Kljub poganskim koreninam domače familije, se vsako leto lepo izkoristijo krščanski prazniki, pogotovo kar se tiče hrane. Hrane v preobilju. Leto je bilo drugače. Širša družina se je prežderavala in se morda občasno spomnila svoje oddaljene članice v grški prestolnici kako sanjari o bakinem bakalaru in rétesih. V krušni peči pripravljeni jagnjetini in vonju svežih perecov, domači mesnati juhi, kuhanemu mesu in vedno presladki paradižnikovi omaki. Vse to vi verjetno zaokrožila s kozarcem Vranaca ali Dingača. Morda rakije. Čez čas bi mi oči postale lačne in krog bi se lahko začel znova. Ampak ne letos. Za božični zajtrk sem poslušala sostanovalko kako žvače banano. Je res potrebno oddajati težko-pornografske zvoke med jedjo tega sadja? Cmokanje, verjetno slinjenje in še kakšen zvok je spremljal najin jutranji obrok. Ker pa praznik na grških tleh ne bi bil praznik brez obiska Akropolisa, ja nadaljevanje dneva bilo predvidljivo. Sprehod iz smeri Syntagme do Monastirakija so spremljale miniaturne mizice na obeh straneh najbolj potrošniško usmerjene atenske ulice. Le da so trgovine bile na božični dan zaprte, kar pa ni bila ovira za nakup ponaredkov in novoletnega kiča. Ovinek levo je odprl prekrasen pogled na mimoidočega mladeniča, ki se je sprehodil mimo naju. Ah, turisti – nekaj privlačnega je na njih. In ker je na božični dan dovoljeno prav vse, sem si po dveh tednih premora privoščila sedenje ob kavi in ne kar nekakšen take-away in to sedenje preplačala s skoraj petimi evri. Prazni želodec me je napotil do domačega zamrzovalnika, kjer so poljski pirogi s skuto čakali na raztelešenje. Premalo pisano kosilo mi je pustilo luknjo na želodcu in po treh urah Labodjega jezera sem si zaželela laboda na lešo. Zadovoljila sem se s kombinacijo črnega čaja in halve z okusom vanilije. Ah,Чайко́вский - Danse des petits cygnes.
