Velikokrat sanjarim o stvareh in prizorih, ki se kar nimajo namena zgoditi. Pri tem mi niso v nikakršno pomoč filmi z romantičnim nabojem in rdečo nitjo, ki bi si jo z veseljem prisvojila in nadaljevala ali razpletla na svojstven način. Ko sem si na začetku meseca že devetič (?) ogledala Le Fabuleux Destin d'Amélie Poulain sem si želela biti na njenem mestu in preživeti nekaj tako uzbudljivega, kot je najdba škatle. To bi verjetno pripeljalo malo romantične iskrice v moje v tem trenutku ne preveč zanimivo življenje. Štiri milijonsko mesto mi je postalo pretesno v trenutku, ko sem se zavedla, da bi lahko brez problema igrala turističnega vodiča brez načrta mesta v žepu. Res, da mi orientacija ni najbolj jaka strana, je pa zadrega vedno rešljiva s projekcijo navidezne samozavesti. Spoznavanje mesta so mi dodatno omogočili božični prazniki, ki ne bi bili prazniki brez plezanja na Akropolis. Njegova lokacija mi je ponudila razgled na vse zgradbe in stanovalce, ki so se v tistem momentu verjetno polnili svoje želodce s prazničnimi dobrotami in verjetno še en prehlad v zadnjem mesecu tega leta. Sprehajanje na najbolj obljudenem delu mesta pa mi je poleg para čevljev in dveh knjig prineslo še eno božično darilo. Ko sem že mislila, da je obdarovanja konec sem na glavnem trgu zahvaljujoč očalom zagledala nepohojeno spominsko kartico s celimi osmimi gigabajti spomina. Na začetku se je zdela pridobitev krasna, potem pa me je prešinilo – kako bi se počutila, če bi mi uspelo izgubiti mojo kartico s prizori lastne intime. Najverjetneje sranjsko in tako razmišljanje me jenapeljalo na novo akcijo. Reševanje spominske kartice in njene morebitna vrnitev. S fotografij sem uspešno pridobila dovolj podatkov, da sem s pomočjo brskalnika in Grka locirala nekaj obrazov. Sedaj moram samo še v gledališče, počakati na konec predstave in enega od igralcev povprašati o morebitnem lastništvu. Sliši se tako robinhoodovsko in skrajno romantično. Ena od številnih fotografij.
