Šest ur čakanja na Fiumičinskem letališču v Rimu mi ni bilo tako smešno. Niti železni stoli, ki so oddajali hlad tudi po večurnem sedenju. Ne pregled na policiji, ker so me po piskajočem prehodu varnostnih vrat imeli na sumu, da imam nekaj za bregom. Pa nisem. Le veliko kovinsko sponko sem pozabila v laseh. Nasmejavala me ni niti štiriindvajset urna budnost in dve Grkinji, ki sta se odločili za sedeže poleg mojega, čeprav je bilo letalo bolj slabo polno. Naslednjič bom sedla na sredino in z glupim pogledom opazovala mimoidoče, ki bodo iskali prosti sedež. Ko pa bomo vzleteli, se bom brez občutka slabe vesti postavila v horizontalen položaj in zaspala pokrita z bombažnim šalom enormne velikosti. Nič nisem čakala bolj, kot da mine ¾ urna pot do hotela, ki bi moral po opisu imeti čudovit razgled na Akropolis. Ko pa sem odgrnila zavese sem zagledala tole.
No, ni ravno Akropolis, a kdo bi vedel. Do sobe mi je pomagala gospa čistilka, ki ne govori angleško, kot se je izkazalo. Češkoslovakia? me je vprašala, ko sem rekla, da sem iz Slovenije. Ne, ne, Slovenia. Pa sem s kazalcem po steni hitela obrisati sosednje države Slovenije. Italia, Italija. Austria, Österreich, Avstrija. Hungary, Ungarn, Mađarska, Ungaria. Slovenija is small. Petit. Klein. Mala. In s palcem in kazalcem kažem kako majhna je. Da, majhna je, si mislim in si želim le vročega tuša, samote in prostorne postelje. Vse to sem dobila, z glasnim sesalcem pred vrati. Seveda sem pozabila uro prestaviti in se po starem času zbudila ob pol osmih. Če pa k temu dodam še eno uro se cela slika lepo zaokroži in čas je za zajtrk. Umivanje, oblačenje, prebiranje pomembnih Facebook statusov prejšnjega dne, odgovor na sporočila in branje novic me je okupiralo do pol desetih. Na recepciji me informirajo, da je zajtrk le do pol desetih, ampak naj grem vseeno in poskusim srečo. In tadam tadam, gospa čistilka Marija me zagleda, se nasmehne in mi ukaže naj se usedem. Ona ne govori angleško, jaz ne grško, zato se ji samo smeškam. Sprašuje me različne stvari, a je ne razumem. Razlaga na glas sebi nekaj, česar spet ne razumem. Kaže na solnico. Verjetno me v grščini sprašuje če bom sol. Prikimam. Pa spet sprašuje, verjetno za kakšno stvar. Ne razumem niti trunke njanke mrve. In zaslišim čarobno besedo hleb in moloko. Sem prav slišala, хлеб, молоко? Ohohohohoho. Verjetno ni mislila na pevko Moloko, ampak na ruski izraz za mleko. Ona navdušena nad mojim razumevanjem njene ruščine in tako med zajtrkom izvem vse o njeni družini, vnukih, šolanju, njeni preteklosti, o tem kako naj samo prinesem pralni prašek in mi bo ona oprala perilo, kje in kako naj si priskrbim bone za brezplačni obrok v hotelu. Krasno je znanje tujih jezikov, pravim.
