletni strani je cena brez poštnine 145 EUR. Za Smeno pa sem namesto 80 EUR plačala celih 500 forintov. Morda si bom v bližnji prihodnosti privoščila Fish Eye in to samo zaradi gušta. Stare modele sovjetskih fotoaparatov pa bom še naprej kupovala na bolšjih sejmih in jih razkuževala za alkoholom.Tako sem si danes privoščila še enega, spet Smeno in v njem našla še nerazvit, a do konca poslikan film. Ohohohoho, komaj čakam, da ga razvijem in če bo vse po sreči bom pokukala v intimno sfero prejšnjega lastnika.

INSTANT ZALJUBLJENOST

2011-08-27T22:19:00.002+02:00

Veliko lažje se zaljubim v stvari, kot v osebe. Ne vem zakaj je temu tako, pravzaprav ne razmišljam veliko o tem in me niti ne moti. Zadnjih sedem let se zaljubljam v določene modele Camper čevljev in čevlje nasploh, seveda pa ne ostajam samo pri čevljih, ker je tudi čevlje treba pokombinirati z nečim. Recimo s kakšno torbo, morda obleko. A kaj ko sem v lovu za torbo že nekaj časa neuspešna. Ko sem že mislila, da je to to, sem pogledala na etiketo, a je bila na videz kožna torba iz poliuretana. Zame to pomeni samo eno – plastika. Seveda se moje iskanje ni končalo v trgovinski verigi, katere ime se začenja s predzadnjo črko slovenske abecede, zvečer sem si ogledala lepotice tudi na spletu in našla Mulberry sestre (nanje seveda nisem naletela čisto po naključju).

Vse so prelepe in vse imajo eno številko odveč preveč v ceni. Ampak tako ali tako gledam torbe za tiste dni, ko bom lepa in bogata. Če pa bom še desetkrat prespala in mi bo še vedno ubitačno všeč, bom poiskala njeno sestrično. Čas je, da grem prespat prvič.

柔道

2011-08-27T17:01:00.000+02:00

Ne spomnim se kaj me je napeljalo na tatamije v tretjem razredu osnovne šole. Prav tako se ne spomnim kaj me je odpeljalo z njih po končanem šestem razredu. Vem pa, da me je nazaj pripeljala želja po telesnem stiku, sistematiki, morda tudi želja po notranjem miru. Namesto notranjega miru pa sem dobila raztresenost v letnikih gimnazije, kajti uskladitev treh treningov na teden in sobotnega tekmovanja je bila preveč naporna in tako sem občasno spustila solzo obupa med urami matematike, kemije ali slovenščine. Judo ni del mojega življenja že več let. Ne morem trditi, da ga pogrešam, se pa z nasmeškom spomnim vseh pomembnejših borb in zanimivih, a hkrati strogih trenerjev. Včeraj sem med pospravljanjem sobe našla kimono in z njim spomin na zadnjo borbo, zaradi katere sem zapustila ta šport. Je pa vsekakor zanimivo gledati Svetovno prvenstvo, ki pravkar poteka v Parizu.

NE MOOOOREEEEEM!

2011-08-23T15:08:00.002+02:00

V zadnjih petih dneh sem pogledala več filmov, kot v preteklih mesecih. Občasno dobim kakšen tipp za dober film, včasih pa se za ogled odločim na podlagi videnega trailerja. Kar se trailerjev tiče, menim, da so te triminutne prikazni velikokrat boljši, kot film sam. Na žalost. Če je film za en velik drek, potem je vsaj v nekajminutno reklamo treba stisniti najboljše scene. Ko pa pride do pokombiniranja določene igralske zasebe, ne glede na priporočila, IMDB ocene ali trailer, filma enostavno ne morem pogledati. Ne morem! Častno prvo mesto na listi Ta igralec se mi gabi! zaseda Jacob "Jake" Gyllenhaal. Ne morem trditi, da je slab igralec, ker filma v katerem nastopa ne morem pogledati. Tudi če se trudim. Odpor je prevelik. Nekaj je na njem, kar me odbija. Njegove oči. Morda njegove ustnice, ušesa, glas, gibi. Najverjetneje kombinacija vsega. Bljek. Na drugem mestu je Gerard Butler. Izjemo sem naredila za film 300, kjer pa si sploh ni bil podoben. Na srečo. Tretje, pa ne zadnje, mesto zaseda Jeniffer Aniston. Ne, niti malo ni seksi in niti malo ni privlačna. Je nekakšna poskušam-biti-vroča-mačka, ampak na mojo in njeno žalost izpade totalno patetična in neprepričljiva. Ne maram niti Nicolas Cage-a, niti Eddyja Murphyja, ne Ben Affleca. Ne maram filmov z Jennifer Love Hewitt, niti tistih z Brendan Fraserjem, da o nekih Steven Seagalih pa Sylvester Stalloneih niti ne izgubljam vrstic. Gotovo se lestvica ne zaključi z njimi, vedno znova odkrivam igralke in igralce, ki niso gledljivi in vedno na novo spoznavam igralce, ki so balzam za oči in ušesa. Seveda ne v sinhronizirani verziji. Še vedno prosto obožujem Johnny Deepa, Jack Nicolsona, Brad Pitta, Marylin Streep, Antony Hopkinsa, Kevin Spaceya, Diane Keaton, Angelino Jolie, Audrey Hepburn, Sean Penna, Morgan Freemana, zadnje čase pa tudi Natalie Portman in Johna Krasinskega.

VŠEČ, VŠEČ, VŠEČ

2011-08-21T17:31:00.006+02:00

Na koliko lepih stvari naletim zadnje čase, čisto po naključju. No, na nekatere malo manj po naključju. Nisem še uspela izpopolniti svoj wishlist za letošnje leto, se pa trenutno veliko bolj kot na materialne, nanaša na tiste druge zadeve. Pa ne srčne. Pri tistih denar ni nikakršen dejavnik, zato bo bolje, če se tukaj in zdaj osredotočim na tiste osrečujoče zadeve, ki jih lahko kupi denar. Začela bom z najbolj očitno željo. Camper čevlji. S točno tistimi, ki sem jih nataknila na golo nogo v Rimu, pa sem se vseeno odločila za športno eleganco, namesto klasične. Denarnico izpraznijo za natanko 130 EUR, brez poštnine. Naslednje pizdune lovim po celi Budimpešti, Mariboru in Dunaju, pa nobenega znaka življenja od njih še ni. Po trgovinah mi zagotavljajo, da jih več ne izdelujejo (kako tipičen konec za vse stvari, ki jih vzljubim). Naslednji na listi je John Malkovich. No, u biti ne čisto on, ampak njegova kolekcija, Technobohemian. Ohohohoho, toliko estetike na enem mestu pa že res dolgo nisem videla. Seveda so njegova šivanja omejena na ~~močnejši~~ moški spol, občudujem pa jih lahko vseeno. Kakšni vzorci! In kroji! Najbližja trgovina je locirana v Berlinu. Trenutno točno 955 kilometrov predaleč.

Še dlje pa se nahajajo Švedi z njihovimi ročno izdelanimi kožnimi zapestnicami in srebrnimi nitkami. Ne morem mimo svojega prefinjenega okusa, zato pa me meni všečna zadeva koša natanko 139 EUR brez poštnine. Listi dodam še dvojne tekaške hlače, ene za jesen, druge za zimo, kakšno tekašno jakno in nekoliko kratkih majic, pa se dnevni izkupiček zviša za kakšnih dodatnih 150 EUR. Ne smem pozabiti niti na nov zimski plašč, ker se zima bliža s svetlobno hitrostjo, pa čeprav me Grk prepričuje, da snega v Atenah ne bom videla, menim, da je boljša preventiva, nego kurativa. Potrebujem tudi nov iPod in novo potovalko. Izpustila sem vse lepe stvari na Etsy-ju, še vsaj en par Camper cipelice, pa tudi zapestnice so videti veliko lepše v družbi. Katere so že moje srečne številke? Kajti danes je žrebanje lota.

POZNOPOLETNA HRANA

2011-08-21T13:13:00.001+02:00

Nekam veliko kuham zadnje čase. Obkoljena sem z ljudmi, ki uživajo ob jedeh, ki jih pripravim. Nekatere niti fotografirati ne utegnem, ker tako hitro zmanjkajo. Z izjemo včerajšnjega projekta reševanje blitve, ki se je pojedel do zadnjega, so začasni socimri nad mojo kuhinjo navdušeni. Rétesi s skuto in jabolki. Blitva s krompirjem. Zelenjavne enolončnice s sejtanom in praženim sezamom. Koruzni kruh iz krušne peči. Piščančja prsa v smetanovi omaki s curryjem. Danes, ko pa ni nikjer nikogar, sem zase skuhala dve koruzi v slani vodi. Kuhana koruza, ki trenutno živi svoje zadnje izdihljaje, kajti postaja preveč zrela, naj se v slani vodi na majhnem ognju kuha 30-35 minut. Dobra stran kuhane koruze je, da ne potrebuje nobenih predpriprav, le žličko margarine in ščepec soli. Na koncu pa ne škodi kakšen meter zobne nitke.

SAVED BY JULIA CHILD

2011-08-21T10:36:00.000+02:00

Kakšen Jamie Oliver, kakšna Nigella Lawson, Gordon Ramsey ali Ainsley Harriott. Edina televizijska oseba za štedilnikom, ki je spodobna reševanja že za v smeti pripravljene hrane je Julia Child. Prvič sem jo zagledala med pripravljanjem omlete, še preden pa bi sploh slišala zanjo, sem si ogledala Julie & Julia z Meryl Streep v glavni vlogi. Včerajšnje kuhanje kosila je bila ena velika Julia Child izkušnja. Želela sem pripraviti blitvine cmoke. Skuhala sem krompir, ga pretlačila, mu dodala jajce, ščepec soli in moko. Nekako nisem bila pri volji, da bi testo zgnetla z golimi rokami, zato sem v desno roko prijela kuhačo in mešala na prvi pogled presuho zmes. Blitvino listje sem naseckala na prevelike koščke in ga pomešala med premehko testo. Čeprav sem pravilno oblikovane cmoke odvrgla v posoljen in pooljen krop so se razpadli še preden bi bili kuhani. Pa sem si rekla, hrane ne mečemo proč, tudi če ni uspelo tako, kot sem si predstavljala. Pa sem segrela olivno olje in mu dodala zmes. Ne, niti po desetih minutah se ni spekla, nakar sem jo dobesedno prelila v pekač, jo na tanko razmazala, dodala debelo plast ementalca in vse skuhaj spekla na 120°C, približno 15 minut. Rezultat se je pojedel takoj v družbi paradižnikove solate in rukole.

»GOSPA, DANES JE SOBOTA!«

2011-08-19T20:41:00.001+02:00

sem zabičala prodajalki časopisov, ker sem se čutila nasamareno, ko sem po treh korakih na prvi strani Jutarnjega lista zagledala z velikimi tiskanimi črkami PETAK. Koliko misli sem bila spodobna sproduciratu v tistih treh korakih, kar neverjetno. Od Ja valda, v trafiki ji je še ostalo nekaj izvodov včerajšnjega časopisa in sedaj se mi ga je odločila utrapiti., do No, morda pa nima še tako zgodaj sobotnega izvoda. Pa nič od tega ni bilo res. Ob moji izjavi, ki jo je spremljal zelo resen obraz, se je samo na glas nasmejala, jaz pa sem z muko ustnice spravila v lok in se zavihtela v drugo smer. U biti katero koli smer, samo da se odstranim s prizorišča nepremišljenega dejanja. Sprostila sem se šele na kepici vanilijevega sladoleda v bourbon izvedbi in ob branju petkove izdaje omenjenega časopisa. Petkova sobota je (bil) kar lep dan. Se pravi, da bo jutri nedelja, po nedelji pa še ena. Nedelja. Kakšen vikend!

AVGUSTOVSKO K(R)UHANJE

2011-08-17T13:18:00.002+02:00

Letošnji avgust ni preveč poleten mesec, je pa lepo ozelenjen in ravno prav svež. Pridelek je obilen, tokrat brez polžev po vrtu, paradižnik diši, bučke svetijo s svojo rumeno barvo, por se dviga k nebu, česen pa se še skriva v gredici s korenčkom in peteršiljem. Kot nalašč za poletno kosilo v družbi koruznega kruha iz krušne peči.
Okus dušene zelenjave se bo najbolje bohotil s pirinimi špageti, čeprav ne izključujem niti nadaljnje kombinacije s kuhanim krompirjem s popečeno čebulo.
Naseckamo
1 por
3 stroka česna
½ brokolija
6 manjših paradižnikov
2 srednja korenčka
½ rumene buče
1 večjo glavo čebule
Spražimo por in česen na olivnem olju, dodamo vse ostale sestavine in dušimo kakih 10-15 minut. Solila nisem, le dodala mešanico začimb in narezala malo sejtana na kockice. Skuhala pirine špagete v slani vodi in tadatadam, kosilo je gotovo.

Ker pa je krožnik enostavno treba pomazati, ni nič boljšega kot koruzni kruh iz krušne peči. Kilogram domače koruzne moke sem zvečer prelila z vrelo vodo (pravijo, da je to prav in se spodobni, verjetno, da se moka zmehča in pusti aromo). Naslednji dan, popoldan sem poslala kurjača naj prometejevsko prižge ogenj v krušni peči, medtem sem koruzni moki dodala še ¾ kilograma navadne moke (ker bi verjetno v nasprotnem primeru obveljal stari slovenski pregovor Iz te moke ne bo kruha.), dodala en kvas (ker sem v hladilniku imela samo še enega), mleko malo segrela, mu dodala žličko sladkorja in ga prilila v luknjo, ki sem jo vdolbla v moko in vanj postavila kvas. Počakala sem 15 minut in z nekaj več kot decilitrom olivnega olja zgnetla kepo, ki sem jo pustila 45 minut pokrito na toplem. Pa sem kepo dala za 25 minut na še bolj toplo, da je nastal pravi domači hlebec koruznega kruha s hrustljavo skorjo in mehko sredico.

MA DAJ!

2011-08-14T20:08:00.002+02:00

Nista minila niti dva dneva, ko sem se vrnila s kupom adrenalinskega športnega doživljanja iz Bovca in na že tako ali tako poneumljajoči TV postaji zagledam prispevek o nevarnosti raftanja, soteskanja in ostalih bovških športov. To, da se na leto nekajkrat nekoliko idiotov odloči preizkusiti svoje sposobnosti na lastno roko pri premagovanje naravnih ovir je že stalnica. Nekaterim uspe preživeti, drugim spet ne. Ne vem, če jim je žal tistih nekaj deset evrov za super izkušnjo z vodičem, ali pa si želijo norih doživetij z morebitnim smrtnim izidom. Verjetno jim star slovenski pregovor, da Nesreča ne počiva. ne pride niti na misel. Nikoli me niso prav mikali športi, čeprav sem bila v nekatere vključena po želji drugih, tehtna razloga sta bila vedno dva – višina in teža. Sedaj, odkar tečem, pa se (verjetno posledično) zanimam tudi za ostale športne panoge in tako sem se odločila prekolesariti dolino Soče in preizkusiti kakšna doživetja nudi Krasná si, bistra hči planin, brdka v prirodni si lepoti. Kolesarjenje mi je pustilo večdnevne ne preveč prijetne posledice, od boleče riti do opečenih rok in klecajočih kolen. Morda pa je bilo šest ur malo preveliki zalogaj. Nad lepotami in ponujenimi športnimi aktivnostmi Soče pa sem se navdušila. Rafting z izkušenim in strašno simpatičnim vodičem mi je bil v užitek. Pa tudi zaljubila sem se. Nova ljubezen sliši na ime hydrospeed. Skoraj bi pozabila plutanje na vodi v rešilnem jopiču z nogami proti toku v neoprenu, v ne tako osvežilni, a vendar pitni vodi najlepše slovenske reke. Strašno simpatičen vodič sliši na ime Gyula in v cetru Bovca s punco furata simpatično trgovinico. Dosegljiva sta tudi na spletu. Komaj čakam ponovno snidenje z zelenomodro lepotico. V družbi izkušenih vodičev, kajpak.

