NEŽLAHTNA KOVINA

O letošnjem poletju nimam besed. Ne lepih, ne slabih. Če bi že morala izbirati med danim, bi se verjetno nagibala k slabemu. Zaradi številnih razlogov. Med drugimi so mi zrasla magarečja ušesa, oseba na pomembnem položaju je potrdila stari slovanski rek Svi smo kurve, pitanje je u cjeni., spoznala sem samoplačniško slovensko zdravstvo in uspela dvakrat popušiti na celi črti pri isti stvari. Poleg tega sem prilično asocialna, nevztrajna in izgubljena med birokratskimi opravki. V planerju več nimam mesta za vpis novega dogodka in/ali opombe, nenaspanost mi povzroča napade lakote, pomanjkanje teka, in to dvonožnega, pa ponovno nabiranje mastnih obkladkov. Pa takšen napredek sem doživela v nekaj več kot desetih tednih! Iz ene minute teka in štirih minut hoje sem napredovala do trideset, štirideset in celo petdeset minut teka brez vmesnih šetanj. Le nekajkrat sem imela občutek, da bom pustila dušo, pa še to zaradi pretiravanja, ki sploh ne bi bilo potrebno. Zgodilo se je, da sem kakšen dan izpustila, morda dva ali tri, ampak mi nadaljevanje ni predstavljajo večjih težav. Zaradi številnih izgorov pa so v zadnjih desetih dneh tekaški copati počivali cel teden! Sedem dni! O-g-r-o-m-n-o! V tem času se lahko zgodi marsikaj! Šesti dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. Na primer. Pa tako lepo sem si obljubila, da bo moja volja železna. Ampak ni samo volja železna, tudi navada je. Železna srajca. In pri meni je, na mojo veliko žalost, za trenutek cel teden vajeti prevzela železna srajca, ki se ponaša s posebnimi dodatki. Na primer s prežderavanjem, prekomernim uživanjem hrane, katere prva črka se začenja na črko č, moj vmesnik za spanje je ob takšnih priložnostih omejen in ne spim več kot šest, sedem ur, kot dodatek pa se smilim sama sebi. To je bil šele začetek. Zaradi samoplačniško estetske operacije sem dobila navodila, da se trideset dni ne smem ukvarjti s športom. Trideset! Cel mesec. Eno dvanajstino leta. Čeprav sem boke že po tednu dni stagniranja spravljala v raztegljive hlače, me je bilo strah pomisliti na štiri tedne športnega brezdelja. Pa sem se danes ustavila v mestni trgovini in pred sabo videla olivno zelenega kita. A ne, na srečo je bila le moja do detalja osovražena profesorica matematika z dodatnimi tridesetimi kilogrami. Na blagajni pa je pred mano stala moja bivša srednjošolska ljubezen z nabranimi dvajsetimi kilogrami. Grozen prizor, ki ga je spremljal poročni prstan na njegovem prstancu. Po prevoženih 300 kilometrih sem prišla domov, se preoblekla v tekaško odpravo in se kar brez ogrevanja podala na bližnje kolesarke steze. Po tridesetih minutah sem mislila, da umrem od lakote, ker sem nazadnje nekaj pošteneg dala v usta ob poldne. Pa nič zato. Brez solz obupa in slabe vesti sem se do doma prošetala in lakoto nagradila s siri ter slekla železno srajco.