PLJAČKA

Spomnim se kakšne fotoaparate smo uporabljali koncem osemdesetih let in v začetku devetdesetih.  Fotografija me ni nikoli preveč zanimala, vse dokler nisem v roke dobila čisto navadnega digitalnega fotoaparata in na njem preučila načine fotografiranja. Instant sem se zaljubila v makro fotografijo in si privoščila malo zmogljivejši zrcalno refleksni. Seveda so zame vse stvari zanimive tako dolgo, dokler si jih ne prisvojim in tako mi je tudi moj fotoaparat dosadil, zaželela sem si nekaj nadgradljivega. Namesto Canona zaradi spremenjenih prioritet trenutno razmišljam o nadgradnji lomografije. Že več let obiskujem bolšje sejme na Madžarskih tleh in pri enem od prodajalcev sem v ogromni košari zagledala zaprašene fotoaparate z napisi v cirilici. Смена. Зени́т. Зоркий. Niti barantala nisem, kajti cene rabljenih, lepo ohranjenih, a umazanih fotoaparatov so se gibale od 500 do 1500 forintov (1,8 – 5,5 EUR). Kolega jih je vzel štiri, brat tri, jaz dva. Očistili smo jih z alkoholom in opremili s 36 mm filmi. Filmov nismo razvijali, le skenirali in se smejali ob občasno nerazpoznavnih fotografijah. Nisem niti vedela kako se je lomografija v zadnjih letih razpasla in z njo cene starih Sovjetskih fotoaparatov. Za Zenit sem na bolšjem sejmu plačala 1500 forintov, na spletni strani je cena brez poštnine 145 EUR. Za Smeno pa sem namesto 80 EUR plačala celih 500 forintov. Morda si bom v bližnji prihodnosti privoščila Fish Eye in to samo zaradi gušta. Stare modele sovjetskih fotoaparatov pa bom še naprej kupovala na bolšjih sejmih in jih razkuževala za alkoholom.Tako sem si danes privoščila še enega, spet Smeno in v njem našla še nerazvit, a do konca poslikan film. Ohohohoho, komaj čakam, da ga razvijem in če bo vse po sreči bom pokukala v intimno sfero prejšnjega lastnika.