RUMENO POLETJE

2011-07-08T23:07:00.001+02:00

Rada imam poletje, še rajši pa jesen in pogojno pomlad. Zimo mirno prebavljam samo zaradi mehkih volnenih izdelkov, pernatih zimskih plaščev, usnjenih čevljev in rokavic, vročih čajev z rumom in temperaturne razlike med pod ničlo zunaj in plus dvajset v toplem stanovanju. Poletje je presuho, pretoplo, preveč pričakovanj odpira, preveč razpuščeno in nima svojega ritma. Poletje zahteva golo kožo, sončna očala in boso nogo. Zadnjo zahtevo poletju štejem v velik plus, čeprav bosonogost zahteva previden korak na travnati površini. Izza vsake biljke preži kakšna nevarnost, najpogosteje čebela. Tudi meni jo je uspelo nagaziti z najbolj mehkim delom podplata. Do večera se mi je na desni nogi razvila prekomerna pronacija in me poskušala zaustaviti pri večernem teku. Neuspešno. J*bemu, kar razmišljati sem začela kam je izginilo moje pomanjkanje volje. Verjetno me v tem letnem času polni energija sonca in njegovih rumenih sončnic, vse rože, večerni vonj vrtnic, pa tudi vonj, ki se vsakokrat vije iz mimobežoče hiše, pa naj bo po sveže pečeni pizzi, langoših ali sladkih palačinkah. Tistih nekaj metrov res z muko dvigujem noge.

RJAVA ZVER

2011-07-08T10:24:00.000+02:00

Pravi rjavi medved ima drobne oči, kratke in zaokrožene uhlje ter prav tako kratek, v kožuh skrit rep. Barva kožuha je v osnovi rjava. Vse naštete karakteristike ima tudi moj novi medo, le da je modno ozaveščen in se bo po zimskem plašču sprehajal z rdečim šalom in miniaturno perlico. Za odraslost mojega medveda ne bi vedela, sem pa prepričana da zanj zimskega mirovanja ne bo, kajti ravno zima bo obdobje, ko bo rdeče šalnati ursus arctos najbolj dejaven. Zavit bo s plašča gledal mimoidoče in jim izvabljal nasmehe na obraz. Prvi simpatizer je bil bele barve, ampak pravi medved je rjavi medved.

// rdečo-šalni medved //

ETSY PECI PEC, TI SI MALI ZEC

2011-07-06T17:42:00.001+02:00

In to zec v obliki broške, ki mimoidočim kaže svoj hrbet. Kakšna ideja! Se pa mi zdi, da je poletno privlačna izbira vsekakor mornar v svoji mornarski srajčki z rdečimi lici, simpatično frizuro in pogledom nekam v daljino. Oblak je tako svež, pozno jesenski, viktorijanski deklič pa že meji na zimo. Na kratko – nimam izbire. Etsy ima preveč prelepih izdelkov, da bi si lahko odločila samo za enega. Niti sto ne bi bila magična meja. Vsakič, ko obiščem estetsko spletno stran, najdem kaj za svojo dušo in vsaj za eno stvar rečem, da bo to moj naslednji nakup. Mornar pa bo res. Ali bo to oblak?

// bradati mornar v mornarski srajčki //

// viktorijanski deklič //

//oblak //

//zec //

NEOBUPLJIVA

2011-07-06T10:11:00.003+02:00

U biti temu ni čisto tako, ker pri velikih podvigih z nekakšno morbidno radostjo vržem puško v koruzo in se je odločim kasneje pobrati, ko se je na njo že zalepilo blato in ostala umazanija. Vau, kakšna prispodoba! V glavnem, še vedno tečem. Uradno vsak drugi dan, neuradno pa včasih kakšen dan preskočim, v imenu druženja, spoznavanja ali potovanja. Lepo po vrsti obavljam treninge, cele tri tedne že. Na tekaških spletnih straneh sem prebrala, da priporočajo pisanje tekaškega dnevnika in ker verjamem kilometrašem, sem se pisanja tudi lotila. Verjetno mi bo napisano čez nekaj časa smešno, čeprav se mi trenutno zdi, da sem zmagovalka vsake pretečene minute. Prišla sem do nekaterih esencialnih ugotovitev – vsaj dve uri pred tekom ne smem jesti, ker se mi drugače telo med tekom maščuje, Peter Fox ni najboljša muzika za trening, niti trije prežurani dnevi ne morejo biti izgovor za izpad teka in niti skromen prehlad ne. Superzadovoljna sem z ultra mehkimi tekaškimi copati in končno imam izgovor za nakup oblačil, pa čeprav športnih. Poskušam ne biti adidasova reklama na dveh nogah, a mi ne uspeva pretirano.

// športna oprema //

SPLETNA ESTETIKA

2011-07-05T19:35:00.004+02:00

Spletna stran z najlepšimi ročnimi izdelki na svetu, prepolna estetskih izdelkov iz celega sveta, me je ponovno prevzela. Včasih kar tako, na srečo, brskam po spletu in iščem na oko privlačne, udobne in cenovno sprejemljive cipelice. Včasih najdem kakšne na oko privlačne, včasih navidezno udobne, ponavadi pa niso cenovno sprejemljive, ker imam vsakokratno najdražjo izbiro, kot bi temu rekel prijatelj D., kar pa ne pomeni nič drugega, kot to, da bom tudi med petdesetimi pari različnih čevljev izbrala tiste z najvišjo ceno, brez da ceno vidim. Enkrat februarja sem na Etsy-ju našla prelepe čevlje iz reciklirane eko kože in gume. Ni mi bilo jasno kaj sploh je to eko koža, nekako tako sem si predstavljala: žival hranijo s hrano, ki je ekološko pridelana, jo božajo, imajo radi, skrbijo zanjo, da odraste, potem pa na spletni strani označim, da bi imela cipelice in živali nastavijo nož na vrat, potem pa mi iz nje izdelajo balerinke. No, ugotovila sem da temu ni tako in da eko koža nima nobene veze z usnjem. Enkrat v sredini februarja sem lastniku spletne trgovine nakazala denar za preprelepe rumene balerinke, o čevlju pa več tednov in mesecev ni bilo ne duha ne sluha. Minilo je 45 dni in več nisem imela možnosti zahtevati denarja od PayPal-a, se pa me je lastnik po štirih mesecih usmilil in mi vrnil kupnino, čeprav bi veliko raje vzela čevlje, kot denar. Pa sem na spletni strani PayPal-a ugotovila, da mi odštejejo 2 EUR, če označim, da želim nakazilo denarja na osebni račun. No, da se PayPal ne bo obogatil na moj račun mi je bilo jasno, ko sem včeraj znova zakorakala na najbolj estetsko spletno stran in razširila svojo kolekcijo accessorisa z medvedjo broško, navtičnim vozlom za zapestje in sidrastimi špangami za lase. Slednji dve dvomim, da bosta krasila mojo podobo, sem pa za medveda prepričana, da bo dolgo moj spremljevalec in bo celo zimo opazoval mimoidoče z zimske jakne. Nagledala sem se še ene torbe, ki jo še vedno gledam in vztrajno preračunavam.

// navtični vozel & sidrasti špangi //

// šalast medved //

// torba //

NEKAJ.hu

2011-07-03T10:33:00.000+02:00

Zaradi papirnatih opravil sem morala v madžarski prestolnici preživeti še en teden. Zamislila sem si kot teden dolgega spanja, dišečih telesnih pilingov, vsako drugo dnevnih tekov po okoliškem bregu, okusnega kuhanja in minimalističnega nakupovanja na mestnih razprodajah. Seveda so se izoblikovane misli razblinile v trenutku, ko sem prejela sporočilo naj se pripravim za turistično vodenje meni drage osebe. Ne glede na to, da sem za en drek turistična vodička po mestu, kjer preživljam svoje dneve že dve leti, se nisem pripravila v upanju, da D. tega ne bo opazil. Pristal je na tri dnevno turistično karto in meni so se oči zaiskrile, vedela sem, da mi bo tokrat uspelo razkazati mesto tako, kot si to želim. S pomočjo mestnega prevoza je vse lažje. Pa ni bilo. V časovnem organiziranju sem popušila na celi črti, k pomanjkanju časa je pripomogla tudi birokracija na fakulteti in slabo vreme. Od nekoder se je dvignil veter, ki je prinašal s sabo dež in sonce se je pojavilo samo na kvatre. Šetala sva, se vozila, spet šetala, 15 minut iskala najljubšo kavarno, ker sem tokrat do njene bližine namesto z tramvajem prispela z avtobusom iz neke druge smeri, skoraj toliko časa iskala crnogorsko restavracijo, ker se mi v temi vse zdi drugače, on pa je kot pravi prijatelj vse to prenašal, čeprav sem vedela, da mu moja neorientacija rahlo dopizdeva. Budimpešta je ogromna. Raztegnjena in velika. Za razkazanje grajskega kompleksa sem porabila več kot tri ure, dve uri sva se nažirala pri Arabcih in izpijala kavo, eno uro šetala od naslednje znamenitosti, pol ure preživela na limonadi v obgrajski gostilni, katerega imena se ne spomnim, pol ure na konzultacijah pri profesorju (brez gostujočega turista), ker mi ni bilo jasno kaj za vraga se dogaja z Madžari in njihovo mentaliteto, pa sem ga poleg tega, da mi je vpisal oceno v index, povprašala o razlogih za nestrpnost do drugačnosti in gospod profesor si je vzel čas za razlago stanja duha Madžarov. Evo, to je vse skupaj ogromno ur. Hitro mineva čas, a kamoli, da odpotujem na drugo stran mesta in ravno tisti trenutek samo nekaj sto metrov stran od mene udari taka strela, da mi povzroči aritmijo srca, vklopi avtomobilske alarmne sisteme in vrže ven bližnje semaforje in s tem popolnoma ohromi promet. Enostavno - vsega pa res ne morem pripisati neorientiranosti. Za ogled mesta je potreben čas. Za sprehajanje, za ispijanje hišnega piva v Szimpla Kertu (imajo pivo pivovarne Union) v družbi D. in zveste M. Za posedanje na terasi Jelen jazz kluba ob madžarskih in malo manj madžarskih specialitetah. Trije dnevi niso dovolj za detajlno razkazovanje mesta. Pa niti v petih mi verjetno ne bi uspelo. Na koncu je D. popizdil in rekel greva. Pa sva šla. V obbalatonsko mesto, kjer sva po končanem ogledu mesta dve uri iskala avto z nasmeškom. Življenje zna biti lepo.

COLUMBA LIVIA BUDIMPEŠTANUS

2011-06-21T11:39:00.001+02:00

Golobi. Večni sovražniki sprehajalnic con, obdonavskih potk, turističnih znamenitosti, parkov, tržnic in ogromnih zgradb. Povsod so. Vedno bolj vsiljivi, z vedno manjšo varnostni razdaljo. Rada jih podim po mestnih ulicah z glasnim korakom. Ne odletijo, le pospešijo korak. Zbirajo se na okenskih policah visokih zgradb, od koder zelo uspešno spuščajo svoje izmečke na mimoidoče. V zadnjem letu je razmereje med mano in njimi 0 : 3. Včasih se mi v glavi pojavijo morbidne misli, jih pa hitro opustim, ko vidim kakšno babico v bližnjem parku, ki jih hrani s suhim kruhom in se zdi, da je to njeno zadnje početje. V tem življenju. Zato jih raje pustim pri miru in ob sprehodu med visokimi zgradbami z vklopljenimi senzorji čakam na izogib dodatne točke za golobe.

NEDELJSKO KUHANJE

2011-06-19T13:37:00.004+02:00

Nasploh rada kuham. Še raje jem. Zadnjih nekaj tednov se izogibam indijski restavraciji, ker jo imam na sumu, da sem do nje razvila odvisnost. Brbončice se naslajajo nad njihovimi začimbami, enolončnicami, zelenjavnimi in mesnimi juhami, različnimi okusi riža, piščančjega mesa, jagnjetine. Nad čičeriko, omakami in naani! Vse to je potrebno zaliti z lassijem ali rožno vodo. Na krožniku ponavadi nisem pustila ničesar, ker so bile oči še vedno lačne, tudi ko je bil želodec že dolgo tega poln. Nekaj dni sem še pogrešala to kraljestvo okusov, potem pa pozabila nanje. Danes zjutraj pa sem se zbudila s potrebo po rižu, curryju in naseckani zelenjavi. In sem na kockice naseckala

½ piščančjih prsi
½ rdeče paprike
½ kumarice
1 zeleno čebulo
1 paradajz

V voku sem segrela olivno olje, malo popekla piščančje prsi , dodala zelenjavo, vse skupaj na minimalnem ognju popražila, dodala sol, majoran, rožmarin, timijan, origano in eno žličko curryja. Zmes sem zalila z malo količino vode, medtem se je na sosednjem ognju kuhal dolgozrnati riž. Ko je v voku ostalo le še malo tekočine, sem dodala smetano za kuhanje. Nastalo je zelo okusno in barvno nedeljsko kosilo.

NEZAUSTAVLJIVA

2011-06-18T15:22:00.000+02:00

Dve leti madžarskega študentskega življenja in polna knjiga pritožb je bila potrebna, da so se stvari začele izoblikovati. Čistilke so se namesto čistilni dejavnosti raje posvečale vdihovanju cigaretnega dima, ispijanju vodene kave iz avtomata in pogovorom o ogledanih delih najnovejše španske nadaljevanke. Tuš je čez čas dobil značilno zeleno barvo, na mestih se je pojavila mešanica rjave in rumene, plesen pa je potrosila pikice po umazanih ploščicah. Nenaučenost nekaterih tujcev na angleške WC-je je terjala svoje žrtve. V detajle se ne bom spuščala. Vztrajno sem v knjigo napak vpisovala vse pomanjkljivosti kolegija, tudi pomanjkanje higiene in nevzdržne razmere. Pa se je nov direktor odločil, da bi bilo dobro urediti sobe, tuš, WC-je in še kaj. Z začetkom izpitnega obdobja se je začela doba hiltija in glasnih delavcev na koncu hodnika. V manj kot dveh tednih so uredili kopalnice na kar dveh nadstropjih. Sedaj bi bila sprememba dobrodošla tudi na sosednjih WC-jih. Pripomogla sem k še slabšim razmeram, ko se je nekdo odločil, da bo zaprl vrata WC-ja in odstranil kljuko, medtem, ko sem na WC-ju. Trkala sem po vratih, a se nihče ni oglasil in se vrat lotila kar z nogo. Dva udarca sta zadoščala, da je ključavnica popustila in padla na tla.
„Sive Lubanje silom! Ja imam moć!“

ODPADLI IZGOVORI

2011-06-17T22:46:00.002+02:00

Potrebovala sem mnogo, mnogo izgovorov, ki so se kar kopičili eden za drugim. Najpogosteje se je pojavljal izgovor nakupa kvalitetne opreme, čeprav se je športni seznam pojavljal na vseh mojih listah (ne)izpolnjenih želja. Kvalitetna tekaška obutev košta toliko, kot estetsko privlačen nešporten par Camper čevljev. Za hlače, nogavice in majice sploh ne bom iskala komparacije. Preveč jih je. Pa sem nekega lepega dne začela razmišljati o selitvi v tujino. Poznopoletna destinacija bodo Atene, ki jih bom posvojila kot ~~drugi~~ tretji dom. Na plan sem privlekla svoje minimalistično zgodovinsko znanje in se spomnila Bitke pri maratonskem polju in na kurirja s pretečenimi 42 kilometri. Bila sem prepričana, da imajo Atenci kak dan v letu rezerviran za počastitev spomina na te kilometre in imela sem prav. 13. novembra bo potekal 29. atenski maraton. Čez točno 148 dni. Pa saj ne mislim resno. Da bi se prijavila na maraton, ko nimam ne opreme, a kamoli kondicije! Oglasila se je Mojca z akvarijem in mi predlagala spletno stran, kjer lahko nakupim potrebno po veliko nižji ceni kot pri nas ali na Madžarskem. Pregledala sem ponudbo, naredila tri klike in čez manj kot teden dni se je paket z otoka nacrtal pred vrati. Še dobro, da so mi bile cipelice premajhne, pridobila sem še en teden! Potem sem prejela prave. Mehke kot perje, udobne, lahke. Ampak kako lahko tečem brez športnega moderčka? Kako lahko tečem s tem prastarim iPodom? Nimam zapestne ure, kako si bom merila čas? Boli me glava. Vsi ti izgovori se pojavili včeraj. Nič, bom tekla jutri. Ampak niti danes ne morem, glava me boli že cel dan. Športni moderček več ni izgovor, iPod bo zaenkrat še zdržal, ure pa ne potrebujem, ker je štoparica na iPodu. Oblekla sem se, se zamaskirala v buđolo, raztegnila svoje mrtvo telo in opravila prvi del 13-tedenskega treninga brez večjih težav in (zaenkrat še) brez bolečin. Glava me še vedno boli, sem pa prijetno utrujena, rahlo srečna in zelo zaspana. Še samo 37 treningov in pripravljena sem na atensko desetko!

