V prvih dveh tednih se nisem in nisem mogla načuditi njihovi mentaliteti. Dve leti Budimpešte sta počasi ubijale mojo humano stran in tik preden bi odpotovala se mi je zdelo, da me Madžari hočejo zaj*bati na vsakem koraku. Sedaj se mi samo še smeji na to komponovano misel. Grčija je drugačen planet. Igrajo se kapitalizem, hočejo komunizem. Ampak že gospod Marx je vedel, da preobrazba ni mogoča takoj. Grškimi študentje, ki so člani pomladka komunistične stranke, pozivajo vse študente naj okupirajo fakultete in zahtevajo brezplačne obroke za študente, brezplačno namestitev in štipendije.
A ko će to da plati? Naivna je bila moja misel, da je Slovenija
ultramegakul država, ker študentom subvencionira prehranjevanje v obliki študentskih bonov. Grški študentje imajo brezplačne tri obroke na dan. In kakšen je cenzus za upravičenost do brezplačnih obrokov? Vprašala sem mnoge študente, nihče mi ni vedele povedati. Za študente imajo študentske domove in hotele. Seveda je nastanitev brezplačna. Nekateri pa dobijo poleg brezplačnih obrokov in nastanitve tudi štipendijo. Grčija je država, ker si želiš ostati študent do konca življenja. Kdo pa sploh dela? Ljudem se nikamor ne mudi, izjema je le prečkanje ceste. Ispijajo svoj freddo cappuccino ure in ure ter zvijajo tobak in govorijo. Govorijo, govorijo in govorijo. V svoji hitri grščini, jeziku tisočih hieroglifov. Po slabih treh tednih sem si ustvarila sliko o Atenah. Grki so narod bolnih, slepih in športnikov. Ne, ne srečujem bolnih ljudi, le lekarne so na vsakih 100 metrov. Če je ulica malo daljša se najdejo vsaj tri. Poleg lekarne pa je postavljena optika. Kar pa se športnikov tiče - stil je brezpredmeten, ko pa pogledam v čevlje zagledam tekaške copate. Če niso tekaški so superge. Ženskice so omejene na balerinke. Pri tako nizkih temperaturah pa raje posegajo po zimskih škornjih. Da, 20 stopinj čez dan pa res ni za odprte čevlje in lahka oblačila. Zimske jakne že napolnjujejo ulice. Pa sem še sama šla v lov na balerinke in zimski plašč. Zavedam se, da pravega kontinentalnega zimskega plašča res ne bom potrebovala pri zelo mili mediteranski zimi, čeprav sem v nedeljo srečala hladen veter pri devetih stopinjah celzija plusa in pustila jajčnike v šuškavi vrečki. Tata me je pred leti naučil, da se moja številka čevljev ne sprašuje za vsak par posebej, ampak takoj ob vstopu v trgovino. Tako ob vstopu v trgovino rečem
Jasas in vprašam ali imajo morda ženske balerinske v številki 42. Do sedaj se je odgovor vedno glasil oxi [ohi], kar pa ne pomeni nič drugega kot ne. Ko sem po desetih dneh obupala nad čevlji, sem šla na lov za zimskim plaščem. Našla sem približek iskanega in zaradi prekratkih rokavov prosila za eno konfekcijo številko večjega. "Oh gospa, v Grčiji imamo ženske velikosti do vključno velikosti L." Gulliverjev Lilliput mi je spet napolnil misli in se se spomnila na povprečno grkinjo, ki šeta atenske ulice. Visoka metar i žilet, s sodastim trebuhom in zibajočimi boki. Me prav zanima kako se spravi v konfekcijsko številko z vključno L! Ni važno. Še vedno z veseljem opazujem mimoidoče. Ljudje imajo stil in so brez tistega značilnega sevdaha. Trenutno so malo jezni. No, zelo jezni, če se samo spomnim včerajšnjih prizorov z glavnega trga, Syntagme. Metanje molotovk, kamnov in steklenic v policaje in vojsko, ki samo opravljajo svoje delo ni korekten način upora. Naredila sem nekaj fotografij in se pobrala z glavnega mesta prizorišča, kajti eksplozije so mi povzročile artimijo srca, ki pa sem jo hitro pozdravila s šalico Freddo Cappuccina.
