V nekem trenutku sem se zavedla, da mi več nič ni po godu. Nič, kar ima okus po Grčiji in njenem narodu. Če bi se še enkrat odločila za dolgotrajno pot do Aten, bi vsekakor izbrala pomladne in poletne mesece, s prvim težkim in hladim dežjem pa bi spakirala stvari in odpotovala nekam na toplo, ali vsaj v kraje, kjer lahko pričakujem. Pričakujem, da ljudje vedo uporabljati javne prevoze, da brez obvestila ne zaprejo zgradbe, ker so se spomnili, da bi bilo treba komemoracijo obaviti z zaklenjenimi vratu. Seveda brez kakršnega koli obvestila. Zgodnje vstajanje in hladna grška jutra v kombinaciji z javnimi prevozi so povzročili
pizdenje in niti mimoidočim ter naključnim sopotnikom nisem prizanesla. Uporaba javnih prevozov očitno zahteva določeno znanje bontona ali vsaj zdravo logika. Atenčani očitno ne razpolagajo z nobenim. Nikoli nisem postavila pod vprašaj zaporedje potnikov pri metrojih, avtobusih, vlakih, tramvajih ali kakšnih drugih prevoznih sredstev, ki vključujejo številke potnike. Najprej potniki sestopijo, potniki, ki čakajo na vstop se od vrat umaknejo in pustijo prosto pot sestopajočim. In šele ko so sestopajoči zapustili vozilo, vstopijo vanj novi potniki.
Tadam! Kako enostavno. Za Grke je to čisti
sajöns fikšön! Nagneteni čakajo pred odpirajočimi vrati in rinejo v vozilo še preden bi osebe, ki ga želijo zapustiti, to storile. To je povzročilo verižno reakcijo in predvidevam da zaradi tega razloga ljudje potujejo v bližini vrat, kajti strah, da boš vožnjo nadaljeval vsaj do naslednje postaje je pri takem obnašanju upravičen. Ljudje dobesedno potujejo eden na drugem in čakajo na priložnost sestopa. Poleg tega je večina Grkov fizično prav lepo razvita in se ne zavedajo, da s tem ko povlečejo noter trebuh ne pridobijo niti enega dodatnega centimetra prostora. Reštev se zdi enostavna - za trenutek bi lahko sestopili in pustili ljudi na prosto. Vendar v tem primeru nanje preži nevarnost. Zaradi te geste bodo verjetno morali počakati na naslednji avtobus/vlak/tramvaj, kajti od nekod se bo prikradel osebek, ki se bo pod ramenom izmuznil in zasedel prvotno njihovo mesto na prevoznem sredstvu. Tega pa si ni mogoče dovoliti. V teh zimskih hladnih mesecih niso naklonjeni odpiranju oken in obrazi, ki že tako delujejo kislo razvijejo nekakšen dodaten z*jeban izraz, ko posežem po okenski kljuki. Niti glasnega komentiranja v grščini se ne izogibajo, če
bognedaj zadnji trenutek skočim v metro. Meni gre samo še smeh, seveda, če se zbudim dobre volje. Slika je nekoliko drugačna, kadar vstanem nenaspana, utrujena od noči in z nekakšno čudno željo po ubijanju in ne v metaforičnem smislu. Takrat se me je najbolje izogniti na daljavo in me ne gledati v oči. Oziroma me sploh ne gledati. Izjemoma se mi kdaj pa kdaj zadnje čase pojavi tudi takšen dan, me pa bolj kot negativa preveva navdušenje nad skorajšnjim odhodom. Kmalu bom sopotnikom cmoknila eno v slovo in se ne vrnila do avgusta.