ZAČETNI OPTIMIZEM

2011-06-15T22:34:00.002+02:00

Kako naprej? Kaj zdaj, ko več nimam nobenega izgovora več? Potihem sem se veselila, da bom na tekaške copate čakala vsaj še en teden. Od danes nimam več izgovorov. Prispel je še zadnji člen opreme v enormni velikosti 43. Na oko ne preveč privlačen par, v všečni barvni kombinaciji. Nase sem navlekla vso opremo in samo stala pred ogledalom, opazovala linije svojega telesa in razmišljala koliko časa je minilo, ko sem nazadnje čutila tisto značilno utrujenosti, ko sem bila mrtvaško utrujena, pa sem vseeno imela na obrazu narisan nasmeh, ker sem vedela, da sem nekaj storila za svoje (baročno) telo. Nisem baš neka vztrajna oseba. Izjema so manjše stvari, s katerimi se ukvarjam tako dolgo, dokler jih ne razrešim. Od velikih stvari se po nekem času umaknem. Lani sem se prvič uprla umikanju in uspela. Letos se bom potrudila, da pretečem tistih atenskih (vsaj) deset kilometov.

BELA LJUBEZEN

2011-06-14T20:00:00.003+02:00

Včeraj sem se po praznični Budimpešti sprehodila do najbližje non-stop trgovine (oddaljene 5,6 kilometrov), ki se je odločila biti malo manj non-stop, kot je ponavadi in svoja non-stop vrata zaprla za malo večji krščansko-državni praznik. Včerajšnji dan je bil tako nedeljski. Današnji malo manj. Tekaške sezone svojega življenja še nisem začela. Zaradi spremenjenih številk obutve, sem tekaške čevlje poslala nazaj od koder so prišli in še isti dan naročila druge. Že danes bi morali prispeti, pa o njih ne duha, ne sluha. Morda je bila podaja madžarskega naslova slaba odločitev. Nazadnje so se na pošti izgubile Camper cipelice. Takrat sem po treh dneh uzbune uspela urediti nastalo situacijo, čevlje iz Etiopije pa čakam že od 24. februarja. Še malo pa štiri mesece. Ja, plačala sem jih že, plačila preklicati ne morem, lahko samo čakam. Bom pa v soboto začela z nežnimi grožnjami, čeprav sem se sprijaznila, da svoje eko kožne balerine ne bom videla v živo. Sem pa na ozemlju zahodne sosede našla pravljičen par belih krasotic. In to v številki 41, ki mi je prav! Razmišljam o shranjevanju tega para za dan, ki bo prav poseben. Ampak kaj, ko imam za prav tak poseben dan že pet parov v čakalni vrsti.

POPOTOVANJE

2011-06-12T22:27:00.000+02:00

Različne destinacije zahtevajo različne tipe prevozov. No, ne zahtevajo vedno, ker pa poskušam slediti veloumnemu slovenskemu pregovoru, da je čas denar, iščem časovno najbolj ugodne načine prevoza. Nazadnje sem se na miniaturistično vikendaško popotovanje podala v petek zjutraj. Tokrat z avtobusom. Tri ure vožnje v eno smer, s kratkim postankom se mi je zdela veliko bolj ekonomična rešitev kot ponudba madžarskih železnic s šest in pol urami potovanja s tremi prestopi. Izbrala sem avtobus, čeprav ga ne maram. Sedeži so podobni kot v kinih. Prekratki, preblizu, prenizki s premalo prostora za (dolge) noge. Nepričakovano se lahko na sosednjem sedežu pojavi kdorkoli in vdre v že tako občutljiv intimni prostor s svojim komolcem, nogo, v najslabšem primeru s telesnim vonjem ali zadahom. Tokrat je prostor poleg mene zasedel starejši gospod, ki se je sprehodil mimo mene in iskal svojo številko z vozovnice, naposled pa se je vrnil in ker se ni imel volje ubadati s kombinacijsko sosedo, se je usedel poleg mene. Pozdravil je z najlepšim madžarskim pozdravom Csókolom! (dobesedno poljubljam vas), se udobno namestil in začel s cmokanjem. Skozi zobe je vlekel zrak in ustvarjal zelo zajedljiv in antipatičen zvok. Poskusila sem se koncentrirati na knjigo, ki sem jo držala v rokah, pa je z vsakim cmokom moja koncentracija zbledela. Po dveh urah sem se presedla. Po dveh postajah se je k meni priselil še starejši gospod, ki pa je pa upošteval moj intimni prostor in se odmaknil na rok zunanjega sedeža in čez nekaj postaj sestopil. V velemesto z malo večje vasi sem se odpravila danes. Upala sem, da ne bo veliko ljudi na avtobusu, kajti Madžari s svojo obsesivnim katoličanstvom jutri slavijo Binkošti kot dela prost dan. Moje predvidevanje se ni uresničilo. Avtobus je bil nabito poln, pred mano je sedel dvometraš, ki mi je zdrobil kolena, ko se je hotel na sedežu razkraviti, ženska za mano je imela cvileč glas in kar ni in ni utihnila, tip poleg mene pa je oddajal tako znan vonj po ne preveč svežem znoju. Kombinaciji vsega je pripomogla tudi sopotnice oddaljena kakšne 4 vrste, ki je svojo za uho nesprejemljivo glasbo preko slušalk poslušala tako glasno, da jo je verjetno slišal cel avtobus. Zavila sem kup papirja v zvitek in imelo me je, da bi jo udarila po glavi in jo vprašala ali je gluha. Pa se tega nisem lotila, ker se moja napad ne bi končal tukaj. Po glavi bi udarila tudi smrdljivega soseda, pa soseda, ki mi je povzročil fizične bolečine in verjetno tudi modrice. Nadaljevala bi z ženskico, ki je prebirala strani najbolj rumenega časopisa na ozemlju republike. Njo bi udarila trikrat, da bi se zbudila in ne bi več prebirala trač revij. Udarci bi pristali tudi na glavi piskajoče ženskice in šoferja zaradi nepremišljenih potez v prometu in posledičnega večkratnega zaviranja. Na avtobusu sem razdražena in vedno s kakšnim imaginarnim sporočilom v mislih. Da o nelagodju omejenosti WC-ja sploh ne govorim.

日本人

2011-06-02T22:15:00.000+02:00

Stanje na bojni liniji se spet zaostruje. Poletje me je že nekajkrat prepotilo, napočil je čas za lahkotno, zračno in estetsko obutev. Izpod postelje sem povlekla japonke (vsakič, ko izgovorim to besedo se spomnim Japonke, s katero sem živela in na njene solze, ki jih je potočila po tem, ko je izvedela, da se japonke pri nas imenujejo nihon-jin) in jih po treh tednih ne preveč previdnega nošenja raztrgala. Pa sem obula drug par identičnih japonk, kajti pri nakupu lepih cipelic drži pregovor, Eden ni nobeden, in jih raztrgala po nadaljnjem nošenju. Pa sem šla v lov na nove. Preverila sem situacijo na medmrežju in nisem našla nobene, ki bi povzročile prilepljenje zenic na ekran, zato sem se odločila razširiti potražnjo na življenjsko raven in preiskala sem večino trgovin, ki naročujejo ženske izvedbe v dvainštiridesetki. Zakaj pa bi jih naročevale vse trgovine? Da bi bilo meni lažje? Potem bi verjetno po hitrem postopku prebolela cipelfetiš in zadovoljstvo iskala v kakšni drugi obsesiji. Bojim se, da bi se ime nove obsesije začelo na četrti črko slovenske abecede. Niti v trgovinah nisem našla nič spodobnega in se pomirila z dejstvom, da jih bom pa našla v rodni deželi Kranjski. Iskanje ni obrodilo sadov so pa mi se začela porajati vprašanja zakaj imajo vse trgovine skoraj identično ponudbo poletnih obuval okrašenih z miljon in enim trakcem, s tremi velikimi kosi rezanega stekla in ekstra velikimi rožami? Iščem enostavne japonke iz kože, brez trakcev, brez stekla, brez rož. Rjave. Pogojno črne, temno modre. Nikakor pa ne v beli, zlati, srebrni ali kakšni drugi neprivlačni izvedbi.

KAJ JE OSTALO?

2011-05-31T19:18:00.002+02:00

Že nekaj časa mi dopizdevajo Madžari z njihovo antižidovsko, anticigansko in vso ostalo ksenofobično mentaliteto, z njihovim smilimo-se-sami-sebi komplexom, ker so jim pred skoraj 91 leti odvzeli ⅔ ozemlja in še vedno živijo v nadi, da bo nekoč Madžarska spet Velika. Pa ja da! Da niti ne omenjam desničarsko večino v parlamentu in razraščevanje ~~neonacistov~~ obritoglavcev po mestu, vsakodnevno videnih množičnih modnih spodrsljajev in po postlanem vonju smrdljivih ljudi. Ne, ni vse tako slabo. Ostal jim je vsaj smisel za humor v teh sranjskih razmerah in zelo dobro organiziran mestni prevoz. Nekdo si je pred leti zamislil spletno stran s seznamom ljudmi, ki pogosto uporabljajo budimpeštanski javni prevoz (BKV). Na spletni strani je potrebna registracija uporabniškega imena in označba kateri dan v tednu se z javim prevozom prevažaš, s katerim tipom in številko prevoza. Grupiraš se v starostno/višinsko skupino in iskanje se lahko začne. Registracije se še nisem lotila, sem pa danes popoldne na avtobusu številka 239 videla prekrasnega mladeniča, visokega in lepo mišično izdelanega s plavimi očmi in lepimi obraznimi potezami. Zaradi pomanjkanja očal nisem imela možnosti razdelati njegove nohte in roke, je pa prav prijetno dišal. Sveže in nič kaj vsiljivo. Izpustila sem priložnost, da mu izdahnem dušo v smislu »Oh, kako lep si.«, zato razmišljam o objavi nekaj vrstičnega teksta v obliki »Danes popoldan si se mudil na avtobusu številka 239, oblečen v temno modro kratko majico, ki se je ujemala s tvojimi očmi, svetle kratke hlače, ki so lepo poudarile tvojo porjavelo kožo in svetle superge. V rokah si nosil manjšo potovalko in dišal si na svežino. Izstopil si na Ferenciek tere.« Oh, virtualna romantika.

IZGINOTJE

2011-05-30T17:33:00.000+02:00

Há! Stvari, ki jih začnem kupovati že skoraj z ljubeznijo po pravilu umaknejo s polic. Oboževala sem pečene testenine z značilnim Knorrovim okusom, pa so v vrečkicah našli neke rakotvorne tvari in jih umaknili s polic in proizvodnje. Sedaj izdelujejo nekakšen nadomestek, ki pa pol ni tako dober, kot tista rakotvorna stvar. Potem sem se navezala na L'Occitaneovo karitejevo maslo z izvlečkom lavande. No, tudi proizvodnjo tega so ukinili in sedaj je policah le enostavno karitejevo maslo brez lavande. Oboževala sem sok od zelenega jabolka. Izginil je tudi ta. Lushev trdi šampon za svetle lase. Gone with the wind. Pri najljubšemu burekašu je izginil mesni burek. Nonexistenc. Iz budimpeštanskega Müllerja je izginila Lindt čokolada s pistacijo. S polic Spara grški jogurt z višnjami. Iz lekarn so izginili Weledini tuš geli s sivko, ostali so vsi drugi vonji. Vzemite mi tudi Clairefontaine zvezčiče, Diorjev lak številka 999, Túró rudije z mlečno čokoladnim oblitkom, extra tanka Uni-ballova penkala temno modre barve, Lunin tekoči pralni prašek za temna oblačila, Jackpotove bombažne majičke z dolgimi rokavi in Curaproxove zobne ščetke! Vse mi vzemite! Vse!

NEKAJ ČUDNEGA

2011-05-27T21:12:00.002+02:00

Neke čudne spremembe se nahajajo na vidiku. Nekdo je izjavil, da se ljudje spreminjamo vsakih 7 let. Pri meni je ta proces malo ubrzan. Pa nič zato. Trenutno se mi je dogajanje iz glave preselilo na telo. Ne še čisto, ker se bodo optimistične priprave na atenski maraton začele šele naslednji teden. Tukaj je spet čas za eno kratko zahvalo. Tokrat gredo zahvale Mojci z akvarijem, ki me je spoznala s spletno stranjo s športnimi pripomočki z minimalnimi cenami - napram madžarskim maximaliziranim cenam. Za tekaške copate, hlače in majico sem dala toliko, kot bi v eni izmed Adidasovih budimpeštanskih trgovin dala samo za identične tekaške copate in eno hlačnico. Okoli vzdržljivosti moram še zategniti štrik, da ne obupam po prvem DOMS-u. Druga sprememba se obeta okoli področja obraza. Po enem tragusu, enem antitragusu in treh dermalih se mi je zahotela nekaj novega. Tokrat septum. Takšen minimalističen. Kelis style. Tretja pa bo spet potrdila moje nomadsko preživljanje življenja. Selim se 1500 kilometrov južneje. Na Balkanski polotok med narod, ki še vedno uporablja skrivnostno pisavo.

MAJHNE (NE)POMEMBNOSTI

2011-05-25T21:32:00.005+02:00

Zadnje čase me pestijo življenjsko zelo pomembna vprašanja. Eno izmed teh je kaj naj naredim s svojo trenutno neposrečeno frizuro. Pred zadnjim vzletom sem sama vzela v roke škarje in se pred ogledalom šla estetiko. Potem se ostrigla še L., ki se je malo manj kot mesec dni po moji obdelavi znova obrila. Po glavi. Krivde ne bom pripisala svoji nespretnosti. Sedaj sem nahajam na mejni točki med frufrujem in med vseskozidolgimilasmi. Pa tudi britvica se občasno pojavi v kotičku očesa, se pa hitro skrije, ker sem spomnim vsega trpljenja v prehodni fazi, pa tudi navezala sem se na svoje mehke in voljne lase. Monologi se pojavljajo občasno. Najpogosteje zjutraj, ko je frufru zaležan in ob navlačenju plavalne kape, ki pa je v vseh budimpeštanskih bazenih obvezna. Kot tretji dejavnik naj omenim tudi hitro rast las in posledično pomanjkanje časa ali denarja. Frizer na vsakih 10 dni ali vsaj dve urni staleža pred ogledalom s škarjami v rokah. Letno bi v povprečju morala 36x k frizerju, kar bi zneslo en par Camper cipelic (s poštnino vred) ali pa bi zapravila 73 ur svojega življenja na leto za popravljanje te modne muhe, če me matematika ne vara.

Se še odločam med dvema varijantama. Še petindvajsetič bom prespala odločitev in se jutri napotila ali k frizerju ali v katero izmed drogerij po miniaturen obroč. Ne smem pa spregledati niti korekcijskih očal, ki me naredijo za domino samo s trenutno frizuro.

PREŠINJENA IDEJA

2011-05-24T23:56:00.002+02:00

Zadnjih nekaj let, če se bolj natančna že celo večnost, poskušam spraviti svoje baročno telo v kondicijo in v dve številki manjše hlače. Pod to točko se iskreno zahvaljujem Levi's-u, ker mi je povzročil veselje z izdelovanjem Curve traperic. Hvala! Sedaj moji boki počivajo v hlačah in se nagibajo s korakom. Čakam še na rešitev za noge, da jih zategne in oblikuje po želji. Ker pa se to (še) ne bo zgodilo bi bilo najbolje, da za obliko (med drugimi) svojih nog poskrbim sama. Skoraj sem se nagovorila na redovito treniranje, pa je vse skupaj padlo v vodo, ker v madžarski prestolnici nisem našla ženskih športnih cipelic v moji veličini. Lažem. Našla sem, le na nogi mi niso bile všeč. Sedaj se odločam med estetiko čevlja in estetiko svojega telesa. Odločila sem se za telo. Déjà vu. V petek dopoldan se bom sprehodila do športne trgovine in zapisala prvo vrstico v tekaški zgodovini mojih dolgih nog. Ker sem do sedaj samo bežala in ne tekla si cilj še moram določiti. Naj bo to novemberski maraton. Takšen pristen, pri Grkih. Z današnjim dnem začnem odštevati. Imam natanko 172 dni, 9 ur in 1 minuto, da se natreniram.

