ZAMUJANJE S ČAKANJEM

Že pred leti sem ugotovila, da tista ura, ki jo ob nedeljah slišim točno ob poldne, ni moja biološka ura. S to ugotovitvijo se ne morejo poistovetiti nekatere predstavnice moje generacije in množično zanošajo, rojevajo in sklepajo zakonske zveze. Ženskice, ki so zanosile pred leti so bile posebnost in na tračarski tapeti sobotno dopoldanskih belih kav. Roditi pri dvaindvajsetih. Eh, prezgodaj. Sedaj, tri – štiri leta kasneje pa so na vrsti tiste, s katerimi sem takrat ispijala kavo in še pred manj kot letom dni prepevala stihe na koncertih. Od tega so tri že rodile, ena je v petem mesecu nosečnosti, ena pa se je potrudila zanositi, ker so vse ostale iz družbe že rodile oziroma noseče. Tako ostanem jaz in moja neodgovornost, brez plenic in miniaturnih oblačil v nakupovalnem vozičku, brez kredita za avtomobil in brez standardnega razmerja, zato pa z letalsko karto v žepu in z željo po novih doživetjih. Še toliko stvari moram narediti in preživeti, preden se bom, če se sploh bom kdaj, ustalila. Do takrat pa bom več ali manj iskala družbo ljudi, ki imajo čas za meni všečne podvige in si bom namesto mesečne zaloge plenic privoščila zapestno uro. Namesto mesečnega obroka za avto pa jesenski plašč. Seveda se s tem ne strinja baka, ki spet pizdi nad mojo nezainteresiranostjo nad moškimi predstavniki in nad negativnim pogledom na vsesplošno vezavo v kateri koli obliki. Na glas se sprašuje ali bom preostanek svojega življenja preživela sama, brez moža in brez otrok. Nekaj časa sem se njeni mentaliteti neuspešno upirala, sedaj pa je upiranje zamenjalo ponižujoče priznanje, da ima prav. Da, da, nekega dne bom pač morala skleniti zakonsko zvezo in roditi čopor dece. Ker je edino to normalno in sprejemljivo.