TAKO BAROČNA

Pred dobrimi desetimi leti sem se začela čuditi suhicam na ogromnih reklamnih panojih, v časopisnih oglasih, na televiziji, pravzaprav povsod okoli sebe. Največji problem je bil, da jim niti najmanj nisem bila podobna. Imela sem okrogel obraz, kratko pristrižene lase, okrogel trebuh, mehka bedra in nadlahti. Mozolje. Kdaj mastno, kdaj suho kožo. Nikoli ni bilo prav. One pa so me gledale naravnost v oči. Tako brezhibne, čudovite, sijoče. In nedosegljive. Nenadmašljive. Ko sem rasla, sem se rešila mozoljev, nižine, nikakor pa ne odvečnih otroških oblog. Edina pomanjkljivost je bila ta, da v pubertetniških letih to več ni niti malo prisrčno. Prej moteče. Sovražila sem svoje odvečne kilograme, poglede v ogledalo in pomerjanje oblek. Nehvaležne kroji, premajhna oblačila. Nisem suha, industrijskim merilo nikoli ne bom ustrezala, me pa rešuje višina in dolge noge. Baročne obline so vezane uz telo in počasi sem se sprijaznila s svojo figuro in močnimi kostmi. Pri tem mi pomaga barok z življenjskimi ženskimi akti, glasbo in književnostjo. Všeč so mi polne oblike. In obline.