2011-05-19T17:44:00.000+02:00

PICI NYUSZI DRÁGA BOGÁR

2011-05-18T21:48:00.001+02:00

Krasen je madžarski jezik, ne samo zaradi njegove nerazvozlanosti in barvnosti, ampak tudi zaradi neverjetnih kombinacij, ki se pojavljajo zaradi nepoznavanja besednih zvez in nekaterih pregovorov. Ljudi spravljam v smeh z jezikovnimi idejami in izreki. Z jezikom nimam težave, se pa včasih namerno zatikam pri govorjenju. Ugotovila sem namreč, da so ljudje veliko bolj naklonjeni tistim, pri katerih se sliši, da so se potrudili in naučili njihovega jezika. Ha! Ljudje so navdušeni kako lepo in tekoče govorim madžarsko. Ne delam nič drugega, kot izkoriščam ugodnosti njihove predstave. Pa kaj. Nimam slabe vesti. V restavracijah, kavarnah in gostilnah so veliko bolj ustrežljivi, svoje neznanje občasno unovčim tudi na fakulteti. In da, jaz sem edina, ki ji dovolijo, da odgovarja in piše v angleščini. Ta privilegij sem do sedaj izkoristila samo enkrat, raje jim pustim nekaj prostora za razmišljanje in odgovarjam v madžarščini, naj se jim zdi, da se trudim. Še ena igra izmed mnogih, ki jih igram zadnje čase.

ZAPUŠČAM TE

2011-05-13T18:42:00.004+02:00

Dve leti skupnega življenja, pravzaprav dve leti in pol, če štejem tudi tisto pavzo vmes, mi je bilo dovolj, da sem te dodobra spoznala. Začetek je bil najlepši. Tisti prvi. Občudovala sem te in oboževala. Odpuščala manjše napake in spregledala nepravilnosti. Potem sem te začela spoznavati. Tvoje nepravilnosti in napake so mi postajale vedno bolj moteče. Vendar te še vedno obožujem. Vem, da skrivaš marsikatero presenečenje in vem, da te nikoli ne bom uspela spoznati tako, kot sem si to predstavljala. Vsaka ljubezen mine, moja do tebe ni in ne bo – le spremenila se je. Nekaj časa te bom na daleč občudovala, potem pa se morda vrnila k tebi. Ah, Budimpešta. Že pred leti sem spoznala, da sem (relativno) hitro naveličam vsega. Za ljudi nisem prepričana, sem pa zato sigurna za stvari, vonjave in mesta. No, skoraj prepričana sem, da se Mediterana ne bi mogla naveličati, le tisto zimsko burjo bi omilila, če že ne čisto odstranila. Med drugim sem se tudi zato odločila, da se preizkusim v novih vremenskih razmerah, novih okoliščinah, na novih tleh z novimi obrazi. Konec poletja se odstranjujem iz Budimpešte in se selim v novo evropsko prestolnico. Vsaj za nekaj časa. Morda za vedno. Morda samo za nekoliko mesecev. Ni važno.

VAU!

2011-05-10T22:27:00.001+02:00

Neverjetno kaj se lahko doseže z malo pozitivne miselnosti. Prejšnji teden je na sveže preimenovano budimpeštansko letališče prijadral N. Njegovo letalo je pristalo deset minut pred tistim iz Stockholma. Videno me je prepričalo, da bo moja naslednja destinacija švedska prestolnica. S potovalkami sem ga napotila na rehabilitacijo od poti v Szimpla Kert in po mojem večminutnem pritoževanje o prebivalcih madžarske prestolnice sem mu po popitem pivu uspešno vizualno prikazala zoološki vrt na nočnem avtobusu polnem pijancev, opitih posameznikov in zaljubljenih tineđerjev. Naslednji dan sem nadaljevala s pritoževanjem in po nekaj minutah sem dobila udarec – on misli, da je samo od mene odvisem pogled na Budimpešto in da so birokratski nesposobnjakovići tako ali tako stalnica v večjih mestih, kjer razmerje do stranke ne temelji na skupnem preživljanju vikenda. Nekje globoko v sebi sem čutila, da ima prav, sem pa vseeno šla in naredila nekaj testov. Morda je bila Váci utca slaba izbira, ker se tam vsi prodajalci smeškajo turistom s težkimi denarnicami, je pa edino mesto, ker je veliko trgovin na kupu in ni nakupovalno središče. S prodajalko v Lushu sem se nasmejala, zaradi njene simpatičnosti kupile več stvari, kot jih sploh potrebujem. V Jackpotu se nisem mogla odločiti katero obleko naj vzamem, pa mi je prodajalka svetovala naj se vrnem jutri in jih zopet pomerim, bodo me počakale na varnem, v skladišču. V živilski trgovini je nek moški skočil predme in prosil za vžigalnik. Na vseh vžigalnikih so bili živalski motivi, njemu je bilo vseeno, pa sem mu predlagala pikapolonico. Vseeno je v navalu smeha vzel mačko. Na avtobusu sem videla eno najlepših starejših žensk in moški nasproti mene je z nasmeškom komentiral prepirajoči se par, ki je izmenjavo besed nadaljeval na avtobusu. Oh, Budimpešta, kako lepa si, ko se pojavi sonce, topli sončni žarki in vonj cvetja v zraku. Z mojo spremenjeno percepcijo se tudi tvoji ljudje spremenijo, oživijo in postanejo nekako bolj človeški.

KUŽNO ZNAMENJE

2011-05-06T21:37:00.004+02:00

Konec februarja sem preko spletne trgovine z najlepšimi stvarmi na svetu naročila par kožnih balerink v pomladni rumeni barvi. Še vedno jih čakam. Mislim, da jih bom še nekaj časa čakala, potem pa bom pozabila tako na balerinke, kot na že nakazan denar. Se pa mi je pred nekaj dnevi pojavila potreba po novih športnih copatih (in balerinkah). Potreba po balerinkah se pojavi kar sama od sebe in mora biti zadovoljena v relativno kratkem času. Do sedaj nisem imela večjih težav. Do sedaj. Potem pa so se z letošnjo pomladno kolekcijo začeli pojavljati Vagabondovi čevlji, ki z odtisom 42 na podplatu niti malo ne lićijo na 42, ampak kvečjemu na 41 ¾. Tako lahko pozabim na prijateljevanje s to znamko cipelic. Pa sem se ustavila pred športno trgovino in trgovino s čevlji. Odločila sem, da grem lepo po vrsti in prvo občudujem balerinke in ostale prostočasovne cipelice, potem pa še tiste malo bolj zahtevne s tremi črtami. V največji trgovini s čevlji v mestu sem našla točno 7 parov čevljev, ki so bili označeni z izstopajočo rdečo nalepko na kateri se je bohotila številka 42. Označena kot posebnost v poplavi različnih modelov. In to z rdečo barvo! Kot kakšno kužno znamenje. Pozor! Na voljo tudi v ekstra veliki meri. 42. Na žalost meri moja noga nekoliko več kot je to potrebno za dvainštiridesetko. No, vsaj ena. Idealna kombinacija bi bila sestavljena iz levega čevlja v številki 42 ¾ in desnega v 42 ½. Pa je to za zdaj še nemogoče. Razen seveda pri čevljarju, za katerega še nimam potrpljenja in razumevanja. Če pomislim, da sem pred nekaj več kot desetimi leti v trgovinah kupovala le moške čevlje, ker ženskih v moji veličini ni bilo za dobiti in da sem prve ženske cipelice dobila od tetke iz Italije pred devetimi leti, se mojemu cipel fetišu ni za čuditi. Mi pa je padel kamen s srca, ko sem izvedela, da sem ga pravzaprav podedovala in da sem jaz tista iz generacije, ki ga je dobila kot blagoslov. Tako izbira med sedmimi modeli zame predstavlja veliko omejitev. Pomerila sem vseh sedem parov, nobeni pa me niso prevzeli tako, da bi lahko z njimi stopila k blagajni. Odpravila sem se v športno trgovino. V eni najbolje založenih trgovin v Budimpešti sem našla le en par ženskih copat v dvainštiridesetki. Imelo so le eno napako - poleg tega, da so mi bili za optimistično tretjino številke premajhni, so bili dobesedno neprivlačni. Če imam že dolgo nogo naj vsaj čevelj na njej ne izgleda kot podmornica. Slutim, da se bo zaradi pomanjkanja moj cipelfetiš še bolj razrasel in mi povzročal še večje srčne težave. Ko sem že mislila, da se je čevljarska industrija začela zavedati problema premajnih ženskih čevljev in prevelikih ženskih nog, se je od nekoder spet pojavila dekadenca. Skozi vsa ta leta razočaranj sem se naučila kar nekaj uporabnih stvari. Nikoli ne vprašam "Ali imate morda ta model v številki v 42," ampak olajšam delo tako prodajalcem, kot sebi in vprašanje formuliram malo drugače: "Kateri model imati v številiki 42?". Prav tako sem prenehala sanjati o veliki izbiri in rredko kupujem čevljev z nekomer, ki ima sprejemljivo dolžino noge. Še vedno upam, da me bodo oblikovalci lepih cipelih uslišali in naredili več modelov vsaj v velikosti 42, tista dva tedna dokler jih malo ne raztegnem bom že potrpela. Ne smem pa pozabiti niti na prodajalce, ki jih niti ne naročujejo, kot na primer ljubljanski in splitski Camper, ker jih potem mora pošiljati nazaj. Kot da jih pošilja nazaj na svoje lastne stroške! J*bemu sunce! Vse kar hočem je možnost izbire.

Ljubezen dveh Camperjev.

ZA GUŠT

2011-05-02T09:49:00.003+02:00

Otkad sam tu samo jim. Boku blitve i koromača, frigane ribe, ribe na gradele, kruh sa ujem, hobotnicu sa krumpirom, crnu rižotu, sira, pršuta, pince. Ispijan bilu kavu i gledan u more. U svim tim godina ništa se ni prominilo.

ŠE ENA BUDIMPEŠTANSKA

2011-04-13T15:41:00.000+02:00

Ko so mi že n-tič rekli, da sem zanič turistična vodička, sem se odločila spoznati mesto na nogah in ne z javnim prevozom. Javni prevoz pokombiniram brez večjih težav. Povezave so dobre, pogoste in jasne. Označene na vsakem zemljevidu, vsakem postajališču in na prevoznem sredstvu. Na novejših avtobusih glas gospe oziroma gospoda napove naslednjo postajo, na najmodernejših pa so poleg glasu montirali monitorje z informacijami o postajah in možnih kombinacijah. Problem se pojavi, ko obiskovalci želijo prišparati kakšen forint in se jim zdi 320 forintov za eno vozovnico potrata denarja (zato pri 3 dnevnem obisku priporočam 3-dnevno turistično karto za 3850 forintov ali pri tedenskem 7-dnevno za 4600 forintov). Odkar se je zima skrila za devetimi gorami in devetimi vodami in piha le še hladen veter, večino časa šetam ulice Budimpešte in spoznavam ulice dvomilijonskega mesta. Tako sem se tudi včeraj hodila po (ne)ustaljenih poteh z nekim čudnim razpoloženjem, ki ni bil najbolj primeren za nakupovanje, pa se mu vseeno nisem znala upreti - nakupovanje namreč. V neki trgovini sem na obešalniku zagledala laneno obleko z izvezenimi motivi rož. Preden bi vklopila imaginacijo kako bi to stalo na meni, sem se že gledala v ogledalu kabine in se občudovala. Kot ulita. Lepa. Tako romantična. Ah. Kar dih se mi je ustavil ob ceni, potem pa sem se v njej še tretjič obrnila in na hrbtu zagledala kot sliva velik masten madež, ki je lićil na bučno olje. Bučno olje ni ravno najbolj razširjeno na tukajšnjih koordinatah in iz oblačil ga je skoraj nemogoče odstraniti. Is this my lucky day, or what? Prodajalki sem omenila ponesrečeno videnje in takoj so se zbrale na kupu vse ženskice trgovine in opazovale madež. Po nekajminutnem posvetu mi je najstarejša predlagala:
»Svetujem vam, da jo vseeno vzamete in kupite sredstvo za odstranjevanje madežev. Etikete ne odstranite, skrbno jo operite in če se madež ne bo odstranil jo vzamemo nazaj.«
Brez komentarja sem strmela v madež in se spet čudila krasni madžarski mentaliteti. Ko sem pokombinirala izrečene besede prodajalke sem se tenkočutno zahvalila in zapustila trgovino. Zgleda, da bom dalje šetala ulice. Samo šetala in opazovala najlepše zgradbe, mostove, grad na Buda strani, Citadello v vsej svoji veličini. Morda s perspektive Katy Perry. Na mute.

BUDIMPEŠTA IZ DRUGE PERSPEKTIVE

2011-04-10T19:31:00.002+02:00

Še vedno pogrešam mediteransko mentaliteto. Včasih snamem dioptrijska očala, da ne vidim obrazov in neverjetne kombinacije barv/oblačil na mimoidočih. Zadnje čase opažam povečano številko ženskic, ki so se odločile pokombinirati rjavo in sivo barvo. V to pomešajo še črte in nekaj vijoličnega. Ubitaćno. Včasih me ima, da bi jih ogovorila, pa me hitro mine. Neprecenljiva znamenitost so tudi prežvekovalci. Če ni gneče, se enostavno odstranim s prizorišča, če pa je gibanje onemogočeno, si porinem slušalke v ušesa in nostaligiziram. Trenuteno to počenjam z Jovanottijem. Mi pa je pozornost preusmeril njegov video za pesem Mi fido di te. Mesto videa mi je bilo preveč znano, da bi to bil Rim. In res, ni Rim, je pa Budimpešta. Oh, Jovanotti.

ENOSTAVNO CAMPER

2011-04-07T21:37:00.001+02:00

Začuda se mi srce ob nakupu cipelic v Rimu ni vkalupilo, tako kot se je to vsakič poprej. Občutila nisem niti olajšanja, niti neke dodatne sreče. Mogoče sem se zapeljevala v očeh prodajalca, ki mi je prinašal minimalno izbiro v številki 42 (j*bemu pa moja velika noga in njihove majhne številke). Tokrat sem se odpravila na pot brez seznama vseh trgovin v mestu, ampak jih ni bilo težko najti. Kar same so se odpirale pogledu. Pri sedenju na Španskih stopnicah je Camper trgovino nemogoče spregledati. Tudi ob šetanju na Via Del Corso. In glej, glej, tudi za visokimi zidovi Vatikana se nahaja ena. Bože, usojeni so mi. Sedaj bi mi Camper resnično lahko podelil kakšen naziv, morda Camper Ambasadorka. Hm. Camperatorka. Malo mediteransko se sliši. Camperissima. Oh, kako Italijanski. Camperina. Ne, preveč porno. Kakorkoli, glede na to, da sem okužila celo bližnjo rodbino in vse okoliške prijatelje si nekakšen Camper naziv zaslužim! Pa tudi par cipelic! J*bemu sunce!

MEDITERAN PO MEDITERANU

2011-04-04T23:27:00.003+02:00

Prav strah me je Budimpeštanske mentalitete, pogledov mimoidočih in dojemanja sveta. Še dobro, da sem se pri Rimljanih napolnila z energijo, pozitivo in navihanostjo. Nasmešek še traja. V lok se mi povzpnejo ustnice, ko se spomnim vseh mimoidočih, v katere sem se zaljubila, vseh popitih kremnih kav z mlekom, prodajalca v Camper trgovini, navihanih marincev na avtobusu, vojaka pred ministrstvom, kustosa v muzeju sodobne umetnosti, vseh pizz bianco, pizz z rukolo in bučkami, mozzarele, jogurtov s hruškami in kamilicami, rabarbaro in gozdnimi sadeži, medom in meto. Temnega vina in sladkega kokosa. Češnjevega tobaka in vonja aromatiziranih cigar v zraku. Zlate barve osvetljenega Colossea, vitraja v Santa Maria degli Angeli e dei Martir. Naježim sem se ob misli na italjansko Nutello, ki sem jo praznila kar z žlico. Na ricotto in parmezan. Žemljice umešane z olivnim oljem, pojoče prodajalce in komunikativne strežaje v kavarnah. Ah, samo še dva tedna Budimpešte. Mediteran prihajam!

S.P.Q.R.

