Celoten proces sprememb se je začel z idejo preselitve v grško prestolnico. Bitka pri Maratonskem polju, vsakoletni Atenski maraton in zadanih deset kilometrov. Konec aprila se je začela moja bitka z vsesplošno lenostjo in se nadaljevala dobrih pet mesecev, vse do prihoda v
Elado. Življenje v ljudsko obarvanem delu mesta in hkrati najbolj nevarnem mi je dalo odličen izgovor. Teden dni pred prihodom nisem tekla zaradi zvitega gležnja, dodatnih 6 tednov pa ne zaradi stanovalskih okoliščin. Teden za tednom sem si obljubljala naslednji teden, pa vedno našla kakšen, v večini primerov zelo beden, izgovor. Kako grško od mene! Trinajsti november se je bližal s svetlobno hitrostjo, jaz pa sem od pripravljenosti imela le tekaško opremo. Končno sem se dokopala do dovolj dolgih tekaških hlač in jih ponosno navlekla na usihajoča baročna bedra ob šestih zjutraj. Še nikoli nisem tekla pred peto uro popoldan, da ne izgubljam besed o jutranjih mukah prebujanja in nočnih morah. Dan prej sem poskusila z moralnim opiranjem na svoje kolege, pa mi je večina enostavno rekla – saj bo šlo. Ne, deset kilometrov ne gre samo tako! In ne ob devetih zjutraj! Nervoza me je ubijala in počutila sem se kot pred kakšnim večjim izpitom. Da mi res ne bi bilo lahko, so se na tekaški dan grške temperature skrile. Veter je spremljal dež in ker je bilo to moje prvo tekaško razdevičenje sem se držala čisto vseh napisanih navodil. Na štartno mesto sem se odpravila preveliko prezgodaj, posledično sem se zmrzovala v premajhnem šotoru z mnogimi drugimi tekači, ki so se odločili za isti postopek. Potrpljenja za uporabo preslačilnic nisem imela in tako sem se na kraj zločina odpravila le s startno številko in na vezalke pritrjenim čipom. Dan prej sem razmišljala o tem, ali potrebujem glasbo v ušesu ali ne. Prevladala je racionalna odločitev – ko se mi bo telo uprlo, se bom oprijela glasbe in poskusila rešiti svojo tekaško čast. Pravilno. Slušalke sem instalirala v ušesa pred prelomnim trenutkom in zagledala počasi premikajočo maso ljudi. Po petsto metrih se je masa razvlekla. Tudi jaz sem zaštartala svoje dolge noge in se prepričevala, da mi bo uspelo. Optimizem je zbledel po drugem kilometru, ko mi je v desnem kolenu klecnilo in pojavila se je bolečina. Ampak ker pri stvareh, ki si jih zelo želim doseči nikoli ne obupam, sem si lepo rekla, da sem si sama kriva in naslednjih osem kilometrov ima da jedem svoje govno ter da se 75 EUR štartnine ne meče skozi
koleno okno. Optimizem je odšel kvragu, ko sem med drugim in tretjim kilometrov zagledala dva tekača, ki sta se vračala po pretečenih osmih kilometih. No, super. Demotivacija. Totalno. Pa sem prišla do zastave, kjer je bil označen tretji in četrti kilometer. Pa peti in šesti. Pretekla sem tudi sedmi, osmi in deveti kilometer. Ostal mi je še zadnji, deseti kilometer. Verjetno najdaljši kilometer mojega življenja. Zadnjih petsto metrov je zadevo otežilo več deset fotografov, kvazi navijačev in želja po koncu. Pri prestopu ciljne ravnine sem se podala v hod in skoraj klecnila. Desna noga je postala popolnoma neuporabna zaradi neznosne bolečine v kolenu, hladen sok in miniaturna banana pa nista pripomogla k boljšemu počutju. Preplezane stopnice in želja po vročem tušu sta mi pomagala do doma. Neverjetno pa se mi zdi, da sem ravno ta dan na metroju srečala madžarski par, ki je na glas komentiral mojo baročno postavo. Seveda sem jima postregla s šlagom. Nevzgojeno ljudstvo!
