Brezveze se mi zdi razpredati o potrošnji materialistične družbe predbožičkarjev, kajti tudi tisti, ki se jim zdi božič le prekopičeni kapitalistični praznik, mu bodo podlegli na tak ali drugačen način. S tem ni nič narobe. Moj predbožični dan se je začel kot vsak dan, nadaljeval pa kot vsaka sobota, s sesalcem v roki in s svežo posteljnino. Vendar pa je nekaj v zraku, tudi tukaj, v deželi, ki zaradi pomanjkanja snega ni primerna za božično okrašene praznike. Božič me nervira. Ne premorem niti ene božične pesmi več, niti enega kvazi božička na atenskih ulicah in ne imigrante, ki izigravajo svete tri kralje na ulicah najbolj zabačenega nevarnega dela mesta. Moj božič bo letos drugačen. Daleč stran od familije, številne jedače in kolačev bo to bolj skromen praznik. Čeprav sem izpolnila družinsko naročilnico in zahtevala dobrote z božične mize bo minilo še nekaj dni, preden bi prispele. Tako zame še nekaj časa ne bo božiča. Bom pa danes vohljala cimet, ispijala ingverjev čaj in sanjala o novem paru čevljev, ki sem si jih privoščila za božič. Ampak kaj če niti po dveh tednih niso prispeli.