2011-04-03T16:24:00.019+02:00

Ob zgornji kratici se naježim, ker se spomnim rimskega prava in z njim povezana mučenja, so pa vse misli, ki se pojavijo naknadno, prijetne in lepe. Rim – čudovita evropska prestolnica, mesto polno odtisov preteklosti in lepih ter simpatičnih domačinov. Spoznavanje sem začela že na letalu, ko sem zasedla mesto ob moškem z najlepšimi zobmi na svetu. Začel je konverzacijo, pa se nisva vsedla na isto valovno dolžino, ker vse kar sem ponavljala sta bila stavka Non capisco. in pa Come si dice?, on pa je kar vztrajal pri svoji italijanščini in se smeškal z najlepšimi zobmi. Preklinjala sem Babilon zaradi njegovega neznanja angleščine in mojega neznanja italijanščine. Bi pa ga bilo vredno vprašati kako se je znašel teden dni v Budimpešti. Na letališču v Rimu sem ga izgubila med čakanjem na prtljago, so pa mi njegovi zobeki ostali v spominu. Ah. Ko sem odložila potovalko sredi sobe in si želela le še vroč tuš pred spanjem, mi je začasni turistični vodič pokazal vrata in me odpeljal na večurno pohajkovanje po nočnem Rimu. Po treh urah umiranja sem ga prepričala, da se vrnem in sperem s sebe umazanijo ulic. Zjutraj sem cimru ukradla angleško različico turističnega vodiča na stotih straneh in ga prebirala ob srkanju kremne espresso kave z mlekom. Knjižico sem odprla pod sekcijo hrana in prebrala, da Italijani za zajtrk spijejo skodelico kave in jo pokombinirajo s croissantom, za kosilo pojejo pizzo ali kakšno pašto, za večerjo pa spet kos pizze. Ja iták! je bila moja prva misel, Italijani jedo samo testenine in pizzo. Po treh dneh sem se z nasmeškom spomnila prebrane povedi, po sedmih dneh pa zamišljeno ugotovila, da jem le še pizzo in testenine odkar sem locirana v italijanski prestolnici. Za razliko od Italijanov, tudi za zajtrk. Pizza bianco z deviškim maslinovim oljem in soljo. V kombinaciji z dimljenim sirom, pršutom, sirnim namazom, mozzarelo, rdečo papriko, paradižnikom. Za kosilo kos pizze iz pekarne, morda pašta z bučkami, melancani, ogromno česna in naribanega parmezana. Rdeče toskansko vino in naravni pomarančni sok. Izbira pizz pa je ogromna. Kombinirala sem od velikih kosov pizze bianco (mljac, mljac) do pice z rukolo, bučkami, pršutom, skuto, krompirjem, pa še kaj bi se našlo. Pizz nisem pekla, ne maram tako očitnega tveganja, sem pa občasno pripravila pašto. Vse je veliko boljšega okusa! Verjetno k temu pripomore tudi podnebje in mentaliteta, ki sem jo srečevala v mestu. Vsako nakupovanje v bližnjem supermarketu je bila izkušnja. Smeškala sem se peku, ki si je na glas popeval Jovanottijevo Tutto L'Amore Che Ho, medtem ko sem naročevala žemljice. Nekaj korak dalje je prodajalec polnil zamrzovalnik in si prepeval vrstice iste pesmi. Točno to je počela tudi blagajničarka. Ženskica za krušjim pultom je tako strastno rezala pizzo na kose, da sem si v nekem trenutku zaželal da ta isti nož zareže vame. Simpatično. Simpatični so bili tudi ljudje na ulicah, kar nenehno sem se zaljubljana, dnevno tudi večkrat. Moški na rimskih ulicah so urejeni, temne polti, z očali ali brez, z gostimi črnimi lasmi ali obriti, visoki ali nizki. Ni pomembno. Vsi pa flirtajo. Tudi vojak pred ministerstvom s puško v rokah je prestopal iz ene noge na drugo in opazoval mimoidoče ženskice z nekim neopisljivim poželenjem. Prodajalec v Camper trgovinici na Via Del Corso je bil pritajeno skromen, ampak lep ko slika bez okvira. Seveda nisem mogla trgovine zapustiti brez suvenirja v obliki čevljev. Bil je oblečen v temno vijoličen pulover, s temno rjavimi lasmi in očmi, na lepo oblikovanem nosu so mu sedela očala, njegovi prsti so bili dolgi in tanki, njegove temno rdeče ustnice so skrivale snežno bele zobe. Ah, čudoviti Angelo (moderna različina računa zna biti uporabna)! Ni bil edini, ki me je popolnoma očaral. Nekaj podobnega sem občutila, ko sem se sprehodila mimo hotelov pri metro postaji Barberini. Pa v paninoteki pri Cavour postaji. Panini je bil premajhen in predrag, vendrar je vsaj v tem primeru hrana igrala sekunarno vlogo. Znamenitosti me niso zanimale preveč. Raje sem se brez načrta šetala po ulicah mesta in opazovala ljudi, miniaturne uličice in zgradbe. Moram pa imeti serijsko vgrajen kompas, ker me je pot vedno zanesla proti katerem izmed Corsov. Kar ne pomeni nič drugega, kot gneča ljudi in predrage trgovinice. Optimizem in jaz sva skočila v Pretty Ballerinas trgovinico, kjer sem dobila identičen odgovor, kot pri Jimmy Choo-ju. "Ne, dvainštiridesetk ne naročujemo." Vaffanculo! No, Jimmyjevke bi samo pomerila, ker se mi zdi 295 EUR za balerinke neracionalno. Pretty Ballerinas pa bi lahko tokrat zamenjale Camper cipelice, a jim ni uspelo. Sem pa s Španskih stopnic opazovala miniaturne italijanske stronze, ki so hodile iz ene predrage trgovine do druge in iz vsake prišle vsaj z eno nakupovalni vrečko. Edina nadloga v mestu so vsiljivi indijski prodajalci šalov, magnetkov, vrtnic in ostale navlake, ki cvili, tuli, ruži. Rdečo vrtnico porinejo v roke in potem prosijo za denar. Če denar ne pride od nikoder, vzamejo iz rok vrtnico in gredo dalje. Stronzo! Zavetje pred ljudmi sem iskala v parku Ville Borghese, kjer sem se nastavljala soncu in v kavarnah San Lorenza, kjer je kapučino za celih 4 EUR cenejši kot na Via Del Corso. Preživet teden v Rimu se mi zdi neuspešen z umetniškega vidika - v Basilici Papale di San Pierto mi je uspelo spregledati Michelangelovo Pieto, v Galleria Nazionale d'Arte Moderna pa Klimta. Sem pa se zaljubila v tipa pri vhodu. Pravzaprav v oba. Ne, vse tri. Pa tudi v umetnine Dante Gabriel Rosettija. E vita e bella! Akvareliranje mi ni uspevalo, niti volje nisem imela, zajemanje trenutkov v fotografije pa se mi je zdelo nevredno - Rima se ne da predstaviti na fotografijah. Nesporazumov zaradi njihovega neznanja angleščine in mojega neznanja italijanščine ni bilo, sem pa poskusila promovirati svoje pridobljeno (ne)znanje italijanščine; uspešno. Res pa je, da se občasno posegla po ročnih spretnostih izoblikovanja kerifek in z različnimi kretnjami potrditi povedano. Ah, Rimljani. Še dobro, da sem se takoj po pristanku v Budimpešti s potovalko odpravila v Szimpla Kert, kjer so imeli tuji študentje srečanje tretje vrste in je bilo ogromno Italijanov. Tako me po tednu dni dobrega počutja v prijetni mentaliteti ni doletel šok takoj prvi dan. Viva l'Italia!

POMLADIZIRANJE

2011-03-24T18:53:00.006+01:00

Z današnjim dnem uradno naznanjam, da se mi je porušil bioritem. Že drugi teden se zbujam ob 05:47 in iščem razlog zakaj mi razbija srce in kako to, da se mi nabira cmok v želodcu. Počutim se kot trenutek pred izpitom, le brez umetno posiljene ravnodušnosti. Gledam sostanovalko kako se premetava po postelji in s telesom oblikuje kerifeke. Po videnem se znova potopim v spanec in zbudi me sonce. Pomlad je čudovit letni čas. Danes sem prvič zaznala vonj sveže pokošene trave. Prvič videla ženskico v odprtih čevljih in prvič navlekla nase lahkoten dežni plašč obogaten z belimi pikami in pleksimanijsko broško nageljna. Cel dan sem se v madžarski prestolnici počutila kot tujka. Morala je biti kombinacija nasmeha, ki me je spremljal čez cel dan in srbske knjige, ki jo tovorim s sabo in prebiram na mestnem prevozu. Smeškala sem se ob vizualiziranju vseh opisanih misli in perverzij, se mršila ob glavnem junaku in gledala otožno predse po prebranih vrsticah opisljive žalosti. Danes me ni motila niti pretirana gneča, ne vonj kebapa v miniaturni fotokopirnic z najbolj vsiljivim in radovednim tam-delavcem na čelu. Baš me briga za pozabljen sestop z metroja na ciljni postaji zaradi srkanja knjige vase in za veter, ki mi je mršil skrbno urejene lase. Pomlad je tu in z njo sprejemljive temperature v kombinaciji z svežim zelenjem v sto in sto odtenkih. Letni čas, ki je najbolj primeren za potovanja. In fotografiranja. A presto!

HIBERNIRANJE JE KONČANO

2011-03-20T12:12:00.001+01:00

Jeseni sem si zaželela zimskega spanja, še preden pa bi se oblekla v toplo pižamo in na noge navlekla volnene nogavice sem se predstavljala kako potujem od enega obroka do drugega in si nabiram energijo za čez zimo. Namesto energije mi je uspelo nabrati kilograme – hlače so se vdale pritisku točno na Silvestrovo, nenaspanost pa me še vedno muči. Ni se mi niti uspelo zbuditi na pomlad s pomanjkanjem kilogramov, sem pa si zato privoščila hlače z veliko raztegljivega materiala. Za vsak slučaj. Ker vse ni tako enostavno, me sedaj muči še pomladanska utrujenost in okna v študentski sobi iz socialističnih časov, ki mi jih kljub poskušanju ni uspelo očistiti tako, kot sem si želela. Tako je propadla vsaka misel, ki samo spominja na spomladansko čiščenje in/ali prebujanje. Da pa bo prebujanje v pomlad lažje sem si omislila novo nalogo. Odločila sem se prešolati sostanovalko. Moti me njena pretirana uporaba sočnih besednih zvez, ki vsebujejo spolne organe v kombinaciji z rodbinskimi koreninami. Ker so takšne besedne kombinacije moteče, sem ji predlagala skupno blagajno v katero vloži 50 forintov (0,20 EUR) za vsako kletvico. Tudi sedaj, ko pazi na izrečeno, nabere v povprečju 7 črtic na dan. Statistično gledano zaostajam za točno 4,5 kletvice dnevno. Kaznovala se bom kasneje, zdaj pa grem dokončati neinspirirajoče nedeljsko kosilo.

In da, več kot očitno ne morem brez egotriparjenja.

SPRIJAZNJENJE

2010-12-22T19:44:00.008+01:00

Velikokrat se zamislim in se vprašam o nadaljevanju svojega življenja. Celoten scenarij je odvisen od danega trenutka in od misli, ki me zaposluje. Tako sem prejšnji teden po ponovnem obisku kvazi zaročenca začela razmišljati o življenju kot o zlati kletki. Obljublja mi najlepša in najdražja oblačila, predrage cipelice, velike avtomobile, zlato kartico, potovanja, najlepše bisere in veliko hišo. Vse to za zameno nekaj rojenih otrok in burke. Razmišljala sem, da bi se predala temu stilu življenja, na kratko – rojevala bi, potovala in vlekla moževo kartico, on pa bi verjetno imel še kakšno ženo. Materialne dobrine zamenjam za mojo svobodo. Skoraj utopična ideja. Spet trenutek kasneje po desetminutnem klicu in prošnji naj že enkrat končam fax in se zaposlim pri njej, ker ima preveč dela in nujno potrebuje pomoč. Dobro plačana služba v najbolj zabačenem (pa verjetno najlepšem) delu Slovenije z ne tako oddaljenim Dunajem, Zagrebom, Budimpešto za vse moje nujno potrebne materialne dobrine. Vsak petek bi si lahko privoščila skok v katero koli evropsko prestolnico in si privoščila nakupovanje do onemoglosti. Tokratna slika je brez partnerja in brez otrok.V glavi imam še eno sliko, že več let, vendar se zadnje čase pojavlja zelo redko. Hiša v Provansi, obdana z lavandulo, sadnimi drevesi in najboljšimi sortami trt, ki dajejo sladko črno vino. Velik vrt z začimbami in brez sosedov. Delam v tišini in sama. Denar tokrat ne igra nobene vloge. Le svež paradižnik, sladka paprika in velika zrna grozdja, vonj lavandule v zraku in hladne ploščice v kuhinji na katerih stojim bosa medtem ko kuham paradižnikovo mezgo za pico z mozzarelo. Na rokah mi je ostal vonj bazilike in malo testa med prsti.
To so življenja, ki jih sanjam podnevi. Nadaljevanja ne poznam, sumim pa, da so odvisna samo od mene. Trenutno želim vse naenkrat in se trudim izkoristiti vsak dan. Morda pa bom nekoč sadila gerbere na francoskih tleh, po Koranu poimenovala otroke in delal med tednom tudi po 12 ur na dan.

NAROBE!

2010-12-19T17:54:00.000+01:00

KOŠČEK SLOVENIJE

2010-12-16T20:37:00.001+01:00

Vsakič ko vstopim skozi vrata enega največjih supermarketov pogrešam izdelke iz slovenskih trgovin. V Prekmurju se peče najboljši domači kruh, iz Ljutomerskih mlekarn prihajajo najboljši siri, Alpske mlekarne imajo najboljša mleka, Zelene doline imajo najboljši kavni jogurt, Gorenjka ima najboljše čokolade (spet ena izjema, ki nima konkurence - Lindt), Barcaffe ima najboljši vonj zjutraj in najboljši okus z polnomastnim mlekom. Dukatovo kozje mleko je najboljše prevreto in v kombinaciji z originalnim Čokolinom. Pa Bimed! In Krepki Suhec z bourbon vanilijo! Pa Bajadera! Nič od naštetega ni na dosegu v madžarski prestolnici. Kruha v večini primerov ne pečejo, ampak sušijo! Kolače zapolnjuje zmes margarine in sladkorja. Sladoledno kepico povlečejo na robu, da res ne dobiš več kot plačaš. Edino kjer ne pristajam na kompromise je mehkoba in vonj oblačil, zato raje tovorim Lunine izdelke na skoraj 300 kilometrski poti. Sem pa včeraj skočila v bližnjo pekarno po pečen (in ne sušen) rženi kruh in med plačevanjem opazila sladico z imenom slovenska rezina. Rezina je spominjala na blejsko kremšnito. S pritajenim smehom sem naročila eno rezino za domov. Želela sem si košček Sloveniji, ob katerem bi lahko zaprla oči in si predstavljala da sem na Trojanah, če že ne na Bledu. Počasi sem zapičila vilico v rumeno kremo in jo približala ustom. Krema je imela nekoliko nenavaden vonj, pa ne vonj po sladkem, kot ga imajo kremšniti. Upala sem, da bo drugi grižljaj kaj drugačen. Pa ni bil, imel je nek priokus, ki ne spominja na slovenske kremšnite. Niti tretji in ne četrti se ni razlikoval. Pri četrtem sem obupala in rezino dala v hladilnik. Sedaj jo opazujem vsakič, ko odprem hladilnik in upam na okusen grižljaj. Verjetno zaman.

POMLAD JE TU!

2010-12-07T23:23:00.000+01:00

Če samo vzamem v obzir hormonsko stanje zadnjih dni. In temperature, ki se dvigujejo do 15°C. Variram med neposlušnostjo, ignoriranjem, izigravanjem ledene kraljice s poudarkom na poistovetenju z Bree Van de Kamp in glasnim petjem pod študentskim tušem. Skrivam se za velikimi črnimi dioptrijskimi očali in z Bregovičem v ušesih. Včasih imam zaradi tega težave s samokontrolo izgleda strogosti na obljudenih budimpeštanskih ulicah. Na trenutke se sama sebi zdim kot kakšna kopija domine. Brez slabe vesti dvignem dlan tistim, ki bi radi v prazničnem mesecu izvlekli denar od mene na tak ali drugačen način. Bežnih znancev ne pozdravljam. Ne maram nepričakovanih obiskov in ne zamujanja. Zaljubljam se vsak dan znova. V druge moške. Visoke, dolgolasce, obritoglavce, očalarje, študente, profesorje, znance, neznance, prodajalce. Občutke skrivam v sebi in čakam na eksplozijo. Naenkrat so se mi zasmilili ljudje, ki živijo za pretekle občutke. Hočem, da taka pomlad traja in traja.

Kako ostati hladen ob takšni glasbi?

RUMENA JE BARVA ZAVISTI?

2010-12-06T20:24:00.002+01:00

Get a life. Rumena je barva sonca. Barva toplote, življenja. Všeč so mi rumene sončnice, rumene gerbere, rumene vrtnice, rumene narcise in rumen plašč Derrymore od Aubin&Wills. Le za dobiti ga ni nikjer. Pomoč!

NIKOLI!

2010-12-06T08:11:00.000+01:00

V drugem razredu osnovne šole sem si želela igrati klavir. Prišla sem na sprejemni izpit in nisem bila izbrana. V tretjem razredu sem želal postati balerina. Rekli so mi, da moje telo ni primerno. Debele kosti in napihnjeno telo. V četrtem razredu sem se odločila za petje. Rekli so mi, da nimam primerega glasu. V petem razredu nisem poizkušala ničesar. V šestem sem pela pri šolskem zboru, vendar sem šele kasneje izvedele, da je posredoval dedek. V sedmem sem še vedno pela v šolskem zboru. V osmem razredu sem se odločila, da bom bobnala. Pa ne v glasbeni šoli, so mi rekli. Tako dolga je samo zgodovina neuspeha v osnovni šoli. Srednjo šolo bom izpustila. Sedaj, pri 26 si želim postati stevardesa. Pa mi ne bo uspelo. Ne glede na to, da govorim toliko jezikov, še v sprejemljivo kategorijo dioptrije spadam! Imam vozniški izpit, bivam samo 30 minut od letališča. Razpolagam s potrdilom o šolanju. Nisem prestara. Sem pa previsoka. Najvišja sprejemljiva višina je 7 centimetrov nižja od moje. Pa tako sem si želela!

LANGBEAT.HU

2010-12-03T19:00:00.002+01:00

TUJKA MED TUJCI

2010-11-30T21:29:00.000+01:00

Ko sem se vrnila v madžarsko prestolnico pred letom in pol sem bila prepričana, da bom tukaj srečna. Da bom našla svoj mir in da se bom porazgubila med ljudmi. Na začetku je bilo vse zanimivo, živeti v drugi državi, med drugimi ljudmi, novimi ljudmi, pisati in se izražati v jeziku, ki se ga že več kot pet let nisem učila v šoli in ga govorila le na kuhinjski ravni. Potrebno je bilo izboljšati pravopis, izražanje, besedni zaklad. Vse to mi je uspelo. Ponosna sem nase. Na fakulteti med občudujejo zaradi moje vztrajnosti, čeprav sem marca spakirala stvari in hotela oditi. Stran od teh istih ljudi, med katerimi sem anonimna, stran od mesta, katerega stavbe še danes obožujem in me vedno znova in znova fascinirajo. Želela sem pobegniti, kot že od mnogo drugih stvari in ljudi v življenju. Pa nisem. Me pa ponovno napadajo misli, ker se od takrat negativa v meni samo kopiči. Izogibam se madžarski družbi in posedam ob Srbih, Makedoncih, Hrvatih, Francozih, Švicarjih, Angležih. Toliko bolje se počutim v njihovi mentaliteti, kot v mentaliteti ljudi, v kateri državi živim. Izogniti se jim popolnoma ne morem, če pa že iščem njihovo prijateljstvo niso Budimpeštanci. Imela sem eno, najljubšo osebo celotnega lanskega leta in še ta je pobrala stvari in se odselila daleč stran, na Dansko. Na prste ene roke lahko preštejem ljudi moje družbe, ki imajo madžarsko poreklo. Nočem poslušati o tem kako bo sedanja vlada rešila vse probleme države, niti o tem, da je trenutno vodila stranka najboljša v zgodovini samostojne Madžarske (pozabljajo pa, da je ustanovitelj stranke bil nekoč liberalen in levo usmerjen in že izvoljen za mandat). Veliko mladih se jih opredeljuje kot desničarji. Sprašujem se zakaj. Morda zato, ker vsak peti študent ne prejme diplome, ker nima izpita iz tujega jezika. Morda zato, ker jih veliko ne potuje. Naj ponazorim situacijo na osebi, s katero si delim premajhno sobo. Stara je 20 let in v življenju ni potovala. Ne govori nobenega drugega jezika kot madžarščino, čeprav je njeno stalno bivališče v Republiki Hrvaški in uporablja najbolj smrdeče parfume od kozmetične hiše (če lahko poimenujem to podjetje tako) Avon. V mesecu decembru ima madžarski avtobusni prevoznik popust v višini 50 % za dvosmerne vozovnice do Dunaja. Pa sem ji predlagala, da preživiva cel dan v Avstrijski prestolnici. 17 EUR za povratno vozovnico in maksimum 10 EUR za hrano in pijačo. Vse skupaj 27 EUR za enkratno izkušnjo – božični Dunaj v vseh barvah in vonjavah. Odpotovala sem domov urediti neke papirje in čez dva dni dobim od nje sporočilo z vsebino: »Žal se je v dveh dneh marsikaj spremenilo in odpovedujem pot na Dunaj. Včeraj me je nek fant povabil na ples, tam je bila vstopnica 1500 forintov, potem sva pila celo noč, tam sem porabila več kot 3000 forintov, potem pa sem do doma vzela taksi, ki me je stal 3000 forintov.« Krasna mentaliteta. Ta poved ponazarja vse. Zame nesprejemljivo, zanjo normalno. Denar, s katerim bi preživela krasen dan na Dunaju, je zapila, se naplesala in zjutraj zbudila z hudim glavobolom. Do naslednjega leta mora narediti izpit iz tujega jezika. Ona se ne sekira, jaz pa se sprašujem kako ji bo uspelo, če ne govori nobenega drugega jezika kot madžarščino. Živel optimizem! Kar pa se parfumov tiče je moje skromno mnenje, da oseba, ki si ne more privoščiti normalen parfum naj ga sploh ne uporablja. Nekvalitetni parfumi smrdijo, po nekaj minutah izgubijo osnovno noto, smrad pa se voha še ure in ure. Pa naj jih reklamira Fergie ali kdorkoli. Smrdijo! Kvalitetni parfumi ali so lahko my cup of tea ali ne, noben pa ne smrdi. To je le ena oseba iz mojega takozvanega življenja. Takšni se vsak dan sprehajajo po ulicah Budimpešte in onesnažujejo zrak. S svojo eksistenco. Ali s svojim telesnimi vonjem, smrdljivih zadahom ali kebabom, po katerem se jim na tramvaju riga. O tem pa kdaj drugič.

NIČ NOVEGA POD BUDIMPEŠTANSKIM SONCEM

2010-11-30T12:02:00.001+01:00

S so-sošolko sva v bližini fakultete iskale prijetno kavarno, kjer bi se ob ulici naslajale nad ruskimi, ameriškimi, portugalskimi turisti kako blodijo po najbolj ne-madžarski ulici v Budimpešti. Pri Zari sva zavile levo ušel nama je pogled na božični bazar. Šele na poti nazaj sva videle hišice, ogromen božični bor, ki je identičen lanskemu in se sprehodile med lepotami ročnih in malo manj ročnih del.

Hiške so postavljene v istem vrstnem redu kot lani. Pečene klobase, krvavice, zrezku dišijo po zraku, vonj se pomeša s kúrtöskalács, zavit kolač iz dvigane testa, ki ga počasi pečejo nad ognjem (čeprav se jih je velika večina modernizirala in uporabljajo elektriko namesto ognja) posipan s kokosom, orehi, sladkorjem, cimetom ali brez vsega. Ampak cena! Celih 1600 (6 EUR) forintov v sezoni (v mesecu decembru), drugače je cena brez prve številke (2,20 EUR). Toliko o nategovanju nič hudega slutečih turistov.

Nekateri izdelki so inovativni, drugi zanimivi, dišijo, so mehki, zelo lepi, uporabni. Imajo pa skupen imenovalec – cena. Veliko stvari je dražjih kot lani. Ne za veliko, za kakšnih 100, morda 200 forintov. Manjka pa nekaj novega, kakšna sveža ideja. Božični bazar na Vörösmarty téru ni prirejen za domače, ampak za turiste, ki ob prežvekovanju kürtös kalácsa za 6 EUR šetajo med hiškami in srkajo rdeče kuhano vino s preveč sladkorja in premalo začimb. Ki se verjetno lani in predlani niso doživljali božične Budimpešte. Je pa lepo. Urejeno, brez smeti, najde se kakšen glasbenik, ki ob zvoku kitare prepeva stare hite.

Veliko stvari bi si privoščila, veliko stvari mi je všeč, pa vendar – bom si jih po preteku decembra, ko se hiške porušijo in gredo trgovci nazaj v svoje premajhne trgovinice v skritih kotičkih mesta.

LJUBEZEN GRE DO ŽELODCA

2010-11-28T21:12:00.002+01:00

Nedavno se je moja znanka L. začudila moji izjavi, ki je zvenela nekako takole: »Raje kupim čevlje in stradam nekaj dni, kot da dajem denar za hrano.« Njeno razmišljanje je v nasprotju z mojim, kajti največ denarja zapravi za okusne, fino dišeče in zelo drage obroke. Večino časa kupuje v bio trgovinah in vedno pazi kaj dá v usta. Predlagala mi je zdravo prehranjevanje 5 dni – kar je pomenilo brez mesa, minimalna količina mlečnih izdelkov, veliko zelenjave, sadja, polnozrnati kruh, zeliščne namaze bio porekla, veliko začimb in čaja v neomejenih količinah brez sladkorja. Morda z žlico meda. Na ta način se mi je uspelo zbližati z medom, kot še z nobenim prehranskim dopolnilom prej. Preizkusila sem veliko kombinacij in ugotovila, da se odlično poda k beli kavi, v grški jogurt, v čaje vseh vrst. Tudi na kosu belega kruha je odličen. Namažem kos kruha in ga pustim stati nekaj minut, da se vpije in posuši. Enkratna kombinacija z belo kavo. Pa tudi kratkemu požirku medice se ne upiram. Vendar pa ni bil med edini s katerim sem razvila tesno prijateljstvo. Sem ljubiteljica kravjega mleka in jogurtov vseh vrst. Namesto čevlje sedaj kupujem kvalitetno hrano in pazim, da vsak dan pojem vsaj dve različni vrsti sadja. Na mesec vsaj 3 dni uživam le presno hrano, na žalost pa ne posežem vedno po bio sadju in zelenjavi, ker na madžarskih tleh ne zaupam trgovcem in na vsakem vogalu čakam nateg. Posledica bolj zdrave prehrane je boljše počutje. Morda pa gre ljubezen res skozi želodec in ne 20 centimetrov nižje.

Vir slike.

IMAGINACIJA?

2010-11-26T21:40:00.003+01:00

Prijateljica iz zgodnjega otroštva me je oboževala vse do trenutka, ko sem se odločila, da imam odžiranja energije, na veliko načinov, dovolj. Priznam, do nje sem bila stroga in ji rekla, da bo najbolje če si vzameva malo odmora. Ta pavza traja že več kot dve leti in niti na kraj pameti mi ne pride, da bi jo poklicala, povabila na kavo ali sprehod. Iz mojega življenja ne manjka in niti pogrešam je ne. Brez nje se počutim svobodno in brez omejitev. Vedno sem videla v njej nekoga, ki predstavlja grožnjo, na tak ali drugačen način. V njeni družbi sem občutila nelagodje. Včasih sem bila ljubosumna, vedno pa sem ji zavidala način kako zavestno zapeljuje moške s pogledam. Tega nikoli nisem vedela in še zdaj se ustrašim, če se mi približa morebiten princ (s konjem ali brez). V vseh teh letih druženja sva si povedala marsikaj, tudi male skrivnosti in obsedenosti. In sedaj moje male skrivnosti in obsedenosti vidim na njej. Začela je s študijem podobne smeri, ostrigla se je tako, kot sem trenutno ostrižena jaz. Začela se je ukvarjati s fotografijo in izdelovanjem nakita iz perlic. Da to ne bi bilo vse, se je navdušila nad Camper čevlji. In to vse v relativno kratkem obdobju. Sedaj ne vem, ali je vse to le moja imaginacija ali pa njena bolna obsedenost s tekmovalnostjo.

NIZOZEMCI/KE

2010-11-23T21:29:00.002+01:00

Spoštovani so-blogerji, bralci, spremljevalci, anonimni opazovalci. Na Vas se obračam s prošnjo. Z veliko prošnjo. Ker imam neozdravljiv cipelfetiš in sem nalezla na nov par cipelic, ki sem si jih ogledala na spletni strani Blink (in jih videla v živo na nogicah neke punčare) bi potrebovala nesebično pomoč. Če ima kdo kakšne plane potovanja z Nizozemske v Slovenijo, ali je kdo začasno ali za stalno nastanjen na Nizozemskem jo/ga naprošam, da me kontaktira. Potrebujem nov par čevljev. In ta par mora biti ravno ta. In ne, tokrat niso Camper. In vem, da se ne zdijo nič posebnega, ampak so! Res. Pa še v dvainštirideseti izvedbi jih imajo. Hvala! Hvala! Hvala!

OBČASNA KLEPTOMANIJA

2010-11-19T21:40:00.001+01:00

Pred mesecem dni sem se sprehodila do budimpeštanskega Benettona in iskala siv volneni pulover, ki bi nadomestil moj najljubši jesensko zimski kos oblačila, kajti predhodnik je svoj pohod začel v pralnem stroju in končal v sušilnem, pa ne po moji krivdi - no, deloma. Poskušala sem z raztegovanjem, ponovnim pranjem, namakanjem. Zgodilo se ni nič. Tako se je bil primoran pridružiti črnemu in zelenemu volnenemu puloverju v omari 8 letnega otroka.

Našla sem ga! Le da ima letos biserne gumbe in je zelo sofisticiran. Krasen. Kot ulit. Do razprodaj nisem čakala, morda ga niti ne bi dočakala. Zato sem se odločila, da ga naredim za svojega. Zapakirali so mi ga v vrečko in zapustila sem trgovino. Že po prvem pranju je odpadel gumb. In da, pulover sem prala na roke (z Luno). Gumb sem našla, a sem ga naslednji dan izgubila. Takrat sem se odločila za drzen podvig. Miniaturne škarjice sem vrgla in torbo in se odšetala v trgovino, kjer sem ga kupila. Pomerila sem dva volnena puloverja istega kroja, a različnih barv in demontirala spodnja gumba na obeh. Da, ta kraja je bila skrbno načrtovana. Oba puloverja sem vrnila trgovki in zapustila objekt. Nervozo sem skrivala v počasnih korakih, v glavi se mi je odvilo sto scenarijev. Nobeden se ni uresničil. Občutek je bil dober. Zelo dober. Sedaj razmišljam, da bi morala skočiti tudi v zagrebški X-Nation, mariborski Naf Naf, budimpeštanski Peek&Cloppenburg in ukrasti kakšen gumb ali dva.

MOJE JE POLNIL SAŠO

2010-11-18T16:28:00.000+01:00

Verjetno najboljša kombinacija mlečne čokolade in oreščkov so izdelki slovenskega podjetja Bimed (že Darwin je vedel, da izjema potrjuje pravilo, zato nič ne more preseči okusa Lindt čokolade s pistacijo). Bimed pa je pravo osveženje za brbončice. Okusna in ne presladka mlečna čokolada obdaja lešnike, mandlje in makadamije. Glasujem za makadamije. Njihovi izdelki se dobijo v vseh večjih trgovinah (spet ena izjema: v mariborskem Europarku jih nimajo), vendar jih na policah zelo hitro zmanjka. Se pa je Mercator domislil podobne akcije v sklopu 5 na dan in prodaja tudi svoje oreščke oblite z mlečno čokolado. Moram reči, da so Bimedovi veliko boljši. Mercatorjevi imajo neprivlačno embalažo in oranžno nalepko v desnem spodnjem kotu, ki označuje kdo jih je ročno polnil. Sašo, si si nataknil rokavice?

ZAVRNJENA

2010-11-17T21:34:00.001+01:00

Preden sva krenila na pot sem postavila pogoj: »Če voziš ti, poslušava Tony Cetinskega.« Brez reakcije se je usedel za volan, jaz pa sem v predvajalnik potisnila CD. Obsedenost s Tonyjem se je začela konec poletja, ko sem čisto slučajno pogledala vse oddaje Hrvatska Traži Zvijezdu in s tem postala registrirana odvisnica Tonyja, Anđe Marić in Zokija (tistega simpatičnega dolgolasega dvometraša). Od neke kolegice sem dobila informacijo, da se v Varaždinu pripravlja spektakel s Tonyjem in se odločila, da kupim karte in si ga ogledam od blizu. Načrtno sem se naučila 10 njegovih pesmi in zaključila, da mi njegova glasba občasno odgovarja. Pa sem mislila, da bo Severina moj edini pop spodrsljaj. Ravno sem si v avtomobilu prepevala vrstice Tonyja, ko je voznik izjavil, da on tega ne bo poslušal in pritisnil na Radio SI, kjer so vrteli glasbene želje. Tako sem imela možnost, da napišem sms z glasbeno željo in prosim za Tonyja (sedaj že iz inata). Njihov odgovor je bil:

Da to ne bi bilo dovolj, je moderatorka čez slabih pet minut izjavila, da naproša vse poslušalce, ki bi radi slišala kakšno pesem, naj pokličejo v eter ali pošljejo sms z glasbeno željo in da oni ne obsojajo glasbenega okusa nikogar, le izpolnjujejo želje. My ass, I say. Bojkotiram Radio SI.

