IZCIMLJENJE

Nekje na pol poti se je razgubil moj pesimizem. Stari slovenski pregovor, Konec dober, vse dobro. mi ni všeč, ker nimam potrpljenja in ne maram čakanja. Trdno verjamem, da se vse, kar se mi dogaja zadnje časa, dogaja z razlogom. Karma is a bitch in podobne razlage mi zapolnjujejo glavo. Čakam na razsvetljenje, ki pa se kar noče zgoditi. Prelena sem, da bi prebirala vrstice Louise L. Hay, pa niti za pizdenje vse počez nimam več energije. Nekaj časa sem malo pomalo grozila, pa podkupovala tiste na visokih položajih, sedaj pa se mi še tega ne da. Uradno boleham za birokratsko izčrpanostjo. Ja, ja, najnovejša bolezen 21. stoletja, ki še ni uradno diagnosticirana. Vedno so bili najbolj privlačni zadnje termini, takrat, ko voda teče v grlo in se cmoki nabirajo v želodcu. Ko so noči neprespane, ker so prepolne misli in takrat, ko ne veš ali ti bo sploh uspelo. Priznam, rada imam akcijo, vendar je september z njeno postrežbo več kot pretiraval. Večurna stoja v vrsti na septembrskem soncu, prepotovanih 600 kilometrov na teden, zaporedne številke in manjkajoča papirologija mi je zaznamovala mesec, ki mu Melodromci pravijo, da je za te stvari.