Se je glasil komentar neke prodajalke v eni od številnih trgovinic na atenskih ulicah, potem ko sem ji omenila, da v grški prestolnici niti po dveh mesecih aktivnega iskanja para cipelic nisem našla ničesar, kar bi lićilo na žensko obutev z osemindvajsetimi centimetri nožne dolžine. Občasno sem s kratkotrajnim razpizditisom zapustila že n-to trgovino isti dan, kjer sem takoj po vstopu povprašala po enormni velikosti in ves čas dobivala identičen odgovor. Čevljarska zadeva se je razrešila naslednji dan ob obisku nekega megalomanskega nakupovalnega centra z vstopom v eno od trgovinskih lancev. Čez nekoliko tednov pa še preko medmrežja, sedaj, ko so trgovci naklonjeni kodam za popuste in cenejšim poštninam tudi v tujino. Me pa veliko bolj kot čevlji v tem trenutku privlači Poljska. No, ne ravno v tem trenutku, ker Poljaki zmrzujejo pri minus dveh stopinjah Celzija. Menim, da mi bo v bližnji prihodnosti univerzum naklonil kakšno Poljsko destinacijo. Grk pravi, da je ideja o reševanju univerzuma samo trenutno navdušenje njegovih sodržavljanom nad Paulo Coelhom. Mene pa obkrožajo vsi znaki, ki nakazujejo na bližnjo verjetno selitev na sever. In prav nič me ne zanima ali je to zakrivil univerzum ali želja po nečem novem. Saj ne, da trenutno ne uživam pri osemnajstih stopinjah čez dan in toplem vetru na koži ob srkanju Freddo cappuccina.
