DOMIŠLJIJSKA ZASANJANOST

Še dobro, da se ne spomnim vseh nočnih aktivnosti svojih možganov, kajti moja kraljevska pot v nezavedno zna biti zelo naporna. V otroštvu sem sanjala računalniške tipke, tiste krem barve, kako posamično lebdijo v nekem črnem vesolju. Ko sem si hotela tipko ogledati od blizu, je izginila in videla sem le miniaturno piko nekje med lebdečimi črkami in znaki. V sanjah sem pokopala večino sorodnikov, gravitacijsko padala, stopila mimo stopnice, se imela prekrasno v hotelski sobi s kovano železno ograjo balkona, po kateri je priplezal Phil Collins (?), videla utelešenje samega đavola, z umazanimi nohti, zlepljenimi lasmi in raztrganimi kavbojkami. To noč pa sem sanjala nekaj čisto posebnega. Do sedaj nevidenega. Sedela sem v jami, nekje v gozdu. Tema se je spuščala in v rokah sem imela zvitek dnevnega časopisa. Roke so objemala skrčena kolena, ne vem kako dolgo sem sedela tam in ali sem koga čakala. Neopazno se je mimo mene sprehodil visok kratkolasec, naredil tri korake nazaj in se mi nasmejal. Ne vem v katerem jeziku me je vprašal ali se lahko prisede. Nasmehnila sem se, onpa se mi je predstavil: Darko Novak. Pogledal je v moje roke in z nasmeškom rekel: »V tej številki časopisa je objavljeno moje ime med imeni nagrajencev križanke.« In res, časopis sem odprla na strani, kjer je bila tokratna križanka in na dnu se je med nagrajenci bohotilo njegovo ime, pa ne na kateremkoli mestu, ampak na prvem. Takrat sem začutila, da je to začetek nečesa lepega in novega. Ah, Darko. Prepoznala bi te kjerkoli.