Učenje jezikov vsekakor ne spada med lažja opravila človeštva. Verjetno je tudi odvisno od človeka do človeka in seveda okolja. Jezika se najlažje naučiš, če ga slišiš vsak dan in ne samo ob posebnih priložnostih, na primer pri prostituiranemu učitelji tujega jezika. Odločila sem se za Grčijo, pa ne zaradi njenega jezika, ki mi iskreno povedano ni niti všeč. Naučiti se ga želim, če sem že tukaj in imam možnost. Grški jezik potrebujem iz več razlogov. Nerodno je, ko se Grki po četrti pivi več ne trudijo politično debato obdžati v angleščini in verjetno zaradi rahle okajenosti posežejo po grščini. Takrat se samo čudim kako hitro govorijo in koliko. No, bolj me fascinira kvantiteta izgovorjenega. Politične debate so prava žurka, tudi za mlado generacijo.
Neviđeno! Še preden sem si uspela zapomniti imena prijateljev Grka, so me spraševali kako funkcionirajo univerze pri nas. Ure in ure so debatirali o univerzah, njihovi avtonomnosti, študentih in sistemu nasploh. Malo po malo so se pozibavali na glasbo in veliko govorili. Jaz pa sem samo stala tam kot lipov bog in prisluškovala, kaj za vraga se gredo ob enih ponoči s tolikimi pivi v riti. Pa tudi želim si razumeti ta jezik, poln hieroglifov. Zaradi demonstracij in okupacij, se bo tečaj grškega jezika začel šele naslednji teden. Do takrat pa bom na ulicah poskušala dešifrirati reklamne napise.