ENOJEZIČARJI

2010-11-16T12:49:00.003+01:00

Sliši se kot nekakšna živalska vrsta plazilcev. Pa niso. So posebna vrsta dvonožnih prvakov, ki govorijo samo en jezik. Ni pomembno katerega. Taki ljudje se mi v večini primerov smilijo. Razen če se ne odločijo ostati doma v okrilju mamičine roke, ki jih bo varovala pred krutim in neprijaznim svetom. Ker potovanje zanje predstavlja oviro. V krutem svetu se je potrebno znajti in včasih tudi kaj prositi, se postaviti na pete in zahtevati – tudi v tujem jeziku. Tisti, ki pa se za velik korak odločilo, pa imajo velikokrat dodatne težave.
Odraščati na dvojezičnem območju je velika prednost, na žalost pa se je vsi staši ne zavedajo in otroku odvzamejo zelo enostavno učenje še enega jezika. Taki starši so strahopetci - želijo obvarovati svojega naslednika pred nasiljem tistih otrok, ki govorijo samo en jezik. To je eden najbolj bednih izgovorov, ki sem jih slišala. V otroštvu mi na nek način eden od jezikov ni bil v ponos, sedaj pa v njem študiram na najboljši univerzi v sosednji državi. Tako nahranim dodatno znanje in v tem uživam - v živo spremljam kako se moje znanje jezika spreminja in razvija, učim se njegovega slenga. Poleg teh dveh jezikov govorim še en jezik sosednje države in dva nesosednja. In trenutno se učim še šestega. О да! Знать один язык - это недостаточно.

NISEM ZA OŽENIT

2010-11-14T22:42:00.003+01:00

Priprava sobotnega kosila je zahtevala ogromno trenutno nesezonskih sestavin. Še dobro, da si je za majhen denar možno privoščiti paradižnika in paprike iz Španije, bučke iz nevemkje, jajca talne reje, skoraj domače ajdove kaše. Kakorkoli. Za skoraj užitno kosilo boste potrebovali

250 g ajdove kaše
250 g skute
4 jajca
1 kisla smetana
1 por (če je velik, samo polovico)
1 bučka
1 korenček
2 paradižnika
1 paprika
olivno olje
2 stroka česna
sol
poper
peteršilj

Ajdovo kašo sem prej skuhala, vendar samo do polovice. Nisem dobra v mericah, zato na začetku dam vedno nekaj manj vode, kajti vodo je lažje dodajati kot odvzemati. Vsak, ki napiše, da po kuhanju odcedi kašo blefira. Kaše ni treba odcediti, le skuhati jo je treba v primerni količini vode. Pustim, da se malo ohladi. Medtem narežem zelenjavo na kockice. V vok sem vlila kakšne tri velike žlice domačega olivnega olja in dodala naseckan česen. Ko je česen zadišal sem dodala zelenjavo in jo podušila. V posodici sem zmešala jajca in smetano, da sem dobila gladko zmes. Vse skupaj sem zmešala – dušeno zelenjavo + skuto + mešanico jajc in kisle smetane. Pečico sem segrela na 200°C in namazala pekač z margarino (nisem pristaš peka papirja, razen pri biskvitu). Pekla sem nekaj več kot pol ure. Priznam, pretiravala sem z ajdovo kašo, ki je na koncu popila vso tekočino in bilo je je preveč. Več kot preveč. Naslednjič se bom izognila paradižniku, ker njegova pečena koža ni preveč užitna. Bom pa namesto uporabila malo cvetače.

Ne, to ni končen produkt. Le fotografije polovično skuhane kaše.

POTOVALNA KATASTROFA

2010-11-12T19:46:00.002+01:00

Potovanje v Budimpešto zahteva veliko časa, malo denarja in ogromno strpnosti. Pot z vlakom v eno smer traja minimum 5,5 ur. Teh pet in pol ur se zelo hitro lahko spremeni, ker se nekdo odloči, da bi rad zaslužil kakšen forint več z bakrenimi žicami, ki visijo nad tirnicami in verjetno niso tam brez veze. Te potem demontira v več deset metrih in povzroči večurne zastoje. Zakaj se to ne bi zgodilo sredi največje vročine. Ravno tisti dan sem si rekla, da bom vodo in kaj za pojest kupila na poti. Po dveh urah čakanja usred največje vukojebine se vlak na nobeni postaji ni ustavljal dlje kot za pet minut – morda bi mi uspelo skočiti do trgovine po vodo, vendar poizkušala nisem. Tako sem ostala brez vode in hrane celih 8 ur. Hrana se mi ni poznala, razen renčečega kruljenja želodca, se pa je zato dehidriranost manifestirala v agresivnosti in nervozi. Škoda za sprevodnika in brata, ki je moral po mene na železniško postajo. Od takrat dalje ne krenem na pot brez vode ali kakšne druge tekočine, lešnikov, rozin ali svežega sadja. V tem trenutku ni vročine in tudi liter sveže skuhanega čaja imam s sabo, se pa je pred dobrim mesecem dni zgodila katastrofa v Kolontáru, blizu Devecsera – in preko tega mesta potujem na poti do doma. Do pred kratkim je bilo treba presedlati na avtobus, sedaj pa je omogočena potovanje z vlakom, vendar naprošajo spoštovane potnike, da zapirajo okna in vrata na tistem predelu. Nič lažjega! Vse dokler se mi dve postaji pred Devecserom v kupeju ni pridružil smradac s škornji, ki so bili umazani od točno tistega rdečega praha, zaradi katerega je priporočljivo zapiranje oken. Sediva v kupeju, on smrdi, jaz pa se smilim sama sebi in razmišljam ali naj vseeno odprem okno in tvegam možnost zastrupitve, ali naj potrpim teh 30 minut in se dalje smilim sama sebi. Šele ko sem zagledala okoliš sem se odločila za prenašanje smradu. Rdeča barva je povsod. Voda v potokih je rdeče barve, zemlja je rdeča, debla dreves so rdeča do neke višine, prav tako stene hiš. Hiše so zapuščene, vse povsod so sledi rdečega blata. Tovornjaki z ogromnimi rezervoarji prinašajo pitno vodo za delavce, ki poskušajo zabrisati sledi katastrofe, ljudje so oblečeni v zaščitna oblačila in nosijo maske. Mesto spominja na Kartago, kjer so Rimljani uničili rodovitno zemljo s tem, da so jo posolili.

Vir fotografije.

TRENUTNA ZASANJANOST

2010-11-10T13:37:00.004+01:00

Ogromna, svetla, bela soba z velikimi okni in belimi zavesami, ki prepuščajo sivo svetlobo pozne jeseni ravno toliko, da na obrabljeni leseni mizi vidim obris lilije v visoki vazi. Na stolu je košara polna mandarin, ki oddajajo sladek, vendar nežen vonj. V zlatem svečniku na omarici ni sveče, obdajajo ga suhe hortenzije s katerimi je napolnjena glinena posoda. Ob vratih je pletena košara polna posušenih cvetov lavandule. Leva stena je zapolnjena s knjigami različnih velikosti in debelin. Pisalna miza je polna neodprtih pisem, nikoli prebranih dnevnih časopisov in majhnih škatlic. Z stropa visijo že davno posušena oblačila. Posteljina je sveža, bela, mehka. V ozadju slišim glasbo.

V njegovem objemu se počutim tako majhna.

NISEM POPOLNA

2010-11-09T09:05:00.000+01:00

In to toliko ne, da mi nepopolnost povzroča bolečine. Telesne in srčne. Nepopolnost sem na sebi opazovala več kot dvajset let. Sedaj se poskušam z njo sprijazniti ali se ji vsaj približati. Slednje poskušam doseči s pravilno prehrano in naravnimi masažnimi olji. Razlika je že po tednu dni več kot očitna. Ker se izogibam mesu, kuhani in konzervirani hrani se na jedilniku v večini primerov pojavljata sadje in zelenjava. Včasih si privoščim kakšen napihnjen amarant z medom in sezamom. Tako se dnevno vsaj dvakrat pojavi premraženost in slaba volja v kombinaciji z vrtoglavico. Morda spet iščem izgovore za dobre jedi. Ne bom se odpovedala kuhani hrani in mesu, le poskušam se navaditi na manjše obroke brez prežderavanja. Nikoli se ne bi mogla odpovedati finesam iz Male Hiže v Mačkovcih ali dobrotam iz Gostilne Ribič na Ptuju. Niti oradi/brancinu/skuši na žaru z blitvo in krompirjem, solati iz hobotnice, jelenovemu zrezku na posteljici od rukole z mozzarello, pretepeni juhi, ramsteaku z mladim krompirčkom, palačinkam, sladoledu, sadnim/čokoladnim/skutinim tortam. Trenutno si nič od naštetega ne želim. Zadovoljim se z zelenim čajem in jabolkom. In začuda, ne lažem sama sebi! Masažno olje lavandule pa je najboljše, kar se mi lahko zgodi po vročem tušu. Da se moja nepopolnost ne izraža samo na telesnih znakih, mi je zakuhalo še srčno območje. Kvragu!

MADŽARSKI EMIR KUSTURICA

2010-10-20T14:55:00.000+02:00

Prejšnji teden sem si zaželela čips s papriko in skočila v bližnjo trgovino. Šele na poti domov sem opazila, da z embalaže visi košček papirja, ki nakazuje, da je v notranjosti skrita koda, s katero si lahko preko medmrežja ogledam film v vrednosti enega čipsa. Pobrskala sem med filmi in nobeden se mi ni zdel zanimiv. Madžari prevajajo vse naslove filmov tako, kot se to njim zdi prav in včasih iz prevoda ni mogoče razbrati original naslov. To sem mislila tudi pri filmu Mázli. Kupila sem ga in šele potem pogledala trailer. Ugotovila sem, da je film madžarski. In to zelo Kusturica madžarski. Majna vas, majhni ljudje – v filmu je samo en obraz znan, vsi ostali niso uveljavljeni filmski igralci. Ljudje brez prihodnosti, upanja in denarja na eni strani in OMV naftna družba na drugi. Film vsebuje vse nujne sestavine Kustiričinega filma – vaška lokacija bogu za hrbtom v čudovitem okolju, en nenavaden in poseben glavni igralec, lepo dekle in ljubezen, ena pravljica, ki jo pričarajo s točenjem olja in veliko balkanske glasbe. V ozadju je vedno navzoč madžrski stil življenja, na kratko drek, ki ga je potrebno premagati. In to jim v uri in pol uspe. Skoraj.

PASTI BUDIMPEŠTE

2010-10-17T19:11:00.006+02:00

Med živeti in obiskati Budimpešto je zelo velika razlika. To vedo tudi prebivalci mesta, veliko bolj pa gostinci in trgovci. Madžarski jezik je v veliko pomoč, a ker ga več kot 90 % turistov ne govori in se poskušajo znajti z angleščino lahko plačajo visoko ceno za neznanje. Opazila sem, da imajo zemljevidi Budimpešte označen strogi center, vodiči pa ga ponujajo kot način za preživljanje kakovostnega časa. In tam na turiste prežijo grabežljivci vseh vrst. Najhujša vrsta se imenujejo gostilničarji. Če imajo cenike v angleškem jeziku ločene od cenikov v madžarskem jeziku obstaja velika verjetnost, da se razlikujejo tudi cene. Če se jim bo za trenutek zazdelo, da ste turisti – na primer včeraj sem uporabila 3 fraze v srbščini, ki jih je gospodična natakarica slišala – boste dobili na računu zaračunano tudi postrežbo. Tako sem za 4 sladice plačala dodatnih 650 forintov (2,40 EUR) za postrežbo. Za postrežbo v restavraciji! Nekatere restavracije imajo postrežbo zaračunano že v računu, zato je vedno dobro pregledati tisto stran jedilnika, ki jo ponavadi preskočimo – prvo. Tukaj ne poznajo pravila, da vsak gost da napitnino, če želi in če misli, da je prav tako.

Drugo napizdovanje se dogaja pri razprodajah. Ker zakoni niso isti kot pri nas, najvišji odstotek znižanja ne mora zajemati vsaj četrtino blaga, zato se večinoma dogaja, da imajo na vratih izobešen znak -70%, v trgovini pa je za 70 procentov znižan samo en izdelek. Zato je treba paziti tudi v trgovinah. Kar se tiče javnega prevoza vedno imejte pri sebi veljavno vozovnico, ker se vsak trenutek sopotnik na sosednjem sedežu v neopazni jeans jakni in hlačah ob zaprtju vrat avtobusa ali tramvaja lahko spremeni v varnostnika in vas vpraša za vozovnico. Če je nimate, boste ob 6.000 forintov (22 EUR), tisti bolj liberalni sprejmejo tudi eure. Odsvetujem kreganje, ker lahko pokličejo policijo, takrat krijete stroške policije, ker so morali intervenirati, pa še kazen boste plačali. Če menite, da ste dovolj hitri svetujem pobeg. Seveda, če ne ostajate dlje kot kakšen vikend. Budimpešta ponuja krasna doživetja, vedno pa pazite na denarnico, torbo in žepe. Priporočam izogibanje centra, ko pride do hrane - previsoke cene, nepristna madžarska hrana. Cene kave se razlikujejo od mesta do mesta, krasno doživetje ponuja Vörösmarty tér ob sobotnih dopoldnevih, ko pred kavarno Gerbaraud igra orekester. Kifőzde (dobeseden prevod bi se glasil izkuhanina) pa je super priložnost za poceni in topel obrok.

Ne, na žalost take panne cotte ni v izkuhaninah, je pa na Egyetemi tér preko ceste od Pravne Fakultete in sedeža ELTE univerze. V isti restavraciji, kjer sem še pred tremi leti uživala ob skodelici bele kave za 360 forintov (1,30 EUR), sedaj za panna cotto in kozarec vode zaračunajo 2.300 forintov (8,40). Berba! In da, 10% postrežnine. Še dobro, da se mesto imenuje Vén Diák ali v prevodu star študent, čeprav so cene neprimerne za mesto s takim imenom in lokacijo. Je pa panna cotta pregrešno dobra.

RES BI LAHKO VEDELA

2010-10-15T15:26:00.001+02:00

Gledam ga. Danes je drugačen. Na njem vidim stvari, ki jih še do prejšnjega četrtka nisem. Na levi roki ima leseni prstan. V roki drži bolj pisano pisalo, kot ga še v začetnih razredih osnovne šole nisem imela, drži ga čudno. Svetlo modra barva mu objema zgornji del trupa in nakazuje na lepo izoblikovane roke, mehko kožo in neporaščenost. Pazi na bradico, ki jo skrbno neguje. Še o njegovih laseh sem razmišljala - da niso morda umetno zaležani. Obrvi so lepo oblikovane, pa ne s strani narave. Na nogah ima bele nogavice - čudno, ne motijo me in ne odbijajo, kot v vseh ostalih primerih. Ampak on je še vedno gay.

