Že v predspominskih dnevih nisem marala, če me je kdo gledal. Iz vozička sem se drla »Ne me gedat!« in jezno gledala na mimoidoče. Več kot dvajset let kasneje se nič ni spremenilo, le da se tokrat ne derem iz vozička in ne istih besed. Genetika me je dodobra zaj*bala in mi prisodila 185 centimetrov, ki pa se zdi, še vedno niso dokončni, ker ob vsakokratnem snidenju z nekaj časa nevidenimi ljudi slišim tisto grozno prepričljivo vprašanje »Spet si zrasla?« Nekaj tako velikega pa je nemogoče spregledati na ulici. Če kdo ne more verjeti svojim očem me pogleda prvo v oči, pa v čevlje in spet v oči in v vidnem paru ponavadi zagledam tisto j*beno začudenje. Do konca srednje šole sem hodila sključena, pa sem se šele v Dalmaciji zavedla kako lepe so visoke ženske. Včasih kakšno srečam v visokih petah in potem sem jaz tista, ki je začudena. Ljudje prosto obožujejo opazovati nekaj, kar izstopa. Še pred dvema letoma sem po ulicah šetala z obrito glavo. No, kombinacija z izstopajočo višino je bila dobitna. Ljudje, ki so prihajalo nasproti meni verjetno zaradi moje silne lepote kar niso mogli spustiti pogleda z mene. Ko mi je dop*zdilo sem jim rekla "Bu!" in nekateri so z zardelim obrazom spustili pogled, drugi so me prestrašeno gledali, tretji pa so v tistem trenutku spremenili smer. Dragi ljudje, buljenje v sočloveka ni lepa gesta. Ne spada v kategorijo bontona, a kamoli laskanja.
