Ne morem se upreti misli opisovanju potomcev grškega božanstva, o številnih Apolonih, Hermesih, Pozejdonih in nenazadnje Zevsih. Menim, da se preživela dovolj časa v različni moški družbi in lahko prosto po prešernu razglabljam o atenskih moških, ki sem jih srečala med mojim prepotovanjem, čeprav se ne počutim upravičena do posploševanja. Stereotipiziranje preziram, čeprav se ga včasih poslužim z guštom. Nisem imela nikakršni predstav o moških, ki šetajo atenske ulice. Prvi dan sem bila preveč utrujena, da bi se ukvarjala z žvižgi na poti do hotelske sobe. Je pa zato drugi dan bil veliko bolj produktiven. Vse, kar sem si želela je spoznati okolico, sama. Zgubljala sem se med ulicami, dokler mi ni pri prečkanju ceste za rokav povlekel starejši moški, me prijel za roko in me povprašal po imenu. Ne vem zakaj kraja kaznivega dejanja nisem zapustila brez premisleka in po skoraj dvajsetih minutah sem pristala na povabilo jutrišnjega ispijanja kave. Lastna naivnost me je znova presenetila. Zmenka se seveda iz zelo osebnih razlogov nisem udeležila, k temu pa so pripomogle tudi množične demonstracije po celem mestu. Z rahlim občutkom krivde sem se spraševala ali potrebujem še enega očeta, vendar v tem primeru verjetno brez očetovske ljubezni in z ispijanjem mojega izvira mladosti. Občutke lahko opiše le ena beseda: gnus. Naslednji dan sem spoznala visokega mladeniča, razgledanega, dobrega sogovornika. Ampak ker ima vsaka navidezna popolnost svoje pomanjkljivosti, ni bil naklonjen mojemu smislu za humor in se skoraj ob vsakem srečanju užalil zaradi mojega komentarja, ki po mojem mnenju ni bil ne žaljiv, ne bezobrazen, ampak le smešen in čisto nedolžen. Ko mi je po tretjem srečanju priznal, da je še vedno zaljubljen v svojo bivšo, ki jo je odvrgel pred nekaj leti in sedaj to dejanje obžaluje z globino, sem ga v mislih poslala k vragu in ga friendzoneirala po hitrem postopku. Pa je prišel naslednji. Ne preveč visok Grk, visoke izobrazbe, vendar ne tako privlačnih osobin. Želel je samo eno – horizontalno preizkušnjo svoje moškosti. Ta primer sem zavrgla, še preden bi se razvilo v kaj resnega. Ko sem že obupala, se je iz globoko potlačenega spomina privlekel prizor povprečnega moškega s simpatičnim nasmehom, ki mi je iz privlačnostnih razlogov sledil v globine metro postaje in mi v roke porinil listič s svojo telefonsko številko in imenom. Izbral je verjetno najslabši dan mojega grškega obstoja. Nenaspana, prehlajena, utrujena, zamišljena z enim samim ciljem pred očmi – vroč tuš in spanje. Potem pa me pri hitenju domov ustavi nek neznanec in se gre privlačnostne teorije. Lepo prosim! Po treh mesecih, ko sem brskala po založenih papirjih se je prikazala tudi njegova kartica. Verjetno bi me radovednost ubila, kot je to storila z mačko. Tepla bi se po glavi, če ga ne bi kontaktirala in kot se dobro poznam, verjetno pretrpela celo življenje zaradi zamujenega sanjskega moškega. Občutek varnosti me je obšel, kajti povratna letalska karta je že založena v mojem žepu in do prvega odhoda domov me loči samo še slab mesec. Prvo srečanje je dehtelo po popolnosti, srce se je zagnalo znova po (pre)dolgem premoru, ni me zanimalo ali je to samo projekcija ali pa nekaj veliko bolj de profundis. Zardevala sem, kot po tekočem traku, njegovi dotiki so bili mehki kot jutranja rosa, njegovi poljubi sočni kot sveže utrgana breskev, še topla od sončnih žarkov. Obveznosti so ga odtrgale od mene in s kepo v želodcu sem pričakovala naslednje snidenje. Na razpolago sem imela točno 72 ur, da sem analizirala njegove besede, znova in znova prebirala njegova sporočila in čakala na trenutek, ko ga bom spet zagledala pred očmi. Pojavljala so se mi številna vprašanja, na katera zanesljivega odgovora nisem vedela in tako ostane le ena možnost – zaupati njegovim pripovedovanjem in izrečenim besedam. In ker je dvom v takih situacijah najboljše zdravilo, sem se ga tudi sama poslužila. Srce je naivno želelo iskrenosti, razum pa se je vztrajno upiral. Ko je prišel večer in sem ga zagledala pred očmi, sem vedela, da bo to čudovit večer v dvoje. Taxi naju je odpeljal na drugi konec mesta, v bližino njegovega doma in posedel me je v kavarni, ki je bila prepolna ljudi in presvetla za vse dotike, ki so jih izvajali njegovi prsti. Zašepetal mi je, da je danes zvečer prost in ima načrte z mano. Po dveh zmenkih se mi je potek dogodkov zdel prehiter. Romantično vzdušje je zamenjalo njegovo vsiljevanje in osredotočanje na njegov veliki plan. Misel nanj se mi je uprla in na smeh mi je šlo zaradi njegovega patetičnega načina dvorjenja. Rekla sem mu, da odhajam brez njega in mu želim lep preostanek večera. On pa me je samo gledal in me v eni sami obtožil devičarstva, feminizima in vseh ostalih negativnih lastnosti, ki jih lahko, verjetno po njegovem prepričanju, poseduje ženska. Verjamem, da nekje obstaja Grška izjema. Ampak hvala, zame je toliko zadostovalo.
