Šele sedaj, štiri mesece kasneje opažam, da je moje prilagajanje grškemu načinu življenja več kot (ne)uspešno. Lenoba me prežema, ničesar ne počenjam tako, kot nekoč. S prečkanjem ceste si vsakodnevno ogrožam življenje, baročna oblika se mi je vrnila pred nekaj tedni, tekla nisem že od natanko 13. novembra, zamujanje je postalo nekaj sprejemljivega in običajnega, delo opravljam zadnji trenutek in ne takrat, ko voda teče v grlo – dokler teče, je še čas. Še vedno veliko pizdim nad nečistočo ljudi, ki me obkrožajo in še vedno ne razumem kako ljudje v 21. stoletju, kjer je topla tekoča voda dostopna brez večjih težav, smrdijo po večdnevnem znoju, se ne tuširajo na dnevni ravni, da o plapolajočih čistih laseh sploh ne govorim. Moje skromno mnenje je, da niso vsi ljudje upravičeni do dolgih las, ampak le tisti, ki za njihovo čistočo in svežino skrbijo redovno, ostali izvolijo poseči po britvici ali vsaj škarjah. Živ primer nečistoče je prijateljičina sostanovalka, ki se tušira le enkrat na teden, svoja oblačila pa ni oprala niti enkrat v štirih mesecih. Beat that! Včeraj sem spoznala zelo prijetno punco, ki pa namesto belega nasmeha razkazuje večdnevne obloge na zobeh ter uspešno zaudarja po nečistoči in kislem. Želodec mi se je obrnil, prizor me je spomnil na moj poizkus tuširanja z ledeno hladno vodo, kajti grelnik vode je bil dan in pol neuporaben. Predčasno sem se pobrala domov in upala na toplo vodo. Upanje ni bilo zaman. Razkužila sem kopalnico in sebe. Zanimalo pa bi me tudi kako funkcionira logika ločenega tuširanja in pranja las. Tuširamo se zvečer, lase pa si vsak drugi dan operemo zjutraj. Prosim za razumno razlago, bogvasnimarad! Razen nečistih osebkov pa spoznavam tudi lepote lomografsko zelo privlačnega mesta v zimskih mesecih s še vedno zelenim drevjem. Masa turistov se je pobrala še preden so se temperature spustile pod desetko, tako da ostajajo Grki s kakšnim v bližini znamenitosti lutajočim turistom. Svetla polt in svetli lasje so izjema, ki privlači poglede. Pogotovo moške poglede na mestni tržnici. Mesarji morajo biti prav posebna človeška vrsta. Ubita svetloba iz žarnic in dolg hodnik poln moških mesarjev je nekaj, kar z lahkoto poimenujem nujno doživetje. Dretje, glasno pozdravljanje, obglavljena drobnica in zajci, plapolanje mesnih kosov pred očmi in anglešno neznajoč Grk, fizično zelo privlačnih osobin. Vse to in še več se skriva na glavni tržnici. Raziskovanje imigrantskega dela prestolnice je prežeto s stereotipnim razmišljanjem in čudnim zasledovalcem neznanega porekla. Obnovljen park, ki daje občutek bližnjega vzhoda in nikakor ne Aten. Izogibanje ubijanje golobov bi lahko postal nacionalni šport. Nekultura pri izstopu in vstopu iz metroja/avtobusa/tramvaja je na najvišji možni ravni. Neupoštevanje sočloveka in starejših ljudi je nekaj, kar zaznam vsak dan, prav tako nehumano obnašanje policistov pri aretacijah (ki jih mimogrede vidim kar nekajkrat na teden). Počasnost pri vseh opravilih me počasi, ampak zanesljivo ubija. Ne vem koliko še lahko zmorem. Navdušenje je minilo, prilagoditev pa ni popolna in mogoča.