BUDIMPEŠTANSKA MOŠKOST

2010-10-13T20:30:00.002+02:00

Po neuspešni skorajšnji zaljubljenosti sem se znova začela razgledovati po maskulinih, ki šetajo ulice Budimpešte. Človek bi pričakoval raznolikost v dvomilijonskem mestu, pa temu ni tako. Po Panonski nižini se na ogled postavljajo večinoma povprečni predstavniki, ki merijo v višini od 170 do 175 centimetrov, imajo svetlo rjave do temno rjave lase, rjave, zelene, modre oči. Vse, kar se giblje nad 180 centimetrov je že nenavadno. Visoki moški so prej izjema kot pravilo. Veliko jih je športnikov. V samo enem smislu besede – nosijo bele nogavice na vse vrste obuval. Veseli me, da je sezona sandalov mimo in da niti jesen ni tako topla, da bi se nogavice (v večini primerov) bele barve kombinirale s tem kožnim poletnim obuvalom. O tem, da nekateri plešavi moški nepraktično prikrivajo plešo, sem že pisala. Prišla sem do novega odkritja, v večini primerov jih videvam na tramvajih. Opažam razmahnjeno število plešavih moških, ki so zrasli ne več kot 170 centimetrov v višino in nosijo jeans plašče izprane barve. Najverjetneje se moj zaključek ne more razširiti na vso populacijo plešavih stosedemdeset metrašev. Lepi moški so izjema – čeprav se zavedam, da se lepota dojema na več načinov. Mislim predvsem na obrazno simetrijo in menim, da je pregovor »Vsake oči imajo svojega malarja.« ena velika glupost, ker je presojanje, kaj je lepo v veliki meri kulturno pogojeno. Kakor koli, lepih moških ni na izvoz. So zelo redki, vsaj na metrojih, tramvajih in avtobusih. Sem pa nadpovprečno gibanje lepih predstavnikov moškega spola zaznala v bližnjem Spar-u. Polovica jih ima zlati prstan na prstancu, po drugi polovici pa se vesijo ženskice med nakupovanjem kuhinjskih potrebščin. Redki, ki so sami, pa se prošetajo poleg mene, kot da ne obstajam. Izven kategorije so fantje in postajajoči moški, ki nosijo uhane v ušesu. Občasno kakšnemu zavidam velikost brušenega ~~diamanta~~ stekla.Tukaj so še tisti, ki jim kombinacija vode in tuš gela ni znana in smrdijo po znoju. Nekateri že po kislem. Drugi spet uporabljajo preveliko količino poceni parfuma. Ne maram niti tistih, ki imajo pogrižene ali na kak drugačen morbiden način uničene nohte. Niti tistih, ki s prstom raziskujejo nosnice ali ušesa. Prav tako je razširjeno tudi razmetano zobovje, v kombinaciji z deficitom. Ah, da. Obljubljenega se v Budimpešti ne bo težko držati. "I swore that I would be alone for ever more."

POPOL DAN ZA MIZANTROPIJO

2010-10-11T16:39:00.001+02:00

Vse se je začelo ob 6.00 zjutraj, ko je cimri prvič zazvonila budilka na mobilnem telefonu. Nič ni lažjega kot utišati budilko, ki je pod blazino in vklopiti pol urni dremež. Tako je budilka v drugo zvonila ob 6.30. Verjetno si je mislila, da je to prerano in še enkrat vklopila dremež ob 7.00. Potem je ugotovila, da na prvo uro tako ali tako ne bo šla, ker je že prepozno in brez občutka krivde zaspala nazaj. Moja budilka je zvonila ob 8.25. Spanec ni bil trden in dolg, ker sem enkrat ponoči dobila udarec v glavo od sostanovalke, potem se mi je zaležal piercing, bilo mi je vroče in trikratna budilka me je razpizdila. Danes sem prvič šla na uro orientalske filozofije tako, da se nisem pripravila – posledično nisem razumela skoraj nič. Nekaj se spomnim o odnosu telesa in duha, nekaj o energiji, tukaj pa se 90 minut neprekinjenega predavanja zaključi. Med urami sem imela dve uri in pol odmora, sprehodila sem se do univerzitetne knjižnice, da se vpišem – bil je že čas. Predložila sem študentsko izkaznico in osebno.
»Ne, ne, ne.« ponavlja knjižničarka.
»Kaj ne?« vprašam.
»Vi pa še nimate madžarskega državljanstva.«
»Ne nimam in niti ga ne bom imela!«
»Potem pa se ne morete vpisati v univerzitetno knjižnico.«
»Kaj ste normalni? Ker nimam madžarskega državljanstva se ne morem vpisati?«
»Ne, brez poroka ne.«
»Kakšnega poroka?«
»Brez poroka, ki mora biti madžarski državljan se ne boste vpisali v knjižnico.«
»Pa kaj ste vi normalni?« vprašam še enkrat.
»Ja, taka so pravila, saj jih ne postavljam jaz.«
Do tega trenutka so se v meni nabrale nenaspane ure, cviljenje sostanovalkine budilke in že skoraj sem se začela dreti na njo pa sem si rekla »1, 2, 3 - zdaj ne.« Obrnila sem se in skoraj razjokala. Nič bolj ne pomaga pri zatrpavanju takšnih razočaranj kot sladoled s karamelo iz McDonaldsa. V vrsti sem čakala kakšnih 5 minut, zdelo se mi je kot večnost. Zapustim takozvano restavracijo in naletim na greenpeacovca, ki začne pogovor samo iz enega razloga: denar. Zaželi mi dober tek, jaz pa dvignem roko z mislijo »Talk to the hand, cause the face ain't listening.« in se namesto na zadnjo šolsko uro odpravim domov. Na poti domov pred sabo opazujem starejšega gospoda, ki nosi dve vreči v rokah in zdi se, da so vreče res težke. "Gospod, gospod, lahko pomagam?" On se obrne, vonj po alkoholiziranosti se mu vlije iz gobca, se zaustavi in me pusti naprej, nekaj se še dere za mano, pa se ne trudim razbrati kaj. Res krasen dan z krasnimi ljudmi. Vseeno pa bom morala še enkrat med ljudi, ko se bom napotila do prostituiranega predavatelja tujega jezika, ki hoče denar za cel mesec v naprej.

LAHKO BI VEDELA

2010-10-08T22:18:00.000+02:00

Na začetku se je samo lepo smeškal. Potem sem se predstavila. Zapomnil si je vse o meni. Popolnoma vse. Tudi najbolj nepomembne stvari, ki jih nisem poudarjala. Jaz se nisem trudila zapomniti nič, samo podatek, da dela doktorat že 7(!) let. S tem, da si je o meni zapomnil vse, mi je laskal. Vsak teden. En dan. V četrtek. Četrtek je bil zame najlepši dan v tednu. Nekje sem prebrala, da je to za moje nebesno znamenje najbolj produktiven dan. Najbolj produktiven ni, je pa (bil) najbolj zasanjan. Pomagal mi je, me usmerjal in mi dajal poklone. Rekel je, da sva na isti valovni dolžini. Rekel mi je, da me razume, ko sem mu zaupala, da se včasih počutim tuje v mestu katerega jezik razumem brez težav in poznam ulice, in da se tudi on včasih počuti tako. Opravičeval se mi je, ko je izjavil nekaj nepremišljeno in banalno. Zdelo se mi je, da z njegovo bližino odkrivam neko novo sfero. In potem sem poguglala njegovo ime kot že tolikokrat prej. In naletela na članek, kjer pravi, da se ne sramuje svoje sexualne usmerjenosti. On je GAY. Lahko bi vedela.

ŽIVETI V SOŽITJU

2010-10-03T00:49:00.002+02:00

V zadnjih osmih letih sem zamenjala točno osem bivališč. Študentski nomad bi se temu lahko reklo. Selila sem se iz zasebnih stanovanj v študenta, preselila v tujino, pa spet nazaj, v študenta in spet v zasebno stanovanja. Sedaj sem locirana na Buda strani Budimpešte. Kako sofisticirano se sliši Buda stran Budimpešte. V resnici pa živim v kolegiju, ki je bil zgrajen za potrebe vojske že leta 1952 in močno dvomim, da je bil po tistem kdaj obnovljen – okna vsekakor ne kažejo znake obnove, tako tudi topli pod ne, ki na mestih razpada. Le luči kažejo poteze osemdesetih let prejšnjega stoletja. In hladilnik. Na žalost. Postelje so prilagojene nizkim vojakom, ki v tistih letih niso prepogosto presegali 175 centimetrov višine, očitno, saj so postelje dolge celih 190 centimetrov. Prekratke. Včasih se vprašam ali so dve postelji spravili v sobo naknadno ali pa na podlagi železnih ogrodij z(a)gradili sobe. Selitve niso bilo prijetne. Ko sem se nazadnje pred tremi leti selila iz Budimpešte sem se po 50 prehojenih metrih ustavila in razjokala, ker nisem mogla nositi vsega. Spet drugič sem napolnila 3 IKEA papirnate vrečke in s tem zaključila selitev. Z novimi sobami/stanovanje pa so prihajali novi ljudje. V vseh teh letih sem menjala veliko število so-živečih. Z nekaterimi so bile izkušnje prijetne, spet drugič prijateljske, včasih pa že na meji sovražnega. Najbolj se spomnim prvih cimrov, s katerimi sem se navajala skupnega življenja, razpored čiščenja, kuhanja, pospravljanja. Kasneje je to postalo samoumevno. Zanimiva se mi zdijo nenapisana pravila študentskih domov – kdor je prej v sobi, postavlja pravila. Ker tisti, ki se je vselil naknadno se je priselil in ne vselil. Temu seveda ni čisto tako, je pa vedno navzoč občutek in se ve kdo je bil v sobi prvi. Na stanovanjih to pravilo ne velja, tam je vzdušje drugačno. In ker trenutno živim v najmanjši sobici, na najmanjši kvadraturi z še eno osebo (že drugo leto ista soba, čeprav se je oseba zamenjala) mi skupno življenje predstavlja izziv in trpljenje obenem. Trenutna cimra je res pridna, pospravlja, skrbi za čistočo. Ne maram pa, da obenem pospravlja tudi moje stvari, jih premešča, zlaga na kup in ureja. Moje stvari so moje stvari. Pa naj jih odložim kamor. Kam sem jih odložila, tam jih bom tudi našla. Brez težav. Sedaj pa se poleg pozabljivosti, za katero trpim zadnje leto, pojavlja dodatna težava – dvomim v svoja dejanja. Čeprav sem prepričana, da sem neko stvar dala tja in tja, je ni. Ker je njo stvar na prvotni poziciji motila. Dosedanja cimra se ni brigala za nič na svetu – niti za čistočo ne. Sedanja pa neprestano komentira mojo razmetanost, neorganiziranost in nepostlano posteljo. Tisto posteljo, na kateri spim, se obračam, pokrivam, odkrivam. Mojo posteljo. Mojo intimo. Če posteljo zjutraj pustim razmetano in če na vse to še odvržem pižamo, ne pričakujem red in pospravljeno posteljo ko vstopim skozi vrata sobe. Mojo kozmetiko premika izpred ogledala, češ da jo moti, ker se ne vidi. Premešča torbe in čevlje. Zlaga oblačila in ureja papirje v kup. Ne. Tega si ne želim. To je moje. To je moja razmetanost, moja neorganiziranost. Te intime si ne želim je deliti z nikomer, tudi s tisto osebo ne s katero si delim teh 2 x 2 metra. Seveda nisem niti približno tako dobra cimra kot je to bila prejšnja. Najverjetneje zato, ker imam osebnost, ker se ne pustim in ker ne dovolim nakladanja o ustaljenih miselnih vzorcih in izražam svoje mnenje. Ker ga sploh imam. Ker sem slaba vest, ko prebiram knjige in zapiske. Ker delam in si lahko marsikaj privoščim. Ker sem že začela resno razmišljati o izselitvi v sobo, kjer bom sama, kjer bom posteljo našla takšno, kot je pustim. Pa tudi če bo to pomenilo, da ne bom več živela na veliki nogi. Po drugi strani pa imam družbo - če si je želim ali ne. Včasih pobegnem v mesto, k prijateljem ali samo na sprehod. Ven iz te majhnosti. Pa je lažje - prezračim glavno in vklopim ignore. To je (tudi) moja soba. Lahko sem sama, tudi v njeni prisotnosti.

VEČNO VPRAŠANJE

2010-10-02T19:29:00.000+02:00

Preden operem (nekoč) snežno bele allstarke v pralnem stroju na 40°C, me zanima ali obstaja kakšna učinkovita metoda za odstranjevanje madežev na tem platnenem obuvalu. Prejšnji par sem po treh srečanjih z pralnim strojem podarila velikonogi osebi, ki ji je bil razpadel čevelj všeč. Mislila sem, da bo kombinacija gume in platna držala nekoliko dlje, sem pa v podplatu odkrila velik delež kartona, ki se je med pranjem napil vode in razpadel. Med centrifugo se je čevelj skrčil iz številke 42 na 41. Tudi zaradi tega se želim izogniti pralnemu stroju. Prosim za nasvet.

.HR & . HU

2010-09-30T22:19:00.014+02:00

V Osijeku sem si ogledovala ne-retro izvedbe Startasic, ki se mi niti tokrat niso prilegale nogi, čeprav je njihov izgled privlačen in se vsaj na pogled zdijo udobne. Gumijasti del je preveč robusten in ni v simetriji z lanenim delom, ki je pretanek in premalo kompakten, da bi se noga počutila dobro. Funkcionalne so morda, vizualno privlačne so sigurno, tako menim, da Mauro Massarotti ve kaj dizajnira, pa vendar. Tisto nekaj manjka. Sem pa na madžarskih tleh odkrila nekaj novega. Tisza cipelice, ki jih na madžarskem izdelujejo že od štiridesetih let prejšnjega stoletja, potem pa je podjetje maja 2009 propadlo in prodalo vse Clash Kft-ju, ki pa je do dobra izkoristil situacijo, ker so nepremišljeno prodali vse, od patenta do imena. Kar pomeni, da cipelice ne izdelujejo več na Madžarskih tleh, ampak je tudi pri tem podjetju v notranjosti čevlja označeno, da so made in china. Kruta madžarska realnost. Ne glede na to, so eden najbolj razpoznavnih izdelkov, neke vrste madžaske adidaske. Všeč so mi madžarski motivi - tulipani, barve madžarske zastave, znamenitosti Budimpešte, madžarske narodne pravljice, ki pa se pojavijo le ob posebnih priložnostih. Čakam eno takih priložnosti, da jih naredim za svoje. Edino kar pogrešam je pridih ženstvenosti.

TEŽAVE S SPOMINOM

2010-09-30T12:55:00.002+02:00

Zadnje leto imam velike težave z kratkoročnim spominom. Morda zaradi preobremenitve, morda pozabljam le stvari, ki se mi ne zdijo pomembne – na žalost pa so to stvari, ki zadevajo ljudi v moji bližini. Tako pozabim na stvari, ki bi jih morala uresničiti. Nimam pa občutka krivde, če tega na storim – enostavno rečem, da bom naslednjič. Takrat se ponavadi spomnim obljubljenega. Da zame to ne bi bil dovolj velik problem, me ljudje naprošajo na zadeve, kot je »Spomni me prosim, da kupim to in ono.« »Spomni me, da vzamem vrečko preden grem.« »Spomni me, da vzamem tableto.« Včasih se sama sebi zdim kot zlata ribica, a kamoli, da bi nekaterim posameznikom pomagala do neizgube kratkoročnega spomina. Utrujena sem, premalo spim, postelja je prekratka, sanjam gluposti in cimra preglasno diha. Še ta teden bom demontirala posteljo, si v ušesa potisnila čepke in čakala na jesenske počitnice, ko mi bodo že po eni prespani noči na domači postelji izginili podočnjaki in kdo ve, morda tudi izboljšal spomin.

NASMEH STANE

2010-09-25T23:06:00.003+02:00

Budimpešta je prevelika za mimoidoče opazovanje ljudi, kot sem to počela v Mariboru. Ljudje hitijo, povsod so, prihajajo iz vseh strani in v večini primerov skrivajo pogled ali pa gledajo naravnost predse. Pogledi so prazni, nezanimivi, obrazne mimike skrčene na minimalo, brez nasmeha. Budimpeštanski narod je žalosten. Ni iskric v očeh, ni srečnih ljudeh na ulici, ni nasmejanih ljudi. Po podhodih se sprehajajo kot hiteč kup nesreče, vedno se jim mudi in jih ne zanima okolica. Drvijo svojim načrtom naproti, niti na to ne pazijo kaj navlečejo nase. Nevarne so kombinacije rumene in roza, nebeško modre in oranžne, ne-kombinirajočih materialov, belih nogavic na vse vrste obutve, mastnih las in prhljaja. Plešasti moški poskušajo biti strokovnjaki v zakrivanju pleše, ampak jim ne uspeva najbolje in izpadejo trapasti. Velik delež žensk je debel, z mastnimi lasmi in vidno umetnimi nohti. Izjemo tvorijo umetne blondinke z večmesečnim narastkom, raztrganimi in izpranimi trapericami, preveč lilčil in rozanimi nohti. Vse to pa nadgradi žalosten, včasih jezen pogled, nezanimanje za okolico in preglasna glasba iz slušalk.
Zato se niti ne čudim pripombam o mojem izvoru, tako me je tudi včeraj gospodična v tridesetih letih vprašala ali sem iz tujine, ker imam preširok nasmeh, da bi spadala k avtohtoni vrsti - madžarskim Madžarom.
Morda pa je za vse kriva njihova himna. Kdo bi vedel.
"Bal sors akit régen tép" oziroma v prevodu "Njim, ki jih je že davno raztrgala nesreča"