APLAUDIRAM PROPADAJOČIM

Neverjetno kakšno začudenje vlada ob novici, da je spet propadlo kakšno podjetje, restavracija, gostilna, … No, mene zadnje čase noben nov propad ne začudi. Zaradi lastnih negativnih izkušenj. Pred tremi tedni sem zaradi tehnične napake klicarila ponudnika internetnih storitev. Oglasila se mi je tajnica moškega spola, ki mi je rekla, da so trenutno vsi operaterji zaradi nepričakovanih vremenskih razmer zasedeni in da naj poizkusim kasneje oziroma pošljem elektronsko pošto. Klicala sem naslednji dan, oglasila se mi je ženskica, ki zadeve ni vedela rešiti, pa mi je rekla, da me pokliče nazaj, ko ugotovi kje tiči miš. Niti po dveh tednih nisem prejela njenega klica. Pa sem napisala mail. Nič. Klicala. Pri prvem klicu so bili vsi operaterji zasedeni, po drugem klicu pa je zasedenosti operaterjev še enkrat kljubovalo vreme. Há? Kakšno vreme? Septembrske visoke temperature? Ali morda prehladni večeri? Napisala sem mail in omenila, da razmišljam o odpovedi pogodbe. Čez deset minut, ob deveti uri zvečer, sem prejela klic in zadeva se je razrešila. No, ker za vsako rešitev obstaja težava, mi je v tistem trenutku odpovedalo medmrežje. Ja, klicala sem spet. Rešila. Še isti večer pa je pri istem operaterju crknil še oddajnik za televizijo. Telefonska linija je bila spet zasedena. Da, da, vremenske razmere. Pa sem spet napisala elektronsko pismo z grožnjo. Naslednji dan je delovalo vse tako, kot je treba. Pa sem videla, da mi bo med mojim zadržanjem v Grčiji pretekla veljavnost kreditne kartice. Točno tiste, ki ne potrebuje pin številke, le podpisa. Pa saj še imam tri tedne do odhoda, pokličem banko, vprašam za rešitev in dobim naslednje navodilo: »Prijavite krajo kartice, plačali boste stroške preklica kartice in izdelavo nove in morda jo boste prejeli do vašega odhoda. Če pa ne, pa naj vam jo kdo pošlje po pošti za vami.« WTF? Kaj pa rek, da je kupec kralj? Ne, kartice ne bom zamenjala, bom pa naslednjič zamenjala banko, še prej se bom pozanimala kako oni ukrepajo v identični zadevi. Seveda ne morem na pot brez kufra. Takšnega lepega, svetlečega, na štiri kotače. Distribucijsko podjetje za najlepše kufre je v Sloveniji le eno. Bila sem prepričana, da je Slovenija ravno prav velika, da jo je mogoče prepotovati v enem samem dnevu. Ampak ne za Toko! Ker je potrebno za dostavo čakati vsaj šest dni. Šest delovnih dni. Najmanj. Pa se odpeljem 33 kilometre v eno smer, da preverim ponudbo v najbližji trgovini. Tiste iz moje wishliste nimajo. Vprašam v kateri poslovalnici imajo dotično potovalko. Le v eni. Prodajalka jih pokliče. Da, da. Imajo, imajo, naslednjo sredo ga lahko dostavijo. »Öm, ni mogoča dostava do petka?« »Ne, ne, do petka ne, v sredo bo tukaj.« »Ampak jaz ga potrebujem do petka, najkasneje do petka, ker takrat odpotujem.« »Ja, potem pa bi morali zadevo s potovalko urejati že veliko prej in ne zadnji trenutek.« »Gospa, logistika vam je za en drek.« izjavim in zapustim premajhno trgovino. Nisem mogla verjeti svojim ušesom, ko me je ženskice moje starosti poučila o pravočasnosti in med vrsticami o moji malomarnosti. Pa ne me jebat! Ona ima navodila in dela samo po navodilih. Brez kakšnih rešilnih akcij, bože nedaj, da bi zadevo rešila in bi sigurno to podjetje komu pripročila. Ne da jih ne bom pripročila, zelo toplo jih bom odročila! Od nervoze se odpravim domov in po 33 prevoženih kilometrov prevozim še dodatnih 21, da pojem najboljši kebab pri mojem kebabčiju. Vidim, da ima na palici samo še miniaturno varianto mesa in tudi pita je drugačne barve ter oblike. Čakam. Pet minut. Deset. Petnajst. Prinese döner kebab v neki čudni beli piti z enormnimi kosi mesa. »Öm, oprosti, kaj se je zgodilo s kebabom?« »Menjali smo dobavitelja pit, pa mesa je zmanjkalo in ga nisem mogel rezati z nožem.« »Se zavedate, da ste mi ravnokar servirali čisto povprečen kebab, ki ga lahko dobim kjerkoli?« »Jah, tako to gre, zamenjali smo dobavitelje« »Ja, jaz pa bom zamenjala ponudnika kebaba.« Končno pridem domov, pokličem v trgovino, kjer imajo potovalko na zalogi. Danes je ponedeljek. Po-ne-de-ljek. Prvi dan v tednu. Pošta v Sloveniji potuje en samcat dan. En dan! Ampak ne, Toko ni pripravljen poslati potovalke po pošti, ker nimajo poštnih storitev. Politika podjetja. E pa jebeš tako politiko podjetja, kjer jim ni mar za potrošnika in niti za tistih 150 evrov, ki bi jih pustila pri njih, da o moji pripravljenosti plačati poštnino niti ne govorim. Evo, točno takšna politika podjetih povzroča njihov propad. Nema zime za eskime. Monopola med ponudniki internetnih stroritev več ni. Banke se odpirajo na vsakem koraku. Potovalko bom nabavila nekje drugje, okusnega kebaba pa se bom naslednjič najedla v Grčiji. Živela selekcija!