Niso se samo Grški bogovi prehranjevali z nektarjem in ambrozijo. To počnejo Grki tudi v 21. stoletju. Natančneje, so počeli. Naučili so se hedonističnega zajemanja življenja in moram priznati, da mi je ta stil življenja zelo blizu. Po dobrem tednu sanjam o tem, da bi preostanek svojega malega, v množici nepomembnega življenja preživela v tej Balkanski državi Evropske Unije. Ljudje so odprti, pripravljeni pomagati, družabni in znajo kako je treba živeti. Počasi, a zanesljivo. Čas ni njihov sovražnik, niti med polurnim odmorom med službo, ki se zelo rado razpotegne tudi do ene ure ali še dlje. Po kosilu je siesta obvezna, če ne v postelji, pa na ulici - ispijanje Fredo capuccina brez ali z dodatkom likernatih substanc je obvezen pripomoček mimoidočih. Vonj kave je bil prvi, ki sem ga zavohala, ko sem iz podzemne železnice priplezala na sončna stran betona. Takoj mu je sledil močan vonj ingverja. Le nekoliko ulic nižje pa vonje neke nespomnimseimena začimbe. Tudi smeti niso ostale ravnodušne. Smetarji stavkajo, danes osmi dan, kar pomeni prepolne smetnjake in smeti na ulici ter pešpoteh. Vendar to nikogar preveč ne gane, ker se cigarete ne ugašajo v pepelnikih, ampak se le odvržejo. Tudi najmanjši otroci odvržejo smeti na ulico, ko enkrat rešijo čokolado iz ovitka. Odvečno hrano pojedo številni dobro rejeni psi na atenskih ulicah. Niti mačke niso redka pojava. Tudi na zavarovanem območju Muzeja Akropoli se je našla ena. Motila ni nikogar. Predstavljala sem si, da bom tukaj pojedla najboljši kebab, najboljši gyros in najboljši suflaki. Motila sem se. Po tednu dni spoznavam, da izvedba grškega kebaba ni niti komparacija meni znanemu. Za ostale dve jedi velja isto. Meso, meso, meso. Zelenjave pa nikjer. Pogrešam zelje, paradižnik, zeleno solato, čebulo in okusen tzatziki. Vse je prirejeno visokim cenam in za moj okus zelo slabi ponudbi. Uzo ni na mojem jedilniku že več let, se pa mi prileže kakšen deci rakomela. Ledeni kapučini, bele kave z različnimi dodatki. Led, led, led. V takih temperaturah vsekakor. Današnji dan je bil deževen, nič kaj topel in privlačen. Jutri bo bolje, pravi vremenska napoved, Grki pa so že iz svojih omar potegnili dolge rokave, zimske plašče in škornje. Pri 24 stopinjah pravijo, da se zima bliža. No, iz zanesljivih informacij sem izvedela, da je lansko leto sneg padal le dan, pred dvema letom pa cele tri dni, kar je povzročilo zaprtje šol, javnih ustanov in popolnoma ohromilo promet. Promet je edinstvena pojava Grške prestolnice, semaforji so več kot neuporaben pripomoček križišč, kajti tudi če sveti zelena za pešce je pogled na levo in desno zelo priporočljiv. Taksiji pobarvani v newyorške barve te lahko poberejo na polovici semaforja, da o voznikih malo manjših in malo večjih motorjev sploh ne govorim. Cesta je pravi labirint za vse udeležence. Je pa javni prevoz enkraten, za 1,40 EUR je možna kombinacija kakšnega koli prevoza, le v okvirju 90ih minut mora biti. Za študentsko mesečno vozovnico sem odštela 23 EUR, kar pa ni tako pretirano. Ljudje so opremljeni z zelo kvalitetnim znanjem angleškega jezika, so pa podkovani za prevare. Starejša ženskica je izkoristila mojo nepazljivost in mi za čokolado in liter soka zaračunala 5,60 EUR, jaz sem ji dala 10 EUR, ona pa mi je vrnila le evro in štirideset. Seveda sem to ugotovila šele ob prihodu domov. Od takrat vedno zahtevam račun. Nekaj podobnega se dogaja pri urejanju birokratskih zadev. Le da se tam ne vrti okoli denarja, ampak okoli podpisov in žigov. Ničesar ni mogoče dobiti na enem mestu. Za štiri podpise in štiri žige sem morala k štirim različnim ljudem. Ja, vsak je specializiran le za eno stvar. Nekdo ima v rokah penkalo, spet drugi štampiljko. Vsi pa res ne morejo imeti vsega! Seštevek: I want some more